Potopljena v sliko

Je že tako, da so nas sama ušesa in oči, kadar do tega zahojenega konca starega kontinenta ali nemara Balkana odplakne umetnike iz daljne in, po izkušnjah sodeč, silovitim umetniškim izrazom naklonjene Japonske. Tembolj, če se v sporočilu, ki se je pred tednoma emajliralo iz mariborske Pekarne, govora o "divji moči" in "divjaku v sebi". No. Sauvage, kakor je ime performansu multidisciplinarne umetniške skupine ohlapnega članstva Responsive Environment, je v talno ogrevani, sedaj veliko domačnejši klub Gustaf naplavilo zahvaljujoč povezavam z dunajskim art podzemljem. In se je, opredeljen kot work in progress, če le pokukamo na internet, Evropejcem predstavil v drugačni luči od pred leti zasnovane, začetne oblike, katere stična točka s sedanjostjo je prejkone le vodilo, da se ustvarja sproti in s pomočjo v mestih, kjer gostuje, delujočih artistov.

Če ugibamo, je bil tokratni Sauvage posvečen v Mannheimu plešoči Japonki, ki se tekom performansa, v koridorju med platnoma, na katera je, psihedelično, z iluzijo nafleširanega prostora, projiciran video, večkrat povsem izgubi v metežu računalniških rastrov, simbolov in snega in katere obris je komaj zaznati v ozadju posnetka priložnostnega, z njo opravljenega intervjuja ali njenih baletnih vaj. Performans, ki s silovitostjo slike in muzike vsaj spočetka spomni na dosežke prodornejših elektronskih kunstlerjev, je morda blizu večnamenski ambientalni stvaritvi, med katero nakloni občinstvu nekaj obče uporabnih naukov, po drugi strani pa bo držalo, da smo od Japoncev vajeni pregnanejših zamisli in bolj divjih divjaštev.