Nojzerski kongres

Konjeništvo Rodea je, potem ko je prebralo spored Mladinske akcije 1. noise festivala, ki se ga je dva dni zapored, v petek in soboto namerilo prirediti novoustanovljeno Društvo za razvoj mladinske kulture, napojilo konje, obnovilo zaloge provianta in po dolgem času spravilo skupaj deset sklec in enako število počepov, pričakujoč dolg in naporen konec tedna. Pa ni pomagalo.

V klubu Gromki, koder je dogajal festival nadebudnih nojzerjev, ki je popoldne zračil podstreho tudi s predavanjem o japonski izkušnji in postregel z bolšjim sejmom nosilcev zvoka, smo v petek, uro in pol po napovedanem začetku koncertovanja, zasačili le Hrukija&Kunstla, sedanjega in bivšega člana Dece debilane, ki sta ravnokar odšumevši tarnala nad tehničnimi preglavicami, zaradi katerih sta šest ur iskala kabel za mikseto. Nič spodbudnejšega vtisa ni dajalo niti dogajanje na odru, kjer so golobradi člani hrvaškega Karmakumulatorja - članica je medtem prešla vse faze naveličanosti, obupa in kinkanja - kako uro brez haska motovilili okoli posebej za nastop sposojene mašinerije, končno našli iz nje vodeči izhod in se čudežno vztrajni, menda fanovski publiki antiklimaktično oddolžili s sporedom elektronskega šundra in predvajanih fotografij iz leksikonov sodne medicine in dermatoloških učbenikov.

Namesto poraznega zastoja, zaradi katerega čelništvo Rodea ni bilo edino, ki je odneslo nos iz Gromkega, pa je na prizorišču v soboto vladala delovna vnema. Tako da je ob isti uri, ob enajstih, svoje, baje da koncizno in jedrnato in z razumniškim odmikom od vse prej kot čustev skope snovi, odžagala že trojica napovedanih ansamblov in posameznikov. In je tako sledila le finalizacija z v domovini že videnim Hermitom, ki se je tokrat predstavil z violinistko in avtoreferencialnim, strokovnim in sklenini nevarnim maličenjem vokalov preko svoje elektronike, ter z japonskimi "noisy free jazz improvizatorji" Inu Yaroh, do parodije našpičenim, a domišljeno strukturiranim urnebesom v režiji elektronsko podprtega saksofonista, bobnarja, orglavca in bas kitarista, ki bi zlahka užalil pravoverne in izvabljal krohot iz druge baže džezistov.

Da kljub vsemu ni šlo za stoodstotno improvizacijo, je dokazal po primerno kratkem, a kilotonskem nastopu izprošeni, manj kalorični bis, med katerim se je maničnim Japoncem na metli pridružil domači Mastikator, po novem Mimimal Bastard. Opravljena sondaža nojzerskega festivala, ki se uvršča na najekstremnejši konec zaenkrat slabo obljudene pokrajine med elektroniko in dratarji, je pokazala vsaj, da se sodobni nojzerji razumno zavedajo zahtev svoje komprimirane, čudaške in dostikrat brutalne muzike za čudaško in brutalno sedanjost, da ne utrujajo s prekomerno minutažo in da s priložnostnimi performansi ali videom uspelo rešujejo zagato elektronikov, ki pač nimajo veliko pokazati na odru. Želeti pa si je, da bi ustanovni naredi sam kongres prerasel v redne, tvornejše sestanke v spremstvu usposobljenega tehnika.

povezava