Elektrovrtiljak

Je že tako, da veliko obiskovalcev sodobnih plesnih predstav, zdraženih zaradi prikazanega ali kar vnaprej, med pričakovanjem, da se odgrne zavesa, lista po priloženih tiskovinah in skuša razvozlati, kaj so pravkar ali bodo pravkar videli.

Matej Kejžar je na svojo zgibanko uvidevno natisnil kar nekaj možnih interpretacij dejanj in "oseb" predstave To ni to, ki se je na velikonočno nedeljo odvrtela v Plesnem teatru Ljubljana, in vendar samo zato, da bi nebogljenemu bralstvu na koncu istega besedila izjavil, da predstava ne govori o "gospe Dallaway, mlademu Einsteinu, maratoncu Joycu, Hendrixu brez kitare, Godotu..."

Če smo tako ostali brez zgodbe, tudi tiste, ki bi jo bil voljan v vsaj malenkostno osvetljavo primakniti avtor, naj vsaj rečemo, da je To ni to povsem zadostil že na mrežnici in globlje v živčnem vezju. Saj, kot ena maloštevilnih plesnih predstav pri nas, tiplje električno bilo "duha časa" - za muziko sproti, od abstraktne elektronike do "plesnejših" nalomljenih in enakomernih ritmov skrbi radyoyovski didžej Pier, Kejžar tornado svojih plesalcev uravnava, kot bi šlo za naprej ali nazaj odvrteni video zapis ali prelivajočo se računalniško grafiko, psihedelični screen saver, plesalci na trenutke celo izginejo v temi in kot amebaste tvorbe plešejo preko s toplotno kamero posnete projekcije na steni, ne izostane niti Kejžarjev zaščitni znak, nekaj brejkdenserskih prvin...

Vsekakor dovolj, vključno z nekaterimi, strogo resnega obraza izvedenimi humornimi diverzijami in razbremenitvami, za viharne ovacije, ki jih je do izčrpanosti pregonjeni ekipi namenilo občinstvo. Kdove, kaj bi si ob preobilici asociativne, pardon, kontemplativne snovi mislili naši, skromnosti zavezani butoh artisti?