O strejterjih

Na enega najbolj absurdnih vedenjskih vzorcev akterjev sodobne elektronike je moral naleteti vsakdo, ki je katerega od "znanih" didžejev ali "velikih" organizatorjev povprašal po drogah in prejel v odgovor eno samo zanikanje: droge so načeloma zlo, so sekundaren, raje zanemarljiv pojav, z njimi se pečajo tisti, ki še niso uzrli Resnice in se brez njih ne znajo zabavati, naša publika jih povečini ne uživa, sam jih nisem nikoli zaužil, parkrat sem jih zaužil in mi ni bilo všeč, nekdaj sem jih jemal in zdaj sploh ne...

Bolj ko se bližaš biznismenskim sferam, redkeje naletiš, posebej še na artikuliranega zagovornika prevladujoče inspiracije elektronske muzike in na enega od najmočnejših vzvodov tehno, house, trance, drum&bass, breakbeat... veselic. Navdušenje nad terapevtskimi učinki MDMA z iznajditeljem, kemikom in eksperimentatorjem Shulginom tako največkrat, vzporedno s "tehnično zahtevnostjo" muzike, količino in hitrostjo izkazanega miksanja ter "poslovnostjo" didžeja delijo le stranke elektrotehničnih veselic, medtem ko tisti, ki si rad reče šaman, trezno manipulira z množico in si morda dovoli le kak flashback, reminescenco na "divje" čase in par dimov iz v "resnih" didžejevskih krogih še nekako tolerirane smotke.

Si predstavljate, da bi se rokenrol ansambli v sramu sprenevedali glede alkohola, rastafarijanci skupaj s konzervativnimi skrbniki za narodovo zdravje šimfali čez travo in da bi geji in lezbijke ponotranjili gnus, ki ga moralna večina goji do njihovih spolnih praks in podkulturnikov nasploh in se kaže z omejitvami razpolaganja z lastnim telesom? V tovrstnih razmerah, kjer si coming out v strahu pred degradacijo privošči le malo didžejev, je pač velikega navdušenja publike in sorazmernega zaničevanja foha deležen tisti, ki čuti in se pelje skupaj s plesočim občinstvom. Če tokrat izpustimo psihedelične rolade, s katerimi se je proslavil Sven Väth, sodi v isto šolo tudi kölnski didžej Chris Dis, ki je Zagrebčanom, pri katerih se je začela južnoslovanska tehno saga, pred slabim desetletjem prvi predstavil sodobno elektroniko, marsikomu služil za uvod za transijado, z leti, ko se je didžejevstvo začelo ločevati na house žolcarijo in tehno razbijače, pa v svoje sete vključeval tudi veliko prefinjenega housa, pretkanega tehna in celo nalomljenih ritmov ter electra.

Chris, ki je resnici na ljubo že prešel najbolj ekscesno obdobje delovanja - nekaterim bo kljub nekoherentnosti in kiksom za vedno ostal v spominu njegov sedemnajsturni ponovoletni after set pred petimi leti - je zlagoma, medtem ko se je iz konzumentstva slovenske tancmašine vsako leto novačil odstotek, ki mu rajferstvo ne pomeni le obvezne faze v odraščanju, prišel do svoje publike in tako prejšnji petek tudi dostojno napolnil K4. Eden od redkih med setom mezgajočih didžejev, ki zmore, namesto razprostranjenega podcenjevanja, izkazati spoštovanje do drugih didžejev tudi s plesnimi koraki, se je poleg obveznega, sentimentalnega oldies goldies vložka izkazal z multidisciplinarnim sporedom in nevsiljivim miksanjem, na ponočevanju, ki ga je z afterjem vred organizirala novoustanovljena zadruga Sintetika, pa je s klenim, med tehnom in transijado umerjenim nastopom presenetil tudi nekdanji čigumitranser Armando in sta z bigbeatovsko udarnostjo razvnela pomožni oder housu zavezana Škofjeločana Plesti in Koshi. Kaj še ostane velikim?