Max Modic

 |  Mladina 16  |  Kultura

Nič več srečna družina

Joey Ramone, tisti mulc, ki je iskal rokenrol, zanetil revolucijo in mimogrede izumil pank

Joey v Ljubljani leta 1994

Joey v Ljubljani leta 1994
© Marko Jamnik

"Nisem bil edini, ki ga je vse, kar je takrat slišal, dolgočasilo. Leta 1974 ni bilo benda, ki bi ga lahko poslušal. Deseta generacija Led Zeppelin, deseta generacija Eltona Johna. Smemalo se je na veliko in veliko je bilo sranja. Teženje in neskončne solaže. Pogrešali smo muziko iz časov, ko še ni bila progresivna. Pogrešali smo hite in šuse. Pogrešali smo dobre komade. Hoteli smo rokenrolu vrniti življenje, zato smo naredili svoj bend," je konec osemdesetih povedal sila redkobesedni Joey Ramone, meter devetdeset visok astenik v črni motoristični jakni, razcapanih leviskah, ponošenih supergah, skrit za dolgo, štrenasto grivo in obveznimi sončnimi očali, ki jih menda ni snel niti pred spanjem.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Max Modic

 |  Mladina 16  |  Kultura

Joey v Ljubljani leta 1994

Joey v Ljubljani leta 1994
© Marko Jamnik

"Nisem bil edini, ki ga je vse, kar je takrat slišal, dolgočasilo. Leta 1974 ni bilo benda, ki bi ga lahko poslušal. Deseta generacija Led Zeppelin, deseta generacija Eltona Johna. Smemalo se je na veliko in veliko je bilo sranja. Teženje in neskončne solaže. Pogrešali smo muziko iz časov, ko še ni bila progresivna. Pogrešali smo hite in šuse. Pogrešali smo dobre komade. Hoteli smo rokenrolu vrniti življenje, zato smo naredili svoj bend," je konec osemdesetih povedal sila redkobesedni Joey Ramone, meter devetdeset visok astenik v črni motoristični jakni, razcapanih leviskah, ponošenih supergah, skrit za dolgo, štrenasto grivo in obveznimi sončnimi očali, ki jih menda ni snel niti pred spanjem.

Joey ni bil zgolj vodja skupine sitnih mulcev, ki so prilezli iz newyorškega Queensa in ni bil zgolj srce benda, ki je demistificiral glasbeni zvezdniški sistem ter poudarjal, da se srž usodne privlačnosti rokenrola skriva v treh, štirih akordih, preprosti melodiji, ki po bližnjici šine v uho, ter rahlo prismojenih besedilih, ki se jim kratkomalo ne moreš upreti. Joey ni bil le maskota gibanja, ki je rokenrolu vrnila udarno moč in navila obrate, da je lahko preživel v osemdesetih. Joey je bil simbol generacije, ki se je kot zombi dvignila izpod globalizacijskega valjarja po imenu The Beatles, zahtevala nazaj lokalne heroje iz zgodnjih šestdesetih ter zagovarjala pravico do izbire in lastnega okusa.

Štorija, da so si Joey in druščina nadeli ime The Ramones po štirih mentalno retardiranih sinovih neke gospe Dolly Ramone iz domačega Forest Hillsa, ni resnična. Ko so Ramones na privatni zabavi pred petimi ljudmi in enim psom leta 1974 prvič uglasili dotrajane inštrumente, so bili namreč še trio. Joey Ramone (Jeffrey Hyman) je pel in mlatil po bobnih, Johnny Ramone (John Cummings) je drgnil kitaro in Dee Dee Ramone (Douglas Colvin) je stružil bas. Thomas Erdelyi je pripomnil, da bi bilo bolje, če bi Joey samo pel, on pa ga bo zamenjal na bobnih. Kul, so rekli trije "bratje" in družinski prirastek krstili za Tommyja Ramona. Družinsko ime pa so sunili Paulu McCartneyju, ki je nekoč uporabljal psevdonim Ramone. Ne čisto brez poante. Težko bi si namreč predstavljali bolj nemogočo parodijo Beatlov.

Ramones so v legendo vstopili skozi vrata notoričnega newyorškega kluba CBGB. Lastnik ni mogel verjeti svojim očem, ko jih je videl na odru. Zgledali so kot štiri kreature, ki so pobegnile iz underground stripa. Vsi komadi so bili zelo glasni, zelo hitri in zelo kratki. Preden je zaštekal njihove naslove in utegnil prešteti Dee Deejeve vzklike "one-too-tee-fough", ki so ločevali štikle, je bilo koncerta konec.

Ramones so eksplodirali v fuzijo emocionalnega naboja in ironične distance, njihove pesmi so odražale do absurda prignano egocentričnost, infantilnost in agresivnost ameriške pop kulture ter običajno zamolčani angst njenih konzumentov. Povedali so, kaj hočejo (I Wanna Be Sedated, Now I Wanna Sniff Some Glue, I Wanna Be Well, I Just Wanna Have Something To Do, I Wanna Be Your Boyfriend) in česa nočejo (I Don't Wanna Walk Around With You, I Don't Wanna Go Down To The Basement). Za ostalo jim ni bilo mar. Leta 1976, ob ameriški dvestoletnici, so v treh dneh za dobrih 6000 dolarjev posneli svoj prvenec ter 4. julija iz londonskega Roundhousa izvedli blitzkrieg na Veliko Britanijo. Simboličen povračilni ukrep za beatlovsko invazijo na Ameriko. In, hej, kdo ve, kaj bi v življenju počel Johnny Rotten, če tistega večera ne bi bil v Roundhousu.

Družina Ramones je pogosto menjala člane. Dee Dee, ki je z Joeyjem tvoril osnovno celico skupine, je odšel po katastrofalnem albumu Brain Drain leta 1989. Baje z Joeyjem ni bilo moč več shajati, saj naj bi se vedel kot otrok, ki noče odrasti. Ni se več umival, ni se več preoblačil, le pil je in spal. Joey je preživel alkohol in droge, opekline druge stopnje, pretepe zaradi punc in operacijo glave, ko so mu iz možganov pobrali krvni strdek. Ramones so se zbrali, da bi na odru zgoreli, ne pa zbledeli, a žal se je zgodilo prav slednje. In tega Joey ni preživel. V 49. letu je izgubil dvoboj z rakom.

povezava