Gomazenje po cankarju

Ker je ta teden imelo varno spravljen na emulziji prvi par jošk in je Sasha Waltz, režiserka nemške predstave Telesa tako onegavila zaradi fotografiranja - mojster Fras in drugi snemalci so imeli na voljo le pet minut ne ravno tipične koreografije in bili potem med predstavo frustrirani zaradi hudo fotogeničnih prizorov - se je dopisništvo Rodea najprej veselilo prilike, da s kvadratnimi centimetri gole kože končno enkrat prekosi Parado, potem pa trepetalo pred razvratom v Cankarjevem domu.

Nič takega. Nemalokrat napol in enkrat popolnoma naga Telesa namreč lahko gomazijo v kot iz manirističnih platen povzetem roju, se po mili volji sestavljajo v komične spačke kot iz teratoloških leksikonov, kot eno telo paradirajo v bojnih in kot iz živalskega sveta sposojenih enotah, se razstavljajo na kupljive dele kot iz ponudbe švercerjev z organi, si skušajo najti mero in razmerje s kredo in vatlom in živijo v drugem, z uveljavljenim anatomskim poimenovanjem skreganem označevalnem sistemu, za katerega rabiš simultanega prevajalca, a vendar povzročajo grešnih misli.

Če smo v skraja duhoviti predstavi, ki premika meje sodobnega plesa, sredi katere šokira in prve vrste tudi prezrači - fluf! - mehak padec sredi odra postavljenega, velikanskega zidu, česa pogrešali, tega prav gotovo ni pripisati pomanjkanju impresivnih prizorov ali body artu bližnjih, od vsakdanjega narcizma in paranoje tako drugačnih pogledov na naše vsakdanje meso. Bi pa od nje pričakovali vsaj trdnejše vezivo in razločnejši konec, da ne bi za aplavz rabila provokatorja.