Z bolečino do smrti

Festival Break 21, ki si je prisvojil policijsko geslo dead or alive in bi rad problematiziral definicije mrtvega in živega, obenem pa je svoje tri tedne metafizično posvetil smrti, "tanki meji" in življenju, je, vsaj kolikor se tiče smrti, pokazal, da je zanj zvezana z bolečino. Ki jo nazorno čuti tako empatičnejše občinstvo kot Kira O'Reilly, ki se je prejšnji petek v ateljeju 2050 povijala z obliži, delila na sektorje in v njih potem nič manj metodično in brez trzljaja s skalpelom vrezovala plitve diagonale. Mučno? Vsaj za tretjino čez dolgo uro sekljanja veliko praznejše dvorane. Performans, ki je izzvenel kot žrtvena svečanost, je zavoljo bogatega kontrasta in ornamentalike postregel tudi z dramatičnimi likovnimi učinki in v tradicionalnem pomenu besede, v vlogi slikarskega platna, zastopa bodyartističen odnos do telesa.

Začuda pa bolečina ni jenjala niti med drugim - "or" - tednom festivala, katerega je vendarle uvedla razstava, ki je z enostavnimi kartonskimi konstrukcijami temeljiteje, v liku žepnega labirinta, predrugačila prostor Kapelice in za katere osrednji artefakt je nemo in skoraj nepremično služil Havve Fjell. Fjell črpa energijo za svoj udarec v pleksus iz dveh korakov, ki so potrebni, da ugotoviš vzrok njegove čudne drže sramežljivega misleca, da opaziš nemarne, bolj postobdukcijske šive, s katerimi so mu speli kožo in tako do nemoči imobilizirali telo. V limbo med življenjem in smrtjo naj bi sodil seznam ogroženih rastlinskih vrst Slavice Peševske, pa tudi fotografije srebreničkih lobanj Christiana de Lutza ter med lovom pobite divjadi s poznejšo gostijo in dnevnikom lova Maria Miškovića, kar je s špasno kičastim drevoredom plišastih trofej in na njegovem dnu postavljenega videa z Disneyevim Bambijem Vukašina Nedeljkovića zaokrožilo vegetarijanski, no, občečloveški del razstave.

Če smo se že v torek hahljali nad družinskim albumom Jelene Radić, ki je iz zrcalno preslikanih fotografij sestavila prepoznavno srbsko menažerijo mutantov, smo se še toliko bolj muzali na četrtkovi modni reviji, ki je prekosila vse dosedanje, navadno zelo pregnane breakovske defileje. Namesto, da bi defilirale pred množico, je pred na strehi Kapelice ležečimi manekenkami defilirala tja do podrobnega pregleda ran nejeverna publika, namesto, da bi predmeti poželenja po pisti razmetavali medenice, so se le-ti, vešče našminkani, nikoli bolj lutkasti, v vlogi trupel, samomorilk, zaklanih rajferic, S&M vampirel, bledičnih nočnih vil in kiborga morebiti priporočali malce pikantnejšim okusom in vsaj na prvo oko trdno stali za mottom festivala. Glamurozno! (nadaljevanje sledi)

povezava