Kultura / Binarni ples

Je Goran Bogdanovski, ki je skupaj z Dejanom Srhojem po vrsti nesoglasij z modrim vodstvom zapustil ljubljanski Balet in se predal samostojnemu ustvarjanju, pretrgal popkovino, ali njegove predstave še izgledajo kot parodije klasičnega baletnega repertoarja? No. Naj rečemo, da se Bogdanovskega še drži baletni gib in skok, da pa je svojo bando štirih, osnovno moško celico z Emofadom, ki je uzrl luč reflektorjev v sredo v Cankarjevem domu, preselil iz sence matične ustanove v...le kam? Če gledamo urnebesna spakovanja, kung-fu, sumo in prostega sloga boje, petelinjenja in medsebojna nadigravanja četverice, prisluhnemo neverjetno prilegajoči se elektroniki tandema Random Logic in nazornim efektom, ki jih v njuno mašinerijo prožijo ozvočeni kostumi emofadov Marije M. Pungerčar in v živo oponašajoči pevec ansambla Silence Boris Benko, se zdi, da se je Bogdanovski s svojo fantovsko druščino naselil v stripu, ali, moderneje, v računalniku, kjer se spopadajo virtualni heroji. Ne glede na to, ali se Vam dopade njihov slog ali ne, pleše izborno osvetljena četverica kot obsedena, si vzame čas za karakterne solo izstope in se po vsem sodeč na odru tudi zabava, vključno z občinstvom. Se čestitkam pridružuje tudi konjenica Rodea? Hm. Ne glede na skomine, ki jih je zbudilo nekaj Benkovih razčustvovanih pop eskapad in na zadrego ob njegovi bradati finalni šali cenimo, da predstave vendarle ne more držati skupaj scenosled gagov ali skečev, tudi, če ga na silo pretrgaš s tujkom ali dvema, kakor je z kdove odkod iztrganima ljubezenskima dvojcema ukrenil Bogdanovski. Sicer bo pa držalo: paša za oči in ušesa, akcija in menda tudi atrakcija za mladezen, ki bo v teatru končno našla nekaj iz svojega vsakdanjika, kakor denimo razred dijakov nogometne gimnazije, ki si je vstopnice rezerviral prvi.