Kultura / Binarni ples

Je Goran Bogdanovski, ki je skupaj z Dejanom Srhojem po vrsti nesoglasij z modrim vodstvom zapustil ljubljanski Balet in se predal samostojnemu ustvarjanju, pretrgal popkovino, ali njegove predstave še izgledajo kot parodije klasičnega baletnega repertoarja? No. Naj rečemo, da se Bogdanovskega še drži baletni gib in skok, da pa je svojo bando štirih, osnovno moško celico z Emofadom, ki je uzrl luč reflektorjev v sredo v Cankarjevem domu, preselil iz sence matične ustanove v...le kam? Če gledamo urnebesna spakovanja, kung-fu, sumo in prostega sloga boje, petelinjenja in medsebojna nadigravanja četverice, prisluhnemo neverjetno prilegajoči se elektroniki tandema Random Logic in nazornim efektom, ki jih v njuno mašinerijo prožijo ozvočeni kostumi emofadov Marije M. Pungerčar in v živo oponašajoči pevec ansambla Silence Boris Benko, se zdi, da se je Bogdanovski s svojo fantovsko druščino naselil v stripu, ali, moderneje, v računalniku, kjer se spopadajo virtualni heroji. Ne glede na to, ali se Vam dopade njihov slog ali ne, pleše izborno osvetljena četverica kot obsedena, si vzame čas za karakterne solo izstope in se po vsem sodeč na odru tudi zabava, vključno z občinstvom. Se čestitkam pridružuje tudi konjenica Rodea? Hm. Ne glede na skomine, ki jih je zbudilo nekaj Benkovih razčustvovanih pop eskapad in na zadrego ob njegovi bradati finalni šali cenimo, da predstave vendarle ne more držati skupaj scenosled gagov ali skečev, tudi, če ga na silo pretrgaš s tujkom ali dvema, kakor je z kdove odkod iztrganima ljubezenskima dvojcema ukrenil Bogdanovski. Sicer bo pa držalo: paša za oči in ušesa, akcija in menda tudi atrakcija za mladezen, ki bo v teatru končno našla nekaj iz svojega vsakdanjika, kakor denimo razred dijakov nogometne gimnazije, ki si je vstopnice rezerviral prvi.

Iz računalnika črpa tudi triindvajsetletna Nemka Nora Schott, ki ji je PTL zaupal premiero in Igorja Sviderskega, le da gre za malce starejše in naivnejše igrice. No, morda ne tako naivne - njena odebeljena Kitajka, v avtomatizem prisiljen supermariovski lik v uvodni Das Ziel, mora tekom zaporednih poskusov in vse bolj upehana premagovati ovire, pohištvo, v času, ki ga omejuje iztek ponavljajoče se, posebno zoprne kitajske popevke, kar ima za posledico rožnato in humorno obarvano, a sizifovsko moro za plesalko in občinstvo. Po frustraciji nabiralništva je Schottova v četrtek z Igro prikazala še slepo vkalupljenost in preganjavico, tako znano prvotnim pacmanovskim zanesenjakom iz mini casina. Le da njena, podobno repetitivna in za trio v kombinezone oblečenih pajacev naporna, a natančna inscenacija video labirinta - posrečena elektronska muzika: Autechre, Signal Centrum - kjer enote ponavljajo iste gibe, se načrtno razvrščajo in gomazijo en čez drugega, se preganjajo in obstreljujejo in gredo med eno in drugo stopnjo v "hiško" in na koncu vzvratno v zaodrje, sčasoma postane zalogaj za meditante. Kar navsezadnje sovpada z občutjem ob kibiciranju. Se navdih seli iz izolacije plesnih deska za domačo konzolo? Pač duh časa.