S saškotom na koncert

Je tudi do Rodea prišla vest, da je zaščiteni inventar Menze pri koritu na Metelkovi, hišni didžej, lučkar in MC, moderator koncertov Saško v polnem naletu in da je imel nedavno tega pravcati lučkarski dvoboj z Marcom Ribotom, ki je pametno odnehal. Avtorskim intervencijam, špasnim zatemnitvam in kontrastom osvetlitve, pa se v torek ni pustil ugnati litvanski eksperimentator Ramunas Jaras, ki je uspelo branil dobro ime godcev iz nekdanjih sovjetskih republik. Vtisu o pregnanosti in ezoteričnih referencah pa tja do ekscentričnosti ustvarjalstva trdega socializma lahko Jaras le podkrepi, saj si na odru privošči marsikaj, od drobljenja steklenic in capljanja po črepinjah do lutkovnih skečev, metalskih ritualov s krvjo in razkosavanja na plinskem gorilniku sežgane hrenovke.

Medtem ko lahko ob Jarasu, ki zna prebirati tudi po harmoniju in zraven prepevati korale ali bojda litovske, bevskajoče in grlene zdravice, ki se oškropljen s krvjo in ob spremljavi primitivne elektronske simfonike na rezget občinstva spusti tudi v kak part svojega koncerta za klarinet, le ugibamo, kakšna je poraba rdečih mušnic in koliko je še podobnih posebnežev ob Baltiku, pa ni veliko ugibati glede četrtkovih gostov Gala Hale, na katere nas je po Jarasu opomnil Saško. Settlefish, kakor se imenujejo italijanski gostje kolektiva KAPA, so s hardkorovskimi popevkami, ameriškim naglasom pevca in naštudiranim kaosom na odru prvovrsten derivat globalne televizijske mreže, nedvomno tudi, kakor piše v spremnem besedilu, "ena redkih italijanskih skupin, zanimivih ameriškim založnikom" in jih iz pop čobodre za svetobolno najstništvo vleče le nekaj soničnega nojza. Želje, da bi le obmolknil zoprni, narejeni pevec, so se konjenici uresničile s po dveh odpovedih željno pričakovanimi Zagrebčani Lunar, vsekakor enimi redkih, ki se v širši domovini skušajo z inštrumentalno muziko in obenem držijo vodo. Držijo, s čvrsto ritem sekcijo in izvedeno igro ansambla, ki ima, tudi na koncertu, celo svojski Zvok in z repetitivnostjo ter drobnimi, minimalističnimi premenami, stopnjevanji in gradnjo sporeda, tja do nojzerskega razčefuka, vleče na elektroniko.

Drugo je, koliko časa zdržiš brez zehanja ob scenosledu podobno, sentimentalno ubranih viž, ob katerih bi si človek le na katarzične momente rezal vene. Si je treba za popoln užitek v Lunar potopiti še veliko ladij?