Illegal v ilegali

Najprej je cela reč zabavala, potem je že začenjala presedati - namreč, to sezono opažene procedure v K4. Si je predstavljati klub z elektronsko muziko, ki spusti zadnje obiskovalce skozi vrata ob dveh zjutraj, uro po približnem popolnjenju tovrstnih prizorišč, ko navadno ravno začne vrteti gost večera? Je jemati manevre s ponavljajočimi se in neverjetno punktualnimi intervencijami inšpektorjev, z zapiranjem in odpiranjem po drugi uri nelegalno delujočega šanka, za kaj drugega od znamenja avstrifikacije slovenske prestolnice, če smo si o strpnosti in dobronamernosti soseske že dolgo na jasnem? Ker so bile razmere milo rečeno nenaklonjene klubski dejavnosti in ker si je le misliti, koliko računa inšpekcija za vsako posredovanje, verjetno ni težko razumeti vodstvo šterke, da se je odločilo razglasiti svoje težave s protestnim zaprtjem kluba. V katerem pa se je kljub načelnemu delopustu konec prejšnjega tedna pripetila prav bizarna veselica.

Zakuhal jo je mariborski drum&bass kolektiv Illegal Kru, ki se je tekom zadnjih let vešče infiltriral v ljubljansko podzemlje, prevzel vajeti v K4 in si z zaporednimi gostovanji vidnih svetovnih didžejev zagotovil stalne stranke, poln klub in reference v tujini. Verjetno tudi z zadnjim v vrsti Digital Jungle ponočevanj, ki je bilo v izogib nevšečnostim z zakoni zastavljeno kot privatni party, na katerega so najprej vabila in edina omogočala vstop sms sporočila, na dan dogodka pa že kar napoved v dnevnem časopisju, ki je po gneči v K4 sodeč ni prebral edinole pristojni inšpektorat. Kljub temu, da je status veselice z angleškim didžejem Zincom primerjati s siceršnjo pollegalnostjo nočnih dejavnosti v K4, so že potne srage in trzavica na licih čelništva Illegal Kruja izdajale, da je bila odločitev za izpeljavo domenjenega gostovanja hud preizkus volje, in v toliko so na mestu čestitke za vztrajanje v želji in, konec koncev, za promocijsko potezo, ki si jo bo na ilegalnem partyju prisotna mladezen zapomnila do konca svojih dni. Ali pa si bo Zinca, ki brezšivno, prilegajoče se, kot en sam galop, vrti s treh gramofonov, zapomnila tudi konjenica in ali se drum&bass po linearnosti sporeda, malikovanju didžejevske tehnike in, navsezadnje, po dostikrat mlahavem odzivu plešočih na divjo muziko vrtoglavih BPM-ov, ne približuje tehnu in transijadi, pa ostaja veliko vprašanje.