Doma ob desetih

Last call: "Cenjene obiskovalke in obiskovalce jazz koncerta Ramba Amadeusa prosimo..." Prav, Rambo, kadar se loti, prebira po strunah svojega fretless lavaboja v nedvomno džezovski, celo džezi maniri, res je tudi, da prvič nastopa v Cankarjevem domu, ampak, mar se je največji raper Balkana dokončno podžezil? Čeravno bi po prvi, na sobni jakosti predvajani tretjini petkovega nastopa v Linhartovi dvorani, lahko le pritrdili najbolj črnogledim domnevam, pa Ramba zaenkrat še ni na rednem sporedu tamkajšnjega džezovskega abonmaja. In se je, če vštejemo izrabljenost materiala, kilometrino in temu primerno bradatost nekaterih šal, le znašel na neprimernem prizorišču, v instituciji, kjer se ne pije, ne kolne, ne kadi in ne uživa opojnih substanc, kjer po začetku koncerta težko pripuščajo kontemplacijo moteče zamudnike in kjer obiskovalstvo, točneje poslušalstvo, sedi.

Kaj je Rambo brez svoje mikroklime, podstati za tvorno guncanje afen? Kakor sam pravi, panks, ki je na stara leta postal mainstream? Ma, niti ne, temveč uro in pol dovolj posrečene zabave in sočno odigrane ter zafankane muzike, katere manko v primerjavi s preteklimi dosežki bodo opazili le nekateri. Sicer pa, kako boš šimfal nekoga, ki si v hramu kulture pusti pogrniti preprogo za slavnostni vstop v umetnem kožuhu, ki vabi sedeče, naj namesto plesa mencajo na stolih, ki si, noviteta, privošči playback estradno točko, ki mu vzneseno sedalstvo prižiga mobitele namesto vžigalnikov, ki dobi za bis tangice v glavo? Mlačen Rambo, bogat spremljevalni program. In doma ob desetih.