piše: Milan Jesih  |  foto: fotografija: Joco Žnidaršič

28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Kultura

Tone Pavček

(1928-2011)

Pomolčimo. Umrl je naš pesniški tovariš Tone Pavček.

Če je čas, ko nas še ni in ko smo in ko nas ni več, samo blodnjak vrtov - in ni razloga, da bi o tem dvomili -, a je kje kdo, ki bi znal v svojem živem času bolj kot on odpreti srčne oči za zelenje in cvetje ob poti in za življenje v travah, krošnjah in povsod pod nebom?

Je znal kdo, gnan z najvišjo človeško dolžnostjo - ne vsakomur razumljivo -, na tej poti tako kot on bogatiti in sourejati mali kozmos, kolikor ga posameznik lahko doseže, a s čimer se vendar, najsi neznatno, spreminja tudi veliki, nedoumljivi in neobvladljivi svet človeštva?

Je še kdo ob svojo stezo s stvarniško roko zasadil toliko gred raznolikih pesmi, vselej v barvah življenja v vseh odtenkih, vznesenih, razposajenih, prešernih, radostnih, a tudi zamolklih, zemeljsko trpkih, na kakršnih se urežete? Je še kdo s posebno neponovljivo veščino v pesmih uslikal toliko veselega drobižka, da se precvetava na ustih otrok, toliko obetov, da si jih deva mladost na srce, toliko spoznanja in modrosti, da se sklonjeni nad grede učimo zreli žene in možje, ki vemo že vse in preveč?

Je še kdo v naš vrt presadil, če pomislim na Tonetovo prevajalsko delo, toliko sijajnih trajnic - poglejmo: ahmatija, pasternakija, cvetajevka, jeseninija? Pa ono kavkaško velikocvetnico?

Tonetove zasluge za pesniški metje so velike in mnogoterne; v pisanju, prevajanju, delu pri časniku, na založbi, v gledališču, na televiziji. Celo z najbolj samo človeško navzočnostjo je vselej potrjeval ono ljubeznivo podobo pesnika: izbrano, natančno izražanje, tekoč, zanosen govor moža, ki se razvnema iz najglobljega prepričanja in še največkrat navdušenja. Takšen je tudi pred leti vodil naše stanovsko društvo in z neomajno pokončnostjo utrjeval ugled in družbeno težo pisateljev.

Pesnik življenja, Tone Pavček, ko stojimo tu s teboj ob portalu iz vrta v vrt, nam je lahko razumeti, da v pesniški navzočnosti nikoli ne umreš.

Moj prvi angel
Tone Pavček

Svoje bele sanje sanjam.
Angel z dobrimi očmi
mi jih nosi in poklanja
iz vse bližje večnosti.

Ljubo lice kerubina
je dobrotno vedno bolj,
nadme toči se milina,
ne njegova temna bol.

Ko nekoč zaradi blata
mogel ni razpeti kril
in končal je iznenada
krog življenjskih opravil.

Zdaj temnotno v luč pretaka
in čez vse potrpežljiv
me na koncu potov čaka
lep, ves tak, kot bil je živ.

Sanjam svoje bele sanje,
on je deček, angel v njih,
duše tiho šepetanje,
najskrivnostnejši navdih.

Pesem je iz zbirke Angeli.
Pri založbi Mladinska knjiga bo izšla leta 2012

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.