Marcel Štefančič jr.

18. 11. 2011  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

Koža, v kateri živim

La piel que habito, 2011
Pedro Almodóvar

Nova ženska, novi film.

Douglas Sirk je snemal predvsem kičaste melodrame (Imitacija življenja, Veličastna obsedenost, Zapisano v vetru, Vse, kar dopuščajo nebesa, Potemneli angeli ipd.), ki jim Pedro Almodóvar vedno z veseljem pritrjuje. Zdaj pa si predstavljajte, da bi Sirk posnel triler, ali bolje rečeno - predstavljajte si, da bi Sirkov film posnel Alfred Hitchcock, ki bi svojo obsedenost s fluidnostjo spolne identitete, tako pikantno poudarjeno v Vrtoglavici in Psihu, spel s Franjujevo psihogrozljivko Oči brez obraza, v kateri genialni plastični kirurg ugrablja ženske in išče obraz za svojo hčerko, ki ji je obraz iznakazila prometna nesreča.

Dobili bi triler, ki bi bil potemnel od obsedenosti. Bil bi leden, a obenem seksi. Morbiden, a obenem gladek kot koža. Artificielen, a obenem zapeljiv. Napet, a obenem filozofski. Grozljiv, a obenem glamurozen. Šokanten, a obenem sublimen. Strasten, a obenem morilski. Precizen, a obenem perverzen. Voajerski, a obenem past za pogled. In Koža, v kateri živim je tak triler, v katerem se srečajo Sirk, Hitchcock in Franju, toda Pedro Almodóvar potem poskrbi, da se ne prepoznajo in da - tako kot mi - blodijo po vrtoglavo sterilnem labirintu genialnega plastičnega kirurga (Antonio Banderas), ki ima v svojem podzemlju - podobno kot avstrijski fritzli - nepredušno zaprto žensko (Elena Anaya), živo, fatalno, a očitno še nedokončano lepotico, svoj genetski work-in-progress, svojo imitacijo življenja, idealne, negorljive, neuničljive kože, perfektnega screena, s katerim bi zacelil luknje v svoji pigmalionski obsedenosti, svojem pogledu in svojem življenju, iz katerega sta srhljivo izginili obe njegovi ženski, žena in hči. Površino njegove obsedenosti kalijo predatorji - njegov barabinski alter ego (Roberto Álamo), ki se mu zdi, da lepotico od nekod pozna, njegova gospodinja (Marisa Paredes), ki genom te barabe še predobro pozna, in fant (Jan Cornet), panični macho, ki ne ve, da ga od ženske loči le korak. Renesančni kirurg, ki na svoj perverzen način verjame tudi v renesanso filma, ima tako dovolj razlogov, da se poigra z njihovimi solzami. Če pa hočete v vsem tem uživati, potem tega, kar sem napisal, ne preberite.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.