Trst je širil obzorja slovenske likovne umetnosti

Slovenija ni nikdar imela le ene prestolnice kulture. Poleg Ljubljane je bil v petdesetih letih pomemben vsaj še Trst. O slovenskih slikarjih v največjem slovenskem mestu v prvi polovici 20. stoletja je magistrsko nalogo spisal Vid Lenardin in jo ob pomoči Nine Pirnat Spahić in Petra Krečiča v Cankarjevem domu sestavil v razstavo Razprta obzorja. Z njo se je Ljubljana vsaj nekoliko oddolžila slovenskim tržaškim umetnikom, saj njihove skupinske razstave nismo videli, vse odkar smo bitko za Trst z Italijo izgubili, enega izmed njih pa smo iz mesta pospremili celo s policijo.

Morda bo znova prišel tak čas, a leta 1926 so v Ljubljani posameznika, ki je prebiral kakšno ortodoksno levičarsko literaturo, preprosto izgnali iz mesta. Zato se je moral tudi avantgardist Avgust Černigoj s trebuhom za umetnostjo odpraviti v Trst, kar pa niti ni bilo tako slabo. Mesto je bilo takrat, drugače od provincialne Ljubljane, nekdanje največje avstro-ogrsko pristanišče, kjer so živeli Italijani, Slovenci, Nemci, Hrvati, Srbi, Čehi, Poljaki, Rutenijci, Madžari in Romuni, pa še pripadniki drugih narodov, med njimi največ Grkov in Angležev. Štelo je 230 tisoč prebivalcev in eden izmed uradnih jezikov je bil slovenski. Pa saj je bilo Slovencev po popisu leta 1910 tam več kot v Ljubljani, kar 56 tisoč. Trst je bil urban, česar za Ljubljano ni bilo mogoče trditi, in bil je multikulturen, na Kranjskem pa je leta 1910 kar 99,7 odstotka prebivalstva govorilo slovensko ali pa nemško.

Ljubljana, ki je imela težave s Černigojem avantgardistom, ga je toplo sprejela po drugi svetovni vojni. Takrat je v Moderno galerijo skupaj z drugimi tržaškimi slikarji – Jožetom Cesarjem, Bogdanom Gromom, Robertom Hlavatyjem, Avrelijem Lukežičem, Rudolfom Saksido in seveda Lojzetom Spacalom – prinesel pokazat slikarstvo, ki je nastajalo na Svobodnem tržaškem ozemlju. Politični namen te in podobnih razstav, ki so se vrstile vse od leta osvoboditve Trsta, je bil seveda jasen. Jugoslavija si je želela v Trstu izpeljati socialistično revolucijo in na Svobodno tržaško ozemlje je bilo treba v domovini opozarjati na vseh ravneh, tudi v slikarstvu.

V Jugoslaviji je bil po vojni zapovedan socialistični realizem pod vplivi Sovjetske zveze. Moderna galerija se je odprla z razstavo partizanske umetnosti, tej pa je sledila razstava sovjetskih slikarjev, socrealistov, ki naj bi svet umetnosti poučila o tem, kakšna naj bo nova državna umetnost. A leta 1948 sta se Jugoslavija in Sovjetska zveza sprli, s tem pa se je zamajala vera v stalinizem. Petdeseta leta so bila čas, ko se je zdel Zahod jugoslovanski politiki vse manj gnil. Ideološka odjuga je v razstavni politiki Moderne galerije nastopila takoj. Leta 1949 so pripravili razstavo Slovenski impresionisti, ki je bila posvečena tretjemu kongresu Ljudske fronte Jugoslavije. Podobe Zahoda so postale v umetnosti znova dovoljene in Zahod so prinašali Tržačani.

Njihova dela so vplivala na mlajšo generacijo slovenskih slikarjev, ki je bila sita normativne estetike in željna informacij o tem, kaj se dogaja po svetu. Njihove slike so v Slovenijo prinesle vpliv francoskega slikarstva, pomešan z lokalnimi značilnostmi in delno abstraktno formo, kar je bil recept za drugi hit jugoslovanske državne umetnosti. Ta je bil kompromis med tedanjimi meščanskimi praksami v umetnosti in idejami tistih, ki so govorili v imenu delavskega ljudstva, med modernistično formo in socrealistično vsebino, ki je v delih Tržačanov še ni najti. Njihove slike, kljub mnogim motivom iz narave, ne morejo skriti, da prihajajo iz mesta. Svobodne so, pri Černigoju in Spacalu si dovolijo eksperimente, predvsem pa ponujajo obljubo, podobno tisti, ki smo jo veliko desetletij kasneje čutili sami, pa čeprav le na svobodnem trgu Ponte Rossa.

Seveda so se takšni ’odkloni’ v slovenskem prostoru obrusili in postali zmerni. Zmerni, socialistični ali celo poljudni modernizem je bil primeren za slike, grafike in tapiserije, še posebej pa za spomeniško plastiko. Ideja, ki je stala za njim, je bila podobna greenbergovski: »Vsebino je treba raztopiti, temam pa se izogibati kot kugi!«

Ameriški abstraktni ekspresionizem je, menda pod pokroviteljstvom CIE, v svet nosil podobo tega, kakšna je svoboda v ZDA, Jugoslavija pa je z zmernim modernizmom gradila podobo svoje. Obe sta bili zgolj podobi, ki sta nastali zato, ker je politika razumela potenciale umetnosti, čeprav ni razumela umetnosti same. Danes se zdi, da ne razume ničesar več.

Slikarska razstava:
Razprta obzorja
Kdo: Slovenski tržaški slikarji 1945–60 (Avgust Černigoj, Lojze Spacal, Rudolf Saksida, Jože Cesar, Bogdan Grom, Robert Hlavaty in Avrelij Lukežič)
Kje: Cankarjev dom, Ljubljana
Kdaj: od 26. marca do 30. junija