Vlado Miheljak: Dnevi dolgih nožev

Dr. Vlado Miheljak je izdal novo knjigo svojih kolumn, tokrat tistih, ki so bile objavljene v Dnevniku od aprila 1999 do decembra 2000. Knjiga ima naslov Kulturni boj v barvah, v svojem mozaičnem jeziku pa seveda govori tudi o drugih rečeh takratnega političnega in družbenega dogajanja. Kolumne ostajajo v marsičem aktualne in poučne še zdaj, dobro desetletje pozneje.

Če rečeš politični kolumnist, pomisliš na Miheljaka. To enačenje, ki mu je v čast, je nastalo z njegovim dolgim stažem, kakovostjo, samostojno držo, slogom itd. Je izrazit, barvit, včasih tudi oseben pisec, a svetlobna leta daleč od narcisoidnih kolumnistov, kakršen je Crnkovič.

Na kolumnistični sceni je od davnega leta 1986. V tem času je spisal več kot tisoč kolumn, za deset debelih romanov. To ni nikoli dolgočasno branje, ampak mešanica analitičnega in osebnega, po potrebi podložena z ironijo, anekdoto, opozorilom na to ali ono bizarnost. Kolumne so radožive, kot je radoživ njihov avtor.

Berejo ga levi in desni bralci, prvi v glavnem z odobravanjem, drugi z jezo. Med politiki je enako nepriljubljen na levici in na desnici. To ima za kompliment.

Slovensko politično in družbeno življenje spremlja angažirano, skoraj strastno. Napol v šali pravi, da mora biti kolumnist »dežurni nevrotik«. Pri tem se ne spušča samo v hladne analize, ampak dogajanje tudi vrednoti. S svojim pisanjem hoče vplivati, hkrati pa svari: kolumnist se ne sme dojemati kot Mesija.

Tega, da je levičar, ne skriva. Hkrati lahko rečemo, da je slaba vest politične levice. Do monarha desnice, Janeza Janše, je kronično nezaupljiv. Prav mu daje tudi začetek sedanjega mandata.

Miheljakovo pisanje ima vsaj dve trajnici. Prva je skrb za demokracijo, druga za človekove pravice. Kolumnist se z njimi ukvarja zagrizeno in nepopustljivo, za nekatere »puristično«. S tem včasih spravlja v slabo voljo javno mnenje, politiko in celo svoje urednike. Take vrste slaba volja bo ostala, kajti Miheljak se v tem pogledu zanesljivo ne bo spremenil. To je nasploh ena njegovih velikih odlik: v svojih osnovnih pogledih je pomirjujoče stanoviten. Na Miheljaka se je mogoče zanesti.

Zastavili smo mu nekaj vprašanj o pisanju kolumn.

Kje so meje kritičnosti kolumnistovega pisanja? Lahko nekoga, če misliš, da si to zasluži, raztrgaš na prafaktorje, si do njega do konca neusmiljen?

Dve načeli veljata. Prvo je, da kolumna ne sme biti iztožljiva, to pomeni, da ni do konca žaljiva, zmerjaška itd. Sicer pa je vsaka kolumna, ki kar počez zmerja, žali, blati, slaba kolumna. Drugič, jasno je, da imaš pravico tolči po politiku bolj kot po navadnem smrtniku. Hkrati ima seveda tudi politik svoje pravice, svojo nedotakljivost, svojo pravico do zasebnosti. Vanjo lahko novinar, publicist poseže le, če je med politikovo zasebno sfero in njegovim javnim delovanjem očitna diskrepanca. Če na primer grmi o poštenosti, deluje pa nepošteno. Če prodaja javno moralo, v zasebnem življenju pa je popolno nasprotje svojih javnih imperativov. Pri nas je izrazit primer Janša, ki zganja goreč antikomunizem, pri tem pa je bil sam zagrizen, goreč mlad komunist. Zaradi mene je mirno lahko bil, a naj ne očita komunizma drugim.

Do kod gre upoštevati publiko?

Načeloma malo ali nič. Ti si tisti, ki ji vsiljuješ svoja mnenja, ne pa narobe. Toda samo zelo nesamokritičen novinar ali publicist bo rekel, da ga publika ne zanima. Po svoje se z njo vedno spogleduješ. Kolumnistični narcisi so poglavje zase. A tudi tisti z manj ega imajo težavo: pri pisanju je zraven vedno nekaj samovšečnosti. Toda prav zaradi samovšečnosti si postavljaš visoka merila in si tako hkrati ustvarjaš nasprotnike in privržence. Dober kolumnist nikoli ne bo všeč vsem. Skratka, samovšečnost po svoje dela proti sebi.

No, sam sledim predvsem vsebinam, ne učinkom. Hkrati mora kolumna vendarle imeti prijeme, s katerimi pritegne – slog, ironijo, kako anekdoto itd. Zato večkrat rečem, da je pisanje kolumne podobna veščina kot prevajanje sive teorije v hollywoodski scenarij. V obeh primerih moraš obvladati oboje. Teorijo in slog. Konceptualno prazne kolumne se ob še tako talentiranem pisanju hitro iztrošijo.

Zate menda velja geslo: oddaja z zamudo, nikoli ne zamudi usodno.

To so natolcevanja urednikov he, he. Gandalf iz Gospodarja prstanov je rekel približno takole: čarodej nikoli ne pride ne prepozno ne prezgodaj, ampak ravno pravi čas. Uredniki očitno mislijo drugače. Z mano je tako, da zavestno dolgo odlašam s pisanjem. Nekoč me je prijatelj vprašal, ali mi je kaka kolumna že propadla, ker jo je povozil čas. Ja, večkrat mi je propadla, in sicer zato, ker je bilo treba zaradi burnega dogajanja v zadnjem hipu izbrati in napisati novo temo. Slovenija je dežela inflacije dogodkov, podobno kot zadnja leta pred propadom Jugoslavija. Vsak teden bi lahko napisal tri, štiri kolumne, da bi kot politični kolumnist približno zajel dejanskost. Predstavljajte si, da v torek popoldan napišeš všečno kolumno o razburljivih koalicijskih pogajanjih, ko jo oddaš, pa sledi popoln preobrat. Kaj narediti? Naj bralci zjutraj berejo ne samo napačno, ampak popolnoma nesmiselno in neaktualno analizo? Sedeš za mizo in napišeš novo ... Uredniki pa obupano gledajo na uro ...

Kaj naredi kolumne odmevne? Poleg pisca tudi trenutne okoliščine?

Seveda, toda to predpostavlja, da imaš občutek za to, kaj je v zraku, in da se hitro odzivaš. Kolumne, ki jih imam sam za najboljše, niso bile nujno tudi najodmevnejše. Kolumnist ima navadno svojo stalno publiko, ki se z njim strinja. Sam imam bralstvo, ki je razdeljeno nekako pol-pol; eni napisano odobravajo, druge moje kolumne dražijo, a jih vseeno berejo. To je svojevrsten dosežek – »nasprotnika« prisiliš, da te bere.

Je pri pisanju več užitka ali mučenja?

Zdaj se bolj trudim, kot sem se včasih. A nikoli se ne mučim. Prepričan sem, da pisanje ni skladanje. Bralec bere tako, kot ti pišeš – z muko ali z užitkom. Takoj opazi muko v ustvarjanju. Sicer pa so bili najlepši časi, ki so bili divji (osemdeseta leta in prehod v devetdeseta), a so prinašali užitek in občutek totalne angažiranosti. Pisali smo »na eks«. Zdaj so časi, ki ustvarjajo slabo voljo. Ampak pozor: ko si besen, ko dobiš peno na usta, je bolje, da vstaneš in greš na sprehod. Kolumna ni nedeljski nagovor kakšnega pridigarja iz zbirke ameriških verskih sekt.

Po mojem ne moreš biti zadovoljen s kolumno, pri kateri se samemu sebi malo ne nasmehneš. Max Frisch je za Brechta rekel, da je sentimentalni cinik. To se mi zdi primerna kombinacija. Cinizem je nujna drža kritičnega intelektualca pa navsezadnje tudi kolumnista. A po drugi strani nikakor ne moreš biti brezbrižen in brezčuten analitik, če pišeš na primer o revščini, lakoti, pedofiliji, nasilju, avtoritarni oblasti, kršenju človekovih pravic.

Si med pisanjem kdaj negotov?

Moj temeljni kriterij je – pišem tako, kot mislim. Nikoli ne napišem stavka iz oportunizma. Vedno napišem, kar v danem trenutku res mislim. Kvečjemu kdaj kaj »preskočim«, ne napišem. A to ne pomeni, da sem vedno prepričan. Kdo je že svoj čas rekel »Jaz sem vedno prepričan!«? Pretirana prepričanost in premočrtnost je značilnost avtoritarnega značaja.

Knjige, kakršna je Kulturni boj v barvah, so za pisca po svoje kočljive – minevanje časa poleg pametnih ocen razkriva tudi avtorjeve zmote.

Nesporno, a vrednost takih knjig je v dvojem. Prvič, odražajo klimo, »štimungo« v neki javnosti (v mojem primeru liberalni) v času in kontekstu, v katerem so nastajale. Objektivna zgodovina tega ne more pričarati. Drugič, so kronika nekega časa; kajpak subjektivno interpretirana. Knjiga, kakršna je tale, seveda neizogibno prikaže tudi kronistove napake, zmotne ocene itd. Kolumn zavestno nisem selekcioniral, objavljene so vse iz nekega obdobja, ne samo tiste, ki bi mi dajale prav še danes.

Sicer pa pošten kolumnist niti sproti ne ve, kaj natančno bo napisal, kako bo izpeljal naslovno temo. Vodi ga misel, ki je pač vezana na situacije in temeljna avtorjeva načela. Položaj pa se razvija, pogosto nepredvidljivo, in na dolgi rok se razvijaš tudi sam.

Zmote v ocenah in napovedih? Seveda sem se motil, Drnovšku sem na primer dvakrat napovedal politično smrt, pa je preživel. Drnovška kot politika je usmrtila šele bolezen.

Kaj sploh hoče politični kolumnist – poučevati, analizirati, opozarjati, predlagati, kdaj tudi zabavati?

Vse in nič. Biti mora analitičen, čustveno poln, kritičen, duhovit, informativen, angažiran. A hkrati na distanci do predmeta svojega pisanja in tudi do svoje misije. Ne smeš si preveč domišljati o posebnem poslanstvu, ne smeš biti mesijanski. Čeprav je kolumna izrazito osebna, subjektivna forma, ne velja v središče postavljati lastne osebe. Ta je morda ilustrativna samo skozi anekdote v razmerju do naslovne teme in njene zgodbe. Kolumne ne pišeš o sebi, ampak iz sebe – subjektivno.

Kolumne imajo, tako kot javna beseda nasploh, v različnih obdobjih različno moč. Največ moči imajo v najslabših časih. V osemdesetih letih so imele moč. Sedaj so znova na vidiku težki časi. V vseh pogledih. Tudi za javno besedo. Preverili bomo lahko, ali teza drži.

Se spomniš svoje prve kolumne?

Seveda. Prve ne pozabiš nikoli. Imela je naslov Stalinizem s človeškim obrazom in je bila na vabilo takratnega urednika Francija Zavrla »poskusno« objavljena v Mladini. Z njo sem takoj pridobil »vstopnico« med redne Mladinine kolumniste. Sicer pa mi je iz tistega časa bolj v spominu naslednja, Vloga konstitucije pri nastanku politične abnormnosti. Morda moja najboljša kolumna, ne pa tudi najbolj odmevna. Med najbolj odmevnimi sta bili In memoriam, ki sem jo napisal takrat še zelo živemu jugoslovanskemu »notranjemu ministru« Stanetu Dolancu in so jo povzeli vsi bolj odprti jugoslovanski študentski in mladinski časopisi (Valter, Naši dani ...). In seveda Noč dolgih nožev, ki si slogovno komaj zasluži ime kolumna, a je zaradi vsebine – špekulacije o namerah vojaškega puča – v tistem času in še dolgo po tem burila duhove po Jugoslaviji in tudi v tujini. V tistih časih je bila vsaka številka Mladine polna odličnih kolumn različnih avtorjev. Mnogi med njimi pišejo še danes. Lahko bi rekli, da je bila Mladina v osemdesetih letih visoka šola kolumnistike.

So kolumne po tako dolgem stažu oblika zasvojenosti. Bi lahko nehal?

Seveda. Parafraziral bom Marka Twaina: Nehati pisati kolumne? Nič lažjega, jaz sem to storil že tisočkrat.

Knjiga:
Kulturni boj v barvah
Kdo: dr. Vlado Miheljak
Založba: Znanstvena knjižnica Fakulteta za družbene vede
Cena: 18 evrov