Noben ortodoksni okoljevarstvenik še ni dosegel svojega cilja, to je ohranitve naravnega stanja v nespremenjeni obliki.

Dolgoletni profesor na ljubljanski Fakulteti za strojništvo, po upokojitvi pa pobudnik ustanovitve Visoke šole za tehnologijo in sisteme v Novem mestu in nekaj let njen dekan, je eden od pionirjev izrabe obnovljivih virov energije v Sloveniji in vsekakor eden največjih strokovnjakov za energetiko pri nas. Njegove zamisli so napredne in drzne, njegov pogled na svet pa ostaja realističen. Njegovo znanje cenijo tudi v Evropi, saj je med drugim podpredsednik Znanstvenega sveta pri Evropski agenciji za okolje.
Prepričan je, da bi Sloveniji s pravilnim pristopom že do leta 2050 lahko uspelo za 70 odstotkov znižati emisije toplogrednih plinov, sonaravno energetsko prihodnost pa vidi v treh nosilcih energije – elektriki iz obnovljivih virov, metanu in metanolu.

Ko človek bere vas življenjepis, se mu zdi, da ste pravzaprav okoljevarstvenik, »ujet« v izobrazbo strojnika. Se tako vidite tudi sami?

Leta 1969 so me povabili na strokovno ekskurzijo po Nemčiji v organizaciji nemške vlade. Skupini strokovnjakov od Japonske do ZDA, ki jih je tedaj zanimala problematika okolja, so 14 dni razkazovali svoje tedanje dosežke pri ravnanju z okoljem. Od takrat se kot strojnik ukvarjam s tem področjem. Takrat sem sicer že bil član slovenske Komisije za varstvo zraka, ekskurzija pa je bila tik po ustanovitvi slovenske Skupnosti za varstvo okolja, kamor sem tudi prenesel svoja opažanja s potovanja. Leta 1972 sem se v Stockholmu udeležil tudi znamenite prve konference OZN o človekovem okolju. Malo pred tem je izšla knjiga Rimskega kluba o mejah rasti in razprave o njeni vsebini so bile tedaj izjemno konstruktivne. Če pogledate dokumente s te konference in današnje stanje, po mojem mnenju še danes velja 99 odstotkov zapisanih ugotovitev. Ni pa veliko uresničenega.