Dr. Peter Novak: Ortodoksnost ni odgovor

Noben ortodoksni okoljevarstvenik še ni dosegel svojega cilja, to je ohranitve naravnega stanja v nespremenjeni obliki.

Dolgoletni profesor na ljubljanski Fakulteti za strojništvo, po upokojitvi pa pobudnik ustanovitve Visoke šole za tehnologijo in sisteme v Novem mestu in nekaj let njen dekan, je eden od pionirjev izrabe obnovljivih virov energije v Sloveniji in vsekakor eden največjih strokovnjakov za energetiko pri nas. Njegove zamisli so napredne in drzne, njegov pogled na svet pa ostaja realističen. Njegovo znanje cenijo tudi v Evropi, saj je med drugim podpredsednik Znanstvenega sveta pri Evropski agenciji za okolje.
Prepričan je, da bi Sloveniji s pravilnim pristopom že do leta 2050 lahko uspelo za 70 odstotkov znižati emisije toplogrednih plinov, sonaravno energetsko prihodnost pa vidi v treh nosilcih energije – elektriki iz obnovljivih virov, metanu in metanolu.

Ko človek bere vas življenjepis, se mu zdi, da ste pravzaprav okoljevarstvenik, »ujet« v izobrazbo strojnika. Se tako vidite tudi sami?

Leta 1969 so me povabili na strokovno ekskurzijo po Nemčiji v organizaciji nemške vlade. Skupini strokovnjakov od Japonske do ZDA, ki jih je tedaj zanimala problematika okolja, so 14 dni razkazovali svoje tedanje dosežke pri ravnanju z okoljem. Od takrat se kot strojnik ukvarjam s tem področjem. Takrat sem sicer že bil član slovenske Komisije za varstvo zraka, ekskurzija pa je bila tik po ustanovitvi slovenske Skupnosti za varstvo okolja, kamor sem tudi prenesel svoja opažanja s potovanja. Leta 1972 sem se v Stockholmu udeležil tudi znamenite prve konference OZN o človekovem okolju. Malo pred tem je izšla knjiga Rimskega kluba o mejah rasti in razprave o njeni vsebini so bile tedaj izjemno konstruktivne. Če pogledate dokumente s te konference in današnje stanje, po mojem mnenju še danes velja 99 odstotkov zapisanih ugotovitev. Ni pa veliko uresničenega.

Kakšno je bilo takrat sploh zavedanje o potrebi po varstvu okolja v Sloveniji?

Razmeroma zelo visoko. Na voljo smo imeli malo sredstev, pestile so nas devizne težave, zaradi česar je uvoz goriv pomenil velik problem. Ko smo pripravljali prvi zakon o varstvu zraka, smo zato v osnutku na prvo mesto postavili učinkovito rabo energije. V okviru Sveta za varstvo okolja pri SZDL, ki sem ga vodil zadnjih pet let pred osamosvojitvijo, našo drugo revolucijo, smo dosegli prepoved gradnje na plodni zemlji. Z znano konferenco Okolje, varčevanje in energija smo začrtali okolju prijazen razvoj, ki ga je tedanja skupščina tudi sprejela. Dosegli smo, da je Slovenija kot prva v Evropi, če ne celo na svetu, uvedla takso na CO2. Vse to se je zgodilo v okviru vztrajnega in napornega prepričevanja politikov, da je treba gospodarski razvoj uskladiti z okoljem. In velikega upiranja ni bilo. Civilna družba v okviru SZDL je imela takrat zelo močan vpliv. Noben zakon, ki se je kakorkoli dotikal varstva okolja, ni šel mimo nas.

Zveni zelo idilično. Danes Sveta za varstvo okolja sploh ni več. Aktualna vlada ga je razpustila. Okoljski zakoni pa se vse pogosteje sprejemajo po hitrem postopku, brez javne razprave. Kaj je šlo narobe po osamosvojitvi?

Po mojem mnenju je bila največja napaka ustanovitev stranke Zelenih, v katero so vstopili skoraj vsi člani takratnega Sveta za varstvo okolja in člani svetov v občinah. Ta stranka ni skrbela le za okolje, ampak je imela tudi nekatere druge politične cilje. In ti so se izrodili. Že z vehementnim zagotavljanjem, češ, zaprli bomo nuklearko, kar pa se nato ni zgodilo, je stranka izgubila veliko zaupanja. Nato pa je prišla druga revolucija, ki je, pod krinko demokracije, na prvo mesto postavila kapital in zasebno lastnino, delovanje za interese skupnosti pa ni imelo več pravega pomena ali teže. In logična posledica vsega tega je, da sta tudi skrb za varstvo okolja in vključenost civilne družbe v vse pore življenja nazadovali. Danes so vsi uradniki zaklenjeni. V času socializma sem šel v parlament, kadarkoli sem hotel. Nihče me ni niti čudno pogledal, še manj rentgeniziral. Nedavna ukinitev Sveta za varstvo okolja, pa tudi Službe za podnebne spremembe, je dokaz pomanjkanja zavedanja, da je treba z okoljem dolgoročno in smotrno gospodariti.

Vsekakor pa vi danes ne ustrezate definiciji okoljevarstvenika. Ne nazadnje ste podpornik gradnje TEŠ 6.

Nikoli nisem bil ortodoksni okoljevarstvenik. Vedno sem bil realist. Nemogoče je namreč, da bi v okolju ohranjali status quo. Narava se spreminja iz dneva v dan in ohranjanje statusa quo je nemogoče, zahteve po tem pa neumnost. Z naravo ali v naravi je treba gospodariti tako, da v splošnem omogočimo naravni razvoj, hkrati pa moramo to omogočiti tudi človeku, kot delu žive narave. Človeštvo in narava nista nasprotnika, saj sta odvisna drug od drugega. Ker pa človeštvo številčno raste eksponentno, bo prišlo do naravnega kolapsa, ki bo omejil to rast. V kakšni obliki se bo to zgodilo, ni pomembno, pomembno je, da se tega zavedamo in se temu prilagodimo. Noben ortodoksni okoljevarstvenik še ni dosegel svojega cilja, to je ohranitve naravnega stanja v nespremenjeni obliki. So pa dosegli nekatere pozitivne spremembe pri gospodarjenju v naravi. In to je dobro.

Pri TEŠ 6 jim ni uspelo spremeniti nič.

V Sloveniji moramo pametno gospodariti s tistim, kar imamo. Bil sem član revizijske komisije za TEŠ 6. Sem velik zagovornik obnovljivih virov energije in eden od začetnikov izrabe sončne energije v Sloveniji. A dejstvo je, da sprememba energetskega sistema zahteva čas – od 40 do 50 let. V tem času pa je treba v energetiki nekako preživeti. Ko smo se odločali o TEŠ 6, sem bil v dilemi. Pretehtalo je to, da je velenjski lignit domače gorivo in nam v nasprotju z nafto in plinom ne kvari trgovinske bilance, poleg tega pa ohranja precej delovnih mest.

Gozdove danes ropajo skoraj vsi, nihče pa z njimi ne gospodari. Vsi samo sekajo in hlodovino izvažajo. In Cerkev je v tem poslu med prvimi.

A za tako visoko ceno?

Cena ni nizka. Smolo smo imeli, da smo ga naročali ravno v času najvišjih cen jekla. Smo pa zaradi zavlačevanja na parlamentarnem odboru za finance izgubili najmanj 30 milijonov evrov, zaradi zavlačevanja pri podpisu pogodbe o poroštvu pa še enkrat toliko, in to kljub temu, da so vsi vedeli, da skoraj končane termoelektrarne ni mogoče odpovedati. Približno 60 milijonov potrebuje Slovenija za letošnje uravnoteženje pokojninske blagajne. A politiki so to naredili verjetno zavestno, ker so čakali na nekatera »potrdila ali pojasnila«. Po obisku predstavnikov Alstoma v Sloveniji je bilo soglasje hitro urejeno.

Odločitev za TEŠ 6 je z narodnogospodarskega vidika pravilna. Vse evropske termoelektrarne so stare, grajene po drugi svetovni vojni in mnoge so tik pred zaprtjem. Mi smo med prvimi, ki s TEŠ 6 obnavljamo svoj »vozni park«. In medtem, ko ga bodo drugi še obnavljali, bomo mi že lahko proizvajali elektriko in jo, če bo treba, tudi izvažali. Cena elektrike na svetovnem in evropskem trgu bo zagotovo rasla, iz več razlogov – elektrika iz obnovljivih virov je visoko subvencionirana, zapirajo se jedrske elektrarne v Nemčiji, na Švedskem itd., gradijo se nove termoelektrarne na premog ali plin, ki so drage. Naložba v TEŠ 6 bo na koncu visoko rentabilna. Poglejte samo investicije v Dravske elektrarne tedaj, ko smo jih gradili, in današnjo ceno elektrike iz njih. Bila je prisotna vizija dolgoročnega razvoja in ta je pri Šoštanju tudi prisotna, saj se vsi elektroenergetiki z naložbo strinjajo.

A pričakovati je, da bo rasla tudi cena za izpuste CO2, kar bi lahko pokvarilo rentabilnost.

Cena emisijskih kuponov ni ekonomska, temveč politična kategorija. Najnovejše poročilo Mednarodne agencije za energijo navaja, da bosta gorivo tega stoletja plin in premog. Premog bo že do leta 2020 prevzel prvo mesto v svetu. To je dejstvo. Ali menite, da bo svetovno gospodarstvo sledilo evropskim željam in emisijam postavilo ceno nekaj deset evrov za tono? Nemogoče. Gospodarstvo EU pa tega ne bi zdržalo. In tudi evropski politiki se bodo prisiljeni umiriti. Načrt je bil, da bi bila danes cena za tono emisije okoli 30 evrov, dejansko pa je manj kot deset. Zakaj tega politiki na ravni EU ne uredijo? Saj so jih polna usta o uresničevanju direktiv o sonaravnem razvoju.

Ne samo lignit, tudi biomasa je domače gorivo. Se ne bi mogli bolj usmeriti nanjo?

Moram povedati, da sem odločen nasprotnik sežiganja biomase v kotlih za gretje. V laboratoriju na naši fakulteti smo dvajset let preizkušali vse modele peči na jugoslovanskem trgu. Za industrijo smo razvijali kotle. Skratka, vemo, kaj se dogaja v pečeh. V trgovinah danes prodajajo peči, ki smo jih v 60. letih označili za neprimerne za kurjenje trdih goriv. Nobena tedaj ni dobila atesta, danes pa se prodajajo po veleblagovnicah za nekaj sto evrov. In prav vse imajo slabo zgorevanje. Rezultat pa so velike emisije prašnih delcev in katranov. In ko nad slovensko deželo vidite moder dim in prijetno zadiši po lesu, vedite, da vaši otroci dihajo karcinogene snovi. Ko se bo pojavil porast rakavih obolenj, pa se bodo ljudje spet spraševali, kdo je kriv.

Poglejte, kaj se dogaja po vaseh. Če bi ljudje kurili pelete, bi še nekako šlo. A ker so ti dragi, večinoma kurijo sekance. Ker ti niso predsušeni, ker pogosto vsebujejo lubje, smole, emisije v zrak iz teh kurilnih naprav presegajo vse meje. Vso biomaso, ki jo imamo, bi lahko pokurili v velikih napravah za kogeneracijo elektrike in toplote. Ljudem pa dajmo gorivo, ki je čisto.

Ali ni smešno, kako je naenkrat besedico les zamenjal izraz biomasa? Sliši se mnogo bolj okoljsko.

Les je kemično akumulirana energija sonca. Sončne energije sami ne znamo učinkovito akumulirati. In to energijo so za kurjenje uporabljali že stari Slovani. Iz te akumulirane kemične substance moramo narediti nekaj drugega. Najprej ga je treba uporabiti za lesene konstrukcije, uporabne izdelke. Le resnično odpadni les je smiselno sežigati, vendar tako, da njegovo energijo, ki se sprošča pri visoki temperaturi, najprej uporabimo za proizvodnjo elektrike, preostalo toploto pa za gretje. Sicer bomo izčrpali gozdove. Avstrijci, ki so množično gradili sisteme za daljinsko gretje na biomaso, danes v glavnem to biomaso kupujejo pri nas in v Bosni. Svojo biomaso v bližini toplarn so že pokurili.

Je cerkev danes energetski magnat?

Glede na površino gozdov vsekakor. In jih ropa. Gozdove danes ropajo skoraj vsi, nihče pa z njimi ne gospodari. Kdo danes še gradi ceste v gozdovih? Nihče. Kdo izkorišča le gozdove, ki so zreli za posek? Kdo nadomešča posekano? Nihče. Vsi samo sekajo in hlodovino izvažajo. In cerkev je v tem poslu med prvimi. 50 let je bila organizacija slovenskih gozdnih gospodarstev svetovni vzor okoljskega gospodarjenja z gozdovi. Po drugi revoluciji smo sistem razgradili in danes imamo, kar imamo. Gozdarska podjetja smo sprivatizirali, lesna industrija je propadla in nihče od tistih, ki so prisegali na zasebno pobudo na tem področju, ni poklican na odgovornost niti ne bo odgovarjal, saj imamo demokracijo. Resnici na ljubo se sicer gozdovi v Sloveniji razraščajo, a na račun plodne zemlje in s tem velike prehranske odvisnosti.

Tudi nafto in plin smo včasih črpali. Danes pa smo raziskave in posledično potencialni dobiček na tem področju prepustili tujcem.

V socializmu smo imeli posebne gospodarske interesne skupnosti, kjer se je zbiral denar od prodanih goriv, ki je bil namenjen raziskavam in razvoju. Zdaj tega ni več. Petrol pač pobere dobiček in ga razdeli svojim delničarjem. Nima pa interesa dolgoročno vlagati v tvegane naložbe. Včasih je to tveganje nase prevzela interesna skupnost, ki formalno ni bila država, vendar so prek strokovnih svetov pri tedanjih sekretariatih strokovnjaki skrbeli za primerno uporabo denarja. Ni bilo vse idealno, vendar bistveno bolje od današnjega stanja.

Pred nekaj leti smo načrtovali prvo geotermalno elektrarno z močjo 15 megavatov v Prekmurju. Imeli smo dve lokaciji: Lenart in Lendava. Petrol je bil nosilec posla, dobili smo odobrenih tudi nekaj milijonov evropskih sredstev. A na koncu je Petrol pogodbo odpovedal, češ da je tveganje preveliko, če država sočasno ne poviša marže na naftne derivate. Izgubili smo fantastično priložnost, da bi sami zgradili nekaj, kar bi lahko bilo za vzor in bi znanje in izkušnje lahko prodajali naprej.

Kaj bi se moralo zgoditi, da bi lahko končno izkoristili geotermalni potencial Prekmurja?

Petrolov dobiček bi moral preprosto ostati nerazporejen, uporabljati pa bi ga morali za tvegane naložbe. Petrol je edini, ki je finančno dovolj močan za financiranje nekaj vrtin in prvo geotermalno elektrarno. Za to bi poleg tega brez večjih težav dobili tudi evropska sredstva. Vemo, kje lahko vrtamo, kako globoko moramo vrtati in kaj lahko pričakujemo.

Kakšen je sploh geotermalni potencial za proizvodnjo elektrike v Prekmurju?

Po mnenju geotermalnih strokovnjakov in mojih izračunih od 200 do 300 megavatov. Ta potencial bi sicer s seboj prinesel spremembe, s katerimi morda nekateri Prekmurci ali ortodoksni varstveniki okolja ne bi bili zadovoljni. S tem potencialom bi bilo namreč mogoče zgraditi na tisoče hektarjev pokritih vrtov. Polja ne bi bila več taka, kot so zdaj, pokrita bi bila s plastiko ali steklom, kot na Nizozemskem. Bi pa imeli vse leto domačo zelenjavo, pa še v Moskvo in kam v EU bi jo lahko izvažali. Še banane bi lahko gojili. Prekmurje ni revno, je naš energetski in prehrambni potencial. Treba mu je le omogočiti razvoj. In začetni kapital.

Kakšno je sicer vaše mnenje o novi plinski renesansi, ki jo je omogočila tehnologija hidravličnega frakturiranja nahajališč plina, ki so jo uporabili tudi v Prekmurju?

Pred desetimi leti, ko so v ZDA izvedli prva poskusna frakturiranja, je kazalo, da iz tega ne bo nič. A so tehnologijo nato izpopolnili in praktično polovica zahodnega dela ZDA je postala nahajališče plina. Zaloge so bistveno večje od zalog nafte v Savdski Arabiji. Tudi nekatere evropske države imajo precejšnje zaloge, na primer Poljska. Način pridobivanja je postal ekonomsko zelo učinkovit, in če dolgoročno ne bo prišlo do nekih izrazitih okoljskih problemov, bo plin iz frakturiranih slojev v prihodnjem desetletju ali dveh zagotovo postal prevladujoče gorivo. In ni dvoma, da bo plin mnogo cenejši. Leta 2008 je kilovatna ura iz zemeljskega plina v ZDA stala tri cente, danes stane le še 0,05 centa. ZDA danes začenjajo izvažati utekočinjeni zemeljski plin prek terminalov, ki so jih zgradili za njegov uvoz. Plin je vsekakor gorivo prihodnosti, še posebej kot surovina za metanol.

So plinski terminali v naši neposredni bližini neizogibno dejstvo?

Plinski terminali za utekočinjeni zemeljski plin (UZP) so z novo tehnologijo do okolja prijaznejši kot terminali za nafto in naftne derivate, ki se oskrbujejo z velikimi tankerji. Če želimo povečati varnost oskrbe s plinom, ne moremo biti vezani na enega samega dobavitelja. To ve Evropa, to vedo tudi mnogi v Sloveniji. Zato smo že v preteklosti Sloveniji poleg ruskega zagotovili tudi alžirski plin. Pojavil se je tudi predlog za tretjega, to je terminal za UZP v Kopru ali pa morda na otoku Krku, kjer naš Geoplin tudi sodeluje. Če bosta metan in metanol gorivi bodočega sonaravnega energetskega sistema, potem so terminali v naši bližini dolgoročno smotrna rešitev iz obeh razlogov: energetskega in okoljskega.

Prekmurje ni revno. Je naš energetski in prehrambni potencial. Treba mu je le omogočiti razvoj. In začetni kapital.

Ima Slovenija prav, ko nasprotuje terminalu v Žavljah?

Vprašanje terminala v Žavljah je izrazito politično vprašanje, sočasno pa tudi okoljsko. Politično zato, ker ne gre za terminal, ki ga potrebuje Italija za oskrbo s plinom, ampak gre za aktivnost skupine kapitalistov, ki bi plin izvažali v EU. Ker je predviden podmorski cevovod za uplinjeni plin do Gradeža, kjer bi se priključil na magistralni evropski plinovod, bi bilo logično pričakovati lokacijo terminala na drugi strani zaliva. Toda terminal se načrtuje na tej strani zaliva, na slovenski zemlji, na območju, ki je degradirano že z naftnim terminalom, katerega upravljanja in okoljskih vplivov ni mogoče niti primerjati z našim terminalom za naftne derivate v Kopru. Gre torej za dve negativni potezi nekaterih akterjev v Italiji: dokončno uničiti še zadnje ostanke slovenske lastnine ob meji in poslabšati stanje v okolju. Zato menim, da ima Slovenija prav, ko nasprotuje terminalu v Žavljah, saj varuje predvsem ozemeljsko strukturo, ki jo Italija po drugi svetovni vojni drastično spreminja po znanem Hitlerjevem reku – parafraziram: naredite mi to ozemlje italijansko. To bi moral biti tudi glavni slovenski argument, saj z vidika ravnanja z okoljem lahko najdejo rešitve, katerim ne bo mogoče preprosto ugovarjati.

Kot ste že omenili, ste eden od začetnikov uporabe sončne energije v Sloveniji. Kako so bili videti začetki?

To je bilo po prvi energetski krizi v 70. letih, ko sta se Slovenija in Jugoslavija srečevali s pomanjkanjem deviz za uvoz nafte in naftnih derivatov in se odločili, da ne bosta podprli gradnje druge jedrske elektrarne na Hrvaškem. Po številnih stikih z znanstveniki iz ZDA in Nemčije, ki so obiskali tudi Slovenijo, sem tudi sam že razmišljal, da morajo sonce in ostali obnovljivi viri postopno nadomestiti fosilna goriva. Takrat še ni šlo za sončne elektrarne, temveč za sprejemnike sončne energije za gretje sanitarne vode in stavb. Sprejemnike, ki sem jih zasnoval, je izdeloval IMP, ki je postal največji izdelovalec sprejemnikov sončne energije na Balkanu. Po moji konstrukciji so jih izdelovali kar približno 20 let. Še danes ogrevajo vodo za celoten hotelski kompleks Slovenske plaže v Budvi.

Subvencij takrat ni bilo?

Ne, in cena takih instalacij je bila zato precej visoka, zaradi česar si vsi tega niso mogli privoščiti. Je pa država zelo skrbela za raziskave in razvoj tehnologije. In stvar je tekla. Proizvodnja je, poleg ljubljanskega IMP-ja, stekla tudi v Mariboru, v Pulju, celo EMO Celje se je pridružil tej skupini. Intenzivnost gradnje je bila sprva velika. Nafta je bila zelo draga. Ko pa je minila naftna kriza in je prišla cenena nafta, se je zadeva skoraj popolnoma ustavila. Šele z ustanovitvijo EKO sklada se je situacija pred nekaj leti izboljšala, saj je država začela ponujati subvencije.

A tokrat so prednost na državni ravni dobile sončne elektrarne.

Menim, da smo prehitro šli v financiranje proizvodnje elektrike s fotonapetostnimi celicami. Skoraj 40 odstotkov končne energije v Sloveniji je toplota za gretje. In to toploto dobiti iz sonca ni več noben problem. Poleg tega je bistveno ceneje kot proizvajati elektriko. Poleg tega pa še vse sestavne dele lahko brez težav izdelamo doma. Pri sončnih elektrarnah smo si postavili cilj, usklajen z zahtevami direktiv EU, in ga daleč presegli. To niti ne bi bilo slabo, če bi sočasno razvijali svojo tehnologijo za proizvodnjo fotonapetostnih celic. Imamo tovarno za montažo fotonapetostnih panelov – Bisol, ki je odlična, nimamo pa tovarne fotonapetostnih celic. In tu smo zgrešili. Že v Jugoslaviji so na Fakulteti za elektrotehniko razvili amorfne fotonapetostne celice, v trboveljski Iskri smo znali izdelati kristalno fotonapetostno celico. Žal pa se tedaj razvoj ni nadaljeval v to smer in smo hitro zaostali. In tako zdaj celice uvažamo iz tujine, kar pa ni nič dobrega, saj pomeni, da gre dobršen del podpor, ki jih izplačujemo, ven iz države za uvoz celic in drugega materiala.

Še v Jugoslaviji ste zasnovali prve smernice za toplotno izolacijo stavb, tako za Slovenijo kot za celotno Jugoslavijo. Če pogledate z današnjega vidika, ste bili takrat dovolj strogi?

Lahko bi bili bolj strogi, toda to je bilo leto 1985. Ko smo gradili Štepanjsko naselje, smo bili precej strogi. Prvič v Jugoslaviji smo bloke izolirali s petimi centimetri stiropora. In vsa inštalacija za ogrevanje je bila za polovico manjša kot v starejših objektih. Kolegi, pristojni za daljinsko ogrevanje Ljubljane, so bili v skrbeh in so takrat trdili, da tako majhna poraba ni mogoča. Leta 1987 smo pripravili jugoslovanske standarde, ki bi jih morali leta že 1991 poostriti za 30 %. Vse je bilo napisano. Vsakih pet let naj bi se standardi zaostrili za 30 odstotkov. In to se potem ni spoštovalo. Po osamosvojitvi so narekovanje standardov in slovenskih predpisov na tem področju prevzeli drugi, in to na način, ki ni zagotavljal kakovostne gradnje za trg, saj je bil nadzor nemogoč. Če predpišete, koliko centimetrov izolacije mora imeti objekt, je to mogoče enostavno preveriti. Vzamete iglo in izmerite. Če pa namesto tega predpišete najrazličnejše računske postopke z izračuni porabe toplote za gretje stavbe, pa tega ne morete preveriti vsaj do takrat, ko objekt ni zgrajen in vsaj dve leti v uporabi. Tedaj je že prepozno. Tako smo gradili za trg razmeroma slabo izolirane stavbe vse od leta 2002 pa do 2010. Leta 2002 sprejeti novi slovenski predpisi so bili dejansko premalo strogi. Stroka se je tedaj uklonila gradbenemu lobiju in morda nekaterim svetovalcem iz tujine.

In zdaj je trg zasičen, novogradenj skoraj ni več.

Večino starih pa je treba obnoviti. Se zgodi. Po toči zvoniti je prepozno. Podobno se bo zgodilo z energijskimi izkaznicami, katerih izdaja je po nepotrebnem zelo zapletena in zato tudi zelo draga.