Petra Tihole

10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Kultura

Werefox: »Apeliramo na vest poslušalca«

Nova skupina prekaljenih glasbenikov, ki bo predstavila svoj prvenec I Am Memory

Werefox

Werefox
© Aleš Rosa

Prekmurska četverica prekaljenih glasbenikov si je nadela ime Werefox. Novo skupino sestavljajo Melanija Fabčič - Melee (vokal), David Halb (bobni), Sašo Benko (kitara) in Manuel Hahn (bas kitara), poznamo pa jih iz skupin Psycho-Path, Lollobrigida, Sphericube, Bekko in Manul. Pogovarjali smo se pred njihovim četrtkovim nastopom v ljubljanskem Kinu Šiška, kjer bodo predstavili odličen prvenec I Am Memory, ki so ga izdali te dni. Dogodek bo popestril poseben gost Scott McCloud iz kultnega ameriškega benda Girls Against Boys, ki bo nastopil s krajšim polakustičnim setom, ker pa je hkrati gostoval tudi v pesmi The Boy In Me, The Girl In You na njihovem albumu, se bo na odru pridružil tudi »lisicodlakom«.

Nadeli ste si ime, ki pomeni preobrazbo v lisici podobno žival. Je prilagajanje oziroma zmožnost preobrazbe tudi nekaj, kar je ključno za glasbenike?

Melee: Preobrazba in prilagajanje nista nujno ista stvar. Sami preobrazbo uporabljamo predvsem zato, da se nam ni treba prilagajati. Seveda se moramo, tako kot vsi, tudi mi prilagajati v vsakdanjem življenju, v glasbi pa ne, razen drug drugemu, saj le tako lahko ustvarimo nekaj skupnega.

Kot kaže, vam je svet soničnih kitar, deročih bas linij ter udarne ritem sekcije pisan na kožo. Ob poslušanju albuma se namreč zdi, da ste se tudi vi kot pevka, ki smo jo doslej poznali kot drzno, preobrazili, da ste se še bolj sprostili?

Melee: Zagotovo, in mislim, da to velja kar za vse nas. Že nekaj časa sem del glasbene scene in v tej skupini, s to glasbo, se dejansko počutim najboljše.

Uspel vam je tehnično dovršen album in zvočno pester izdelek.

David: Naš producent Ivor Knafelj (Plueg) nam je pomagal doseči udaren in surov zvok ter pri tem ohraniti element popularnosti, kar pomeni, da je naša glasba poslušljiva. Najpomembnejše pa je, da ima tudi čustveni moment. Glasbeni izdelek ima namreč lahko še tako velike tehnične in produkcijske prednosti, a če ne prebudi čustev, ni dober.

Medsebojni odnosi, čustvene napetosti … so teme, h katerim se nenehoma vračate. V odnosih venomer ponavljamo iste napake, se mar nič ne naučimo?

Melee: To vprašanje je staro več tisoč let. Če me vprašate, kakšen je stejtment naše plošče v zvezi s tem, bi rekla, da zelo dvomimo o zmožnosti ljudi, da se česa naučijo. Morda je to še najlažje doseči z glasbo, ker postavi življenje pod drobnogled. Tudi sama si pomagam z najrazličnejšimi glasbenimi zvrstmi, ko iščem določene uvide ali pa odgovore na vprašanja.

Mar naslov plošče I Am Memory namiguje tudi na to, da je odnosom temeljen spomin?

Melee: Zanimivo, tega vidika doslej še nihče ni omenil, vendar gotovo sodi zraven, saj ni mogoče imeti odnosa brez spomina. To bi pomenilo, da nimaš ničesar, na kar bi se lahko naslonil, in tudi ničesar za naprej. Ampak mislim, da gre nam še bolj za to, da ugotoviš, katere so tiste izkušnje, ki jih je vredno ohraniti v spominu, oziroma katera naša dejanja so dovolj močna, da se ne razpršijo, temveč prerastejo v spomin. »Biti spomin« vsekakor vidimo kot nekaj pozitivnega. To pomeni, da ostaneš živ.

Vsi člani skupine ste izkušeni glasbeniki. Se danes da živeti samo od glasbe?

Melee: Nihče od nas ne živi samo od glasbe. Žalostno je, da tudi med našimi kolegi na svetovni ravni komaj kdo še lahko preživi z glasbo. Denimo naš prijatelj Eugene (Robinson) iz skupine Oxbow se mora raztrgati na pet koncev, poleg tega pa še pisati o glasbi, da lahko preživi samo od tega, pa je na sceni vsaj petindvajset let. Mislim, da je danes težje živeti samo od glasbe kot kadarkoli prej.

Koncerti so pri tem verjetno bistveni?

Sašo: Ti so skorajda edini način, da glasbeniki dobijo nazaj nekaj denarja, ki so ga vložili v svoje projekte. Cedeji se namreč vse slabše prodajajo, tako da so nastopi edini način, da dobiš povrnjenega vsaj nekaj tega, kar si vložil v snemanje. Sicer si nenehoma v izgubi.

Ploščo ste izdali pri prekmurski založbi God Bless This Mess. Kakšna je njena vloga?

David: Največja vrednost založbe je promocija in to, da ti zagotovi tudi finančno pomoč pri produkciji plošče.

Melee: Povedati pa je treba, in to ni kritika naše založbe, ker je trenutno tako pri vseh, da 95 odstotkov finančnega vložka nosi zasedba, preostalih pet pa založba. To se mi zdi pomembno izpostaviti že zaradi vseh bendov, ki šele razmišljajo o izdaji plošče, saj bi morali biti pripravljeni na to, da bodo porabili vse svoje prihranke.

Kljub temu ste sami prispevek za nakup albuma v digitalni obliki prepustili odločitvi posameznika.

David: Naš primarni cilj je, da gre album med čim več ljudi. Hkrati pa želimo ljudem dati tudi možnost, da se sami odločijo, koliko cenijo naš izdelek. Odločitev je torej njihova, seveda pa ob tem apeliramo tudi na njihovo vest.

Koncert:
Werefox, Scott McCloud
Kje: CUK Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 17. januarja 2013

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.