Večni nomad
Wagnerjev Leteči Holandec je v režiji Matjaža Bergerja po skoraj 30 letih spet zaživel na ljubljanskem odru
Po Wagnerju naj bi zaljubljenca doživela zveličanje v smrti, a Berger ju spusti kar v »pekel«.
© Darja Štravs Tisu
V vsej zgodovini glasbe najverjetneje ni bilo tako kontroverznega glasbenika, kot je Richard Wagner. Eden ključnih ustvarjalcev operne zgodovine s svojim delom in življenjem pomeni nekakšno utelešeno protislovje. V mladosti je bil revolucionar, kasneje pa antisemit, kar ga ni oviralo, da med svoje prijatelje in sodelavce ne bi štel tudi številnih znanih Judov ter se ob tem spraševal, ali morda tudi sam ni judovskega rodu, saj do konca ni bil prepričan, kdo je njegov oče. Ker so njegova dela, ki jih je Nietzsche označil za histerična, navduševala naciste, si je prislužil celo naziv protonacista, predhodnika nacistov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Po Wagnerju naj bi zaljubljenca doživela zveličanje v smrti, a Berger ju spusti kar v »pekel«.
© Darja Štravs Tisu
V vsej zgodovini glasbe najverjetneje ni bilo tako kontroverznega glasbenika, kot je Richard Wagner. Eden ključnih ustvarjalcev operne zgodovine s svojim delom in življenjem pomeni nekakšno utelešeno protislovje. V mladosti je bil revolucionar, kasneje pa antisemit, kar ga ni oviralo, da med svoje prijatelje in sodelavce ne bi štel tudi številnih znanih Judov ter se ob tem spraševal, ali morda tudi sam ni judovskega rodu, saj do konca ni bil prepričan, kdo je njegov oče. Ker so njegova dela, ki jih je Nietzsche označil za histerična, navduševala naciste, si je prislužil celo naziv protonacista, predhodnika nacistov.
Bil je notranje močna, obenem pa tudi zapletena osebnost, nenehno na robu zloma, pred katerim ga je vedno znova rešil dobrotni poseg usode. V Nemčiji, ki se je sredi 19. stoletja prebujala v novem svetu, polnem stisk, je sanjal o moči popolnega glasbenega dela. Njegovi zgodnji umetniški poskusi pričajo, da se je v njem najprej razvil dramatik in šele nato glasbenik, kar je pomembno vplivalo na njegova poznejša razmišljanja o reformiranju opere, ki jo je videl kot celovito umetniško delo, v kateri se mora harmonično ujemati vse. Ob glasbi in drugih umetnostih je imel za ključno tudi in predvsem gledališče.
V Wagnerjevem letu, kot so poimenovali leto, v katerem obeležujemo 200. obletnico njegovega rojstva, je v Cankarjevem domu zaživela njegova opera Leteči Holandec. Koprodukcija med SNG Opera in balet Ljubljana in Cankarjevim domom, pri kateri sodelujeta tudi Simfonični orkester RTV Slovenija in Slovenski komorni zbor, je nastala v režiji Matjaža Bergerja ter s teoretsko podporo filozofov Mladena Dolarja in Slavoja Žižka. Njun prispevek je po besedah režiserja predvsem interpretacija »wagnerjanskega performativa«, odrešitve moškega s samožrtvovanjem ženske. S krivdo obremenjen moški, ki ga reši ljubeča ženska, je eno od temeljnih gonil številnih Wagnerjevih del, ki jih prežema domala bolestno hrepenenje po ljubezni in odrešitvi nekakšnega prekletstva. Zaradi tega velja za tipičnega pripadnika romantičnega časa.
Vsebina Letečega Holandca, ki ga lahko spremljamo v nemškem jeziku in s slovenskimi nadnapisi, se nanaša na legendo o mornarju, temelji pa na resnični osebnosti, nizozemskem kapitanu Bernardu Fokkeju iz 17. stoletja. Slovel je po hitrosti, s katero je premagoval pot med Nizozemsko in Javo ter zaradi katere so ljudje sumili, da je povezan s hudičem. Je pa Wagner snov deloma povzel tudi po svojem življenju. Zaznamovan je bil z osebno izkušnjo moči viharja na odprtem morju, ki ga je doživel na poti med Rigo in Londonom, ko so se z ladjo, da ne bi potonila, umaknili v enega od norveških fjordov.
Nesrečni Holandec, poveljnik fantomske ladje, ki je zaradi izjave, da na morju lahko vztraja tudi do sodnega dne, od hudiča izzvan in obsojen na večno tavanje po morju, lahko svoj osebni pekel prekine vsakih sedem let, ko poskuša najti brezmejno zvesto ženo, ki bi ga odrešila prekletstva. Ko se ob viharju približa ladji, ki je nasedla tik pred domačim krajem, kapitanu v zameno za roko njegove hčerke Sente ponudi zaklade, ki jih je nabral na svojih potovanjih po svetu. Zaradi nesrečnega nesporazuma se jima izpolnitev ljubezni izmakne. Po Wagnerju naj bi zaljubljenca sicer doživela neko zveličanje v smrti, a Berger ju v svojem spektakelskem zaključku spusti kar v »pekel«.
V iskanju odrske podobe se je režiser odločil za abstrakcijo morja in ladje, ki ju nadomestita po tleh posuta sol (oder so prekrili s 17 tonami soli) in ogromno kitovo okostje, ki nekoliko negotovo visi s stropa. Monolitno zasnovo odra v drugem dejanju dopolnijo še kolovrati. Monumentalno scenografijo je zasnoval Marko Japelj, bolj ali manj posrečena likovna podoba kostumov pa je nastala po zamisli Alana Hranitelja. Vse skupaj zaokrožajo svetlobni učinki na belini soli in filmske projekcije, ki so nekakšen komentar dogajanja, saj Berger zgodbo opere razvija izmenjaje se skozi resničnost in fantazmo.
Del te frontalne historično avantgardno obarvane predstave, ki jo gradi močan občutek za red, so tudi baletni vložki, abstrahirani na minimalne gibe. Orkestracija sicer dopušča jasno tolmačenje razpoloženja in duševnega stanja likov, pa vendar se zdi, podobno kot pri zborovskem petju, da vsemu skupaj nekoliko zmanjka moči in dramatičnosti, ki bi ubesedila Wagnerjevo glasbo, ki s svojo prožnostjo zavzema pomembno mesto tudi v svetu filma.
Z Letečim Holandcem o Wagnerju gotovo še ni bila izrečena zadnja beseda, saj v Cankarjevem domu poteka tudi cikel predavanj Wagnerjevi skriti svetovi, s katerim se skladateljevemu jubileju poklanja glasbena stroka.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.