V Dachauu so nacisti poskušali iz komunistov napraviti dobre nacionalsocialiste, na Golem otoku pa so komunisti iz slabih komunistov hoteli napraviti dobre komuniste.

Dokler je živel Josip Broz - Tito, je bil Goli otok tabu. Ko je eden najvidnejših poljskih intelektualcev Adam Michnik prebral knjigo prof. Božidarja Jezernika Goli otok – Titov gulag, je bil šokiran. Tito je pred letom 1989 veljal za čisti zgled antistalinista, ki se je junaško uprl Stalinu. Nič pa niso vedeli o njegovem režimu, okrutnih mučenjih in teptanju človeškega dostojanstva, ki so jih izvajali na Golem otoku v imenu spopada s Stalinom. V Jugoslaviji je od konca štiridesetih čez noč poniknilo okoli 20 tisoč državljanov, ki so končali v taborišču na severnem jadranskem otoku. V trpinčenju, poniževanju, šikaniranju in pomanjkanju so preživeli tudi po nekaj let, ko so jih izpustili, pa so morali podpisati, da o tem ne bodo nikoli spregovorili. Vse do Titove smrti je bila tema komunističnega taborišča prepovedana. V osemdesetih letih so izšli najprej romani Branka Hofmana Noč do jutra, Igorja Torkarja Umiranje na obroke in Antonija Isakovića Hip 2. Leta 1987 je David Tasić začel v Mladini prvi objavljati pričevanja preživelih Golootočanov, v devetdesetih pa so začele izhajati knjige spominov (Radovan Hrast, Čas ki ga ni, idr.) in znanstvene študije. Toda potem se je dogodila nova amnezija – v najnovejših zgodovinskih delih pod temo Goli otok najdemo pojem Informbiro, ki pozornost preusmeri na Titov junaški upor Stalinu, učenci v šolah pa o tem komunističnem gulagu ne izvedo praktično nič. Prof. Božidar Jezernik, avtor pronicljivih etnoloških del o vsakodnevnem življenju v koncentracijskih taboriščih in o mitologijah Balkana, je v svoji zadnji knjigi podrobno razčlenil, kakšno usodno vlogo je imel Goli otok tako v svojem času kot v nadaljnjih desetletjih, ko je še naprej oblikoval in še vedno oblikuje mentaliteto družbe.

Kako se je začelo: so najprej začeli vsepovprek preganjati informbirojevce ali je najprej partijski vrh sklenil, da so v državi informbirojevci in jih je treba začeti preganjati?

Najprej je bila ideja, Titova odločitev. Potem ko je Titov režim takoj po vojni obračunal z oboroženo opozicijo, kot so bili domobranci, ustaši in drugi, je prišel obračun z opozicijo drugih političnih strank, nato s katoliško cerkvijo, na koncu je ostala samo še notranja opozicija. Treba je bilo obračunati še s poslednjimi, ki niso avtomatično pritrjevali Titovemu vodstvu. To se je počelo še pred letom 1948.