Staš Zgonik  |  foto: Uroš Abram

23. 8. 2013  |  Mladina 34  |  Družba  |  Intervju

Največji problem predvsem evropske košarke je, da se trenira v nedogled, brez neke jasne vizije. Da so treningi sami sebi namen.

Boštjan Nachbar: »Verjetno smo fantje, ki igramo v reprezentanci, res zadnja generacija tistih, ki so nas morali starši ponoči odvleči z igrišča«

košarkar, slovenski reprezentant in član Barcelone

Boštjan ’Boki’ Nachbar je eden najboljših slovenskih košarkarjev in eden stebrov slovenske reprezentance, ki bo čez manj kot dva tedna začela pohod proti tako želeni medalji na evropskem prvenstvu. Pri 33 letih je eden tistih, za katere je to zadnja priložnost za reprezentančni uspeh.
V tujino je odšel z 20 leti in se uveljavil pri klubu Bennetton iz Trevisa. Že pri 22 letih je odšel v ligo NBA. Kot 15. po vrsti ga je na naboru izbral Houston, kar je še vedno najvišja slovenska uvrstitev na »draftu«. Po šestih letih igranja v ZDA ga je premamila večdesetmilijonska ponudba iz Rusije. A se je pravljica hitro sprevrgla v »sranje«, kot pravi sam. Trajalo je nekaj let, da se je izkopal iz njega. Šele v minuli sezoni se mu je uspelo pobrati. V Nemčiji je končno spet odigral uspešno sezono brez poškodb ali drugih težav. Nagrada za to je prišla nedavno, saj je podpisal dveletno pogodbo z evropskim velikanom Barcelono.

Čestitam za podpis pogodbe z Barcelono. Ste se dolgo odločali?

Hvala. Odločal se niti nisem dolgo. Je bil pa proces dogovarjanja za pogodbo kar dolgotrajen. Za kaj takega se ne dogovoriš v enem popoldnevu v gostilni. Najprej smo bili v stikih vsakih štirinajst dni, nato vsak teden, nazadnje pa se vse dogovoriš v nekaj dneh.

Vas ne skrbi, da bi v klubu igrali obrobno vlogo?

Ne. Igrati obrobno vlogo v Barceloni ni ponižujoče. V vseh evropskih profesionalnih ligah igra približno pet tisoč košarkarjev. In vseh pet tisoč si želi igrati za Barcelono. Če v Barceloni ne bom prvi, temveč recimo osmi igralec, bom še vedno osmi od pet tisoč igralcev. Vem, zakaj sem bil povabljen v moštvo, poznam svoje kvalitete, vem, kaj želijo od mene. O vlogah niti ne razmišljam. Moja naloga je, da pomagam zmagovati. Ko dvigneš pokal, si prvak.

Je bila ponudba tudi finančno najboljša od tistih, ki ste jih imeli na mizi?

Do takrat da, se pa z drugimi klubi niti nisem resno pogovarjal, saj sem tako Barceloni želel pokazati, da je moja prva izbira. S tem sem si pridobil spoštovanje. Sicer pa denar ni bil prioriteta, motivi za prestop v Barcelono so predvsem zmagovanje in osvajanje pokalov, ki mi v karieri še manjkajo.

Pogodba velja dve leti, stari ste 33 let. Je to vaša zadnja profesionalna pogodba?

Verjetno ne. Zamislil sem si, da bom igral še štiri sezone. Ta številka sicer ni fiksna, lahko skrajšam, lahko podaljšam, bi pa bil presenečen, če bi bili to moji zadnji sezoni. Seveda je vse odvisno od zdravja. Za zdaj se počutim fantastično, boljše kot v nekaj prejšnjih sezonah. Minulo sezono sem odigral več kot 70 tekem brez poškodb. Ko pa enkrat ne bom šel več z veseljem na trening ali tekmo, bo dovolj, ne glede na to, koliko bom star.

Pa greste dejansko vsakič z veseljem na trening?

Zadnje leto vsekakor. V prejšnjih sezonah je bilo težje. V turškem Efesu Pilsnu sem imel smolo s poškodbami, malo sem igral, zaradi poškodbe gležnja sem izgubil pol leta, nato sem pol leta igral v Rusiji, kjer prav tako nisem dobil velike minutaže. Ampak v takih trenutkih je treba pokazati, da si značajen, vseeno priti na trening in se truditi po najboljših močeh. Letos, ko sem imel v klubu pomembno vlogo, ko sem veliko igral, pa sem spet začutil tisto pravo željo. Igral in treniral sem tako rekoč z nasmeškom na obrazu. Dokler bo to trajalo ...

Očitno se je prestop v nekoliko slabši klub, nemški Brose Baskets, izkazal za dobro potezo.

To sem potreboval in odločitev je bila povsem načrtna. Niti ni šlo toliko za kakovost kluba, šlo je za to, da sem potreboval moštvo, v katerem bom igral glavno vlogo. To je bil moj edini pogoj pri selitvi v Nemčijo. Igral sem za daleč najnižji znesek v svoji karieri, igral bi tudi zastonj, samo da bi veliko igral. To sem dejansko dobil in stokrat se mi je povrnilo.

Ste sicer preskrbljeni do konca življenja?

To je seveda odvisno od odločitev, ki jih bom sprejel v prihodnjih 30 letih.

Nastavki za to pa so?

Vsekakor si prizadevam za to. Želim si, da bi bil preskrbljen, nikakor pa ne, da mi ne bi bilo treba nič več početi. Ko končam kariero, si želim biti v položaju, ko bi si lahko glede svoje nadaljnje poklicne poti privoščil tudi kakšno tveganje.

Minulo sezono sem v Nemčiji igral za daleč najnižji znesek v svoji karieri, igral bi tudi zastonj, samo da bi veliko igral. To sem dobil in stokrat se mi je povrnilo.

Za vsako zgodbo o uspehu je verjetno vsaj deset takih, ki se jim načrti ne izidejo. Je v košarki veliko žalostnih zgodb?

Ogromno. Ne deset, prej sto ali tisoč. Šport, ne le košarka, je krut. Neprestan boj. Starejši postajaš, manj ti pomeni, da imaš dober avto in lepo stanovanje, pomembneje postaja, da je družina preskrbljena, da bodo tudi otroci lahko imeli lagodno otroštvo in izobrazbo, kakršno si bodo želeli. Je pa res ogromno športnikov, ki stavijo na to, a jim ne uspe. Toda nobenemu ne gre zameriti, vsi imamo enako željo.

Pa recimo kdaj pomagate kakšnemu soigralcu iz otroštva, iz mladinskih moštev?

Vsekakor tudi pomagam, je pa tanka črta med tem, da nekomu pomagaš, in tem, da te nekdo izrablja. Na svoji koži sem spoznal, koliko ljudi ti obrne hrbet, kot ti ne gre. Nekateri se mi niso oglasili po nekaj let, ko pa so v časopisu prebrali, da sem podpisal pogodbo z Barcelono, je zazvonil telefon. Finančno pomoč omejujem le na družino. Moji najbližji prijatelji znajo poskrbeti zase, če pa bo kdo kdaj potreboval pomoč, zanje naredim vse.

Kako potem svojo srečo v življenju delite z drugimi, z družbo?

Najbolj skozi svoj košarkarski kamp. Vanj sem vložil res veliko, tudi finančno, posluje pa brez dobička ali celo z izgubo. Res želimo pomagati mladim košarkarjem in košarkaricam pri razvoju in ljubezni do košarke. Del tega je tudi projekt Življenje je košarka, v okviru katerega ljudem, ki potrebujejo pomoč pri vsakdanjem življenju, predstavljamo košarko in jim skušamo polepšati dan, teden.

Se obisk kampa povečuje?

Do letošnjega leta se je vseskozi povečeval, letos pa je malo zastalo. Poznajo se finančne razmere v Sloveniji, številni starši si ne morejo več privoščiti bivanja otrok na morju.

To sem vprašal predvsem zato, ker me zanima, ali je moj vtis, da so košarkarska igrišča vse bolj prazna, pravilen?

To se pri obisku kampa sicer ne pozna, ker gre za povsem drugačno izkušnjo. Vsekakor pa to, da se nekdo udeleži kampa, še ne pomeni, da je košarka zanj prioriteta v življenju. Pridejo tudi taki, ki jim je pomembneje cele dneve viseti na playstationu. Starši, s katerimi se pogovarjam, mi pogosto potožijo, da morajo otroke poditi na igrišče. Verjetno smo fantje, ki igramo v reprezentanci, res zadnja generacija tistih, ki so nas morali starši ponoči odvleči z igrišča.

Torej po vašem mnenju drži teza, da je tokratno evropsko prvenstvo vsaj za nekaj časa verjetno zadnja priložnost slovenske košarke za odmeven izid?

Nerad napovedujem prihodnost in tudi nimam natančnega vpogleda v prihajajoče generacije, na papirju pa se vsekakor vidi, da mlajše generacije z evropskih in svetovnih prvenstev ne prinašajo več medalj, tako kot smo jih mi. Vsekakor je to evropsko prvenstvo zadnja priložnost za našo generacijo. Veliko se jih po prvenstvu poslavlja.

Tudi vi?

Z odločitvijo bom sicer uradno počakal do konca prvenstva, a glede na to, da sem za reprezentanco prvič zaigral leta 1999, zdaj pa smo leta 2013, je to skoraj dejstvo. Moje telo bo počasi nujno potrebovalo poletni počitek in čas za individualno pripravo na naslednjo sezono. Zaradi reprezentančnih aktivnosti se mi je v preteklosti večkrat zgodilo, da sem na klubske priprave prišel utrujen in rahlo poškodovan, čakalo pa me je deset mesecev trdega dela.

Navijači zelo obsojajo igralce, ki niso poškodovani, a vseeno zavrnejo igranje za reprezentanco. Bi morali biti bolj razumevajoči? Si po naporni sezoni ne bi vsak želel odmora, namesto dveh mesecev neplačanega napora, četudi za ugled države?

To je nekaj, česar navijači oziroma, bolje rečeno, ljudje po kafičih in spletnih forumih ne bodo nikoli razumeli. Če si poklicni košarkar, si deset mesecev vsak dan na igrišču. Garaš, se spoprijemaš s pritiski, s poškodbami. Za to si sicer razmeroma dobro plačan, a po taki sezoni je žoga zadnja stvar, ki si jo želiš videti. Igramo za izid, kakršnega si želijo tudi vse druge reprezentance. Nazadnje je večina razočarana. Tudi mi smo bili velikokrat, velikokrat so nas tudi popljuvali, pa se še vedno vračamo in še vedno predstavljamo tudi tiste ljudi, ki pljuvajo po nas. Ni se lahko odločiti za sodelovanje v reprezentanci in osebno nisem nikomur nikoli zameril, če si je vzel kakšno poletje prosto. Preprosto pride trenutek v karieri, ko potrebuješ počitek. Pa sploh ne gre za počitek v smislu ležanja na plaži. Tega je največ kak teden ali dva. Preostali čas je treba nameniti individualnim pripravam na naslednjo sezono. Tudi z igranjem v največjih svetovnih klubih lahko predstavljaš slovensko košarko.

Kdo je najboljši igralec v slovenski reprezentanci?

Po mojem Goran Dragić. Je na vrhuncu kariere, za sabo ima vrhunsko sezono v ligi NBA, je zelo nadarjen, hiter igralec, ki ga je res težko ustaviti. Morda ima nekaj težav s privajanjem na evropsko košarko. A to je normalno in to je tudi namen pripravljalnih tekem.

Kaj je težje: privaditi se ameriški košarki ali se je spet odvaditi?

Vnovično privajanje na evropska pravila je vsekakor težje. V ligi NBA je preprosto laže igrati. Več je prostora. Igrišče je daljše in širše, poleg tega velja pravilo treh sekund v obrambi, po katerem noben obrambni igralec ne sme več kot tri sekunde stati v raketi, če pri tem ne pokriva svojega napadalca. Škoda, da v Evropi potrebujemo toliko časa za prevzemanje dobrih rešitev iz ZDA. S tem pravilom igralci, ki so dobri, lahko svoj talent in znanje tudi primerno izrabljajo. V Evropi je veliko laže zapreti prostor najboljšim igralcem in tudi zato ima verjetno Gogi malo več težav. Njemu je liga NBA pisana na kožo.

Ko ste vi prišli v NBA, prvih nekaj sezon niste ravno veliko igrali. Ste se prehitro odločili za odhod v ZDA?

Pri Houstonu, ki me je izbral na naboru, so želeli, da pridem takoj. Sam sem hotel še eno leto ostati v Evropi, a so vztrajali. Nerad se izgovarjam na okoliščine, toda pri prehodu v ligo NBA sem imel res smolo. Pred sezono sem se poškodoval in potreboval sem nekaj mesecev, da sem si opomogel. Takrat je bila sezona že v polnem teku in Houston je imel po nekaj sušnih letih spet realne možnosti za preboj v končnico, zato so mi odkrito povedali, da mi, ker sem novinec, ne bodo dajali veliko priložnosti in da bom moral počakati na naslednjo sezono. Pred naslednjo sezono pa je trener Rudy Tomjanovich zbolel za rakom in razpadel je celoten trenerski štab, prišel je nov trener z novo vizijo. Tako sem prva leta res malo igral.

So tudi vas ob prihodu v ZDA najprej poslali v fitnes? Zdi se, da so po njihovem skoraj vsi evropski igralci ob prihodu preveč koščeni za ligo NBA.

Ne gre za to, da te pošljejo v fitnes. Preprosto je to del treninga. Je pa res, da se veliko mladih evropskih igralcev odpravi v NBA, ko še niso fizično povsem razviti, zato je nabiranje mišične mase tudi del povsem naravnega razvoja. V višino ne rasteš več, v širino pač. Res je, da je v ZDA telesna moč pomembnejša kot v Evropi, a pri evropskih igralcih cenijo predvsem dobro tehniko, dober met in iznajdljivost v igri, ki ameriškim igralcem pogosto manjka, saj delujejo kot roboti.

Kakšen je sploh občutek ob prihodu v NBA, ko ti naenkrat nasproti stojijo igralci, ki si jih še nekaj let prej gledal na posterjih v svoji sobi?

O tem sem tudi sam veliko razmišljal. A ko sodnik na začetku tekme vrže žogo v zrak, o tem ne razmišljaš več.

Obstaja kakšna akcija, ki si jo še danes vrtite v glavi? Na primer blokada Karlu Malonu?

To so si najbolj zapomnili drugi. Takrat sem bil nihče, on pa član hiše slavnih. Sam sem na to že večkrat pozabil, a me drugi neprestano spominjajo. Najlepše spomine imam na igranje za moštvo New Jersey Nets, kjer sem imel v ekipi pomembno vlogo in sem tudi veliko igral. Takrat sem bil eden najboljših strelcev za tri točke v ligi. To je bila prava NBA-jevska izkušnja.

Kako to, da ste se nato odločili za odhod iz lige NBA v Rusijo? Najbrž denar, kljub neverjetno bogati ponudbi, ni bil edini razlog?

Po uspešno odigrani sezoni pri New Jerseyju nisem imel nikakršnega namena vrniti se v Evropo. Je pa bilo to leto, ko so bili vsi klubi v ligi NBA zelo previdni pri podpisovanju novih pogodb z igralci, ker so se po koncu naslednje sezone iztekle pogodbe številnim zvezdnikom. Klubi so si tako želeli ohraniti možnost bogate ponudbe zanje. Glede na uspešno sezono, ki je bila za mano, bi si takrat zaslužil bogato nekajletno pogodbo, a konkretne ponudbe, vsaj do sredine julija, ni bilo. Tudi veliko drugih igralcev je bilo v podobnem položaju in evropski klubi so to izkoristili. O finančni krizi takrat še ni bilo ne duha ne sluha. Dinamo iz Moskve mi je poslal ponudbo, ki sem jo sprva zavrnil, nato pa so znesek čez noč podvojili. Pa sem še vedno čakal. Agentu sem rekel, da ostanem v ZDA, če mu uspe izpogajati tretjino zneska, ki mi ga je ponujal Dinamo, kar pomeni, da sem se bil pripravljen odreči ogromni vsoti denarja. A to se ni uresničilo in odločil sem se, da sprejmem ponudbo. Znanci so mi zagotovili, da Dinamo normalno posluje, poleg tega je bilo v pogodbi zapisano, da lahko po katerikoli sezoni odidem nazaj v ZDA. Načrtoval sem, da bom odigral eno sezono in se vrnil v NBA. Nisem mogel vedeti, da bo klub propadel.

Vam je danes žal?

Prepričan sem, da bi se na mojem mestu vsi, ki so danes pametni, odločili enako. Po mojem mnenju odločitev za Dinamo ni bila napačna. Napačna pa je bila odločitev, da po sezoni ostanem v Evropi in podpišem dveletno pogodbo v Turčiji. Takrat bi se lahko vrnil v ZDA, a je poleg razmeroma bogate ponudbe Efesa Pilsna pretehtalo tudi to, da sem dobil hčerko in svoje družine nisem želel spet seliti na drugo celino.

Koliko je v profesionalni košarki pomembna oprema. Koliko časa se recimo navajate na nove čevlje ali pa na nove žoge?

Glede obutve sem pripadnik stare šole. Rad imam preproste usnjene copate. Ne maram novejših, plastičnih, pri katerih je videti, kot da s seboj nosiš cel disko. Ne menjam jih pogosto, rad jih znosim skoraj do konca.

Kar se tiče žog, pa je razmeroma dobro znano, da sovražim nove žoge. Žoga mora biti obrabljena, da ima dober oprijem, da se ti pri metu odlepi od prstov in ne zdrsne. Vedno ko dobimo nove žoge, štirinajst dni trpim, šele potem se začne prava košarka.

Bi jih morali že v tovarni obrabiti?

Ali pa vsaj pred velikimi tekmovanji žoge dati kakšni mladinski ekipi, da se malo obrabijo. To je res slaba stran prvenstev. Na prvi tekmi dobiš v roke povsem novo, tako rekoč še vročo žogo. Igralci so že tako na trnih, potem pa so še žoge take, da jih je skoraj nemogoče nadzorovati. Res ne vem, zakaj ljudje v kravatah ne omogočijo igralcem najboljših razmer. Navsezadnje želijo gledalci gledati atraktivno igro, ne pa svetlečih se novih žog.

Žoga mora biti obrabljena, da ima dober oprijem. Vedno ko dobimo nove žoge, štirinajst dni trpim, šele potem se začne prava košarka.

Kako težko pa je dejansko najti obleko in obutev za nekoga, ki je visok več kot dva metra?

Nobenih težav ni. Vse najdeš na spletu. Imam številko noge 48 in to danes dejansko ni nikakršen problem. Med košarkarji se hitro razve, v kateri spletni trgovini se kaj dobi. Je pa res, da ne moreš iti v navadno trgovino. Pravzaprav me kar malo jezi, da lahko vsak debeluh dobi, kar hoče, kdor pa je nekoliko višji in suh, le s težavo dobi pravo številko. Ko pridem v trgovino, me trgovke prepričujejo, da imajo velikost XXL, ki je prava zame. Pa dobro vedo, da se številke povečujejo samo v širino, ne pa v dolžino. Ne potrebujem majice, ki je široka en meter, potrebujem tako, ki je dolga en meter.

Košarka je eden tistih športov, pri katerih je razlika med priljubljenostjo moške in ženske igre največja. Zakaj?

Zelo podpiram mlade košarkarice, šport je zdrava pot. Priznam pa, da ženske košarke ne morem gledati. Preprosto je neatraktivna. Košarka je igra, v kateri navdušuje dolg korak, visok skok, poteza več. Košarkarice imajo ogromno znanja. Na mojih kampih so pri enaki starosti punce večinoma celo boljše od fantov v izvajanju tehničnih elementov igre. Glede fizičnih predispozicij pa so, žal, omejene.

Kaj pa je danes na splošno največja napaka košarke?

To, da se predvsem v evropski košarki trenira v nedogled, brez neke jasne vizije. Da so treningi sami sebi namen. V boljših klubih tega ni toliko, predvsem v klubih srednje in nižje kakovosti pa je to izrazit problem. Veliko klubov je pod pritiskom, sponzorski denar je odvisen od uspehov. Zaradi tega je trener pod pritiskom, da mora zagotoviti uspeh. Zato igralce dvakrat na dan priganja do skrajnosti, da lahko potem reče, češ jaz sem svoje delo opravil.

Kakšen je za vas dober trener? Kako pomemben je za moštvo?

Koš morajo dati igralci, trenerjeva naloga pa je, da moštvo pripelje v položaj, ko je to najlažje. Vedno bolj spoznavam, da je trenersko delo izjemno zahtevno. Včasih sem njihovo vlogo podcenjeval, z leti pa sem pridobival vedno večje spoštovanje. Poleg košarkarskega znanja je izjemno pomembna sposobnost komunikacije z igralci.

Vedno me je zanimalo, kaj se zgodi, če je igralec prepričan, da trener med minuto odmora na svojo tablo riše napačne akcije. Zagotovo se to dogaja.

Vsekakor. Prav v takih primerih pride v poštev sposobnost komunikacije. Gre za to, da tvoje sugestije trener ne vzame kot oporekanje njegovim odločitvam, ampak kot pomoč. Če je sposoben pozabiti na svoj ego, bo predlog vzel na znanje in se odločil. Ogromno trenerjev pa tako sugestijo vzame kot napad nanje, zaradi česar se zaprejo vase in komunikacija propade. Izkusil sem oboje.

Navijači – ali pa recimo tisti na forumih in po kafičih – nimajo ravno velikega zaupanja v reprezentančnega selektorja Božidarja Maljkovića. Kljub številnim osvojenim pokalom mu očitajo, da ga je povozil čas. Jih lahko prepričate o nasprotnem?

Dvomljivce lahko prepriča le končni uspeh. Moja izkušnja z Božom je zelo pozitivna, je izjemen človek in trener, od katerega sem se v razmeroma kratkem času zelo veliko naučil, ki ima avtoriteto in ve, kaj hoče. Res je, da je starejši in tekmo spremlja bolj umirjeno kot kakšni mlajši trenerji. Res ne vem, zakaj bi se moral zgledovati po trenerskih kričačih in divjakih. Samo poglejte Phila Jacksona v ligi NBA – 48 minut je sedel na svojem stolu, medtem dvakrat zažvižgal, pa so igralci točno vedeli, kaj pričakuje od njih. To so pravi trenerji. Taki, ki ti z enim premikom prsta povedo, kaj želijo od tebe.

Prosim, končajte stavek. Ko osvojimo naslov evropskih prvakov, bom ...

... šel domov zelo vesel in objel svoje najbližje. Nič posebnega ne načrtujem. Vsekakor pa bi rad ljudem v teh težkih časih dal razlog za ponos in zadovoljstvo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.