Pred polnočjo

za +

Potovanje skozi čas

Potovanje skozi čas je mogoče. Leta 1995 sta se na vlaku spoznala Jesse (Ethan Hawke) in Celine (Julie Delpy), lenobni, plašni Američan in odločna, pretenciozna Francozinja, oba pri dvajsetih, in sklenila, da noč – njegovo zadnjo noč v Evropi – preživita skupaj. Dunaj je tako postal poligon njune bežne, naključne, turistične, konverzacijske romance. Ko med ogledovanjem Dunaja od besed prehajata k besedam, je vprašanje le: kdaj bosta od besed prešla k dejanjem, od diplomacije k seksu? Toda bolj ko se bliža zora, bolj se zdi, da skušata le prešteti in našteti vse besede, ki so prišle med besede in dejanja. Toliko besed, pa tako malo časa. Besede so bitke s časom. Zato toliko govorita. In ko pride zora, se zdi, da od besed k dejanjem nista prešla, ker so besede boljši seks od seksa, bolj podobne dejanju kot samo dejanje. Potem se razideta.

Srečata se šele čez 9 let, tokrat v Parizu, spet naključno. On, zdaj poročen, je postal pisatelj, ona antiglobalistka. Spet nimata časa. Ali bolje rečeno: na Dunaju sta imela čas le do zore, do njegovega leta – v Parizu ga imata le do sončnega zahoda, do njegovega leta. Spet pa skušata v ta čas, ki jima je na voljo, spraviti čim več besed. V resnici imata na voljo le 60 minut, toda teh 60 minut, vsak trenutek tega časa, preživita skupaj – vse ostalo izgine. Bolj realnega časa ni. En passant izvemo, da sta na Dunaju prešla od besed k dejanjem, celo dvakrat, s kondomom, toda: kaj je dejanje, če se ne vidiš devet let? Ali obstaja dejanje, ki lahko tekmuje s časom? Ali obstaja dejanje, ki lahko ustavi čas? Ali ga lahko ustavijo besede? Kolikokrat bi se morala srečati, da bi ga ustavila? V vsem tem času, ko se nista videla, ni bilo trenutka, ko ne bi mislila drug na drugega, toda prav čas, ki se ga zavedata bolj kot kdorkoli in česarkoli, jima ne pusti, da bi ostala skupaj.

Ali pač, če v 60 minut spraviš dovolj besed in če tistega jebenega letala ne ujameš. Ko ga je Jesse ujel prvič, leta 1995, je izgubil Celine. Zdaj, devet let kasneje, izvemo, da leta 2004 tistega jebenega letala ni ujel. Bil je starejši in pametnejši, zato je ostal v Parizu, s Celine. Zdaj, pri štiridesetih (mežikajoča srednjim letom), sta poročena, z dvema otrokoma – na poti v Grčijo, na počitnice. Končno sta skupaj – zdaj imata ves čas tega sveta. Nista več tujca, ampak zakonca. In ker sta skupaj že devet let, se je tudi nanju naložil tako balast časa, ki sta ga preživela skupaj, kot balast časa, ki ga nista preživela skupaj. Med njiju so prišli strahovi, dvomi, razpoke, male napetosti, komplikacije, nedorečenosti, obveznosti in tišine, ki ustvarjajo vtis, da sta si bila bližje, ko nista bila skupaj, toda iskanje permanentnega občutka, da sta se pravkar spoznala in zaljubila, bi bilo tako nezrelo, kot je bilo naivno njuno pričakovanje, da se bosta leta 1995 čez pol leta ponovno dobila na Dunaju. Nista se. Celine je verjetno mislila, da Jesse itak ne bo prišel. In Jesse je verjetno mislil, da Celine itak ne bo prišla. Ni preteklosti, v kateri bi se lahko še enkrat srečala. In ko poslušata besede, ki švigajo in prasketajo med njima, gledata čas, ki ju je naredil. Prihodnost (2022, 2031, 2040, 2049), v kateri se ne bosta nehala srečevati, je odvisna od njune umetnosti besedovanja, katere moči pa se zavedata. Z besedami je mogoče vse. Tudi dobiti bitko s časom. Ali pa jo vsaj počasneje izgubiti. Linklaterjeva saga o Jesseju in Celine – Pred zoro, Pred sončnim zahodom in Pred polnočjo – je za tiste, ki razumejo pravi smisel potovanja skozi čas.