»Vedno, ko želimo izboljšati svojo vrsto, odpremo vrata Auschwitzu. Zakaj? Ker se bo zmeraj našel kdo, ki bo odločal, kdo je večvreden in kdo manjvreden.«

Frank Westerman (1964), nizozemski novinar in pisatelj, je študiral agronomijo v Wageningenu in se specializiral za tehniko gojenja tropskih kultur. Prve reportaže je napisal iz Peruja, ko je za diplomsko delo raziskoval namakalne sisteme Indijancev v Andih.
Leta 1992 je postal beograjski dopisnik nizozemskega časnika de Volkskrant. Kot dopisnik je spremljal vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije, leta 1997 pa je napisal knjigo Srebrenica: najbolj črn scenarij. Gre za dokumentarno pripoved iz prve roke, saj je bil eden izmed redkih novinarjev, ki so bili v času genocida v Srebrenici.
Med letoma 1997 in 2002 je bil dopisnik NRC Handelsblada iz Moskve. V tem času je po dolgem in počez prepotoval nekdanjo Sovjetsko zvezo. Ta potovanja so bila navdih za njegovo morda najbolj znano, za marsikoga tudi kontroverzno knjigo Inženirji duš, v kateri opisuje tragične usode umetnikov, ki so v času stalinističnega režima ostali v Sovjetski zvezi.
Prejšnji teden pa je na ljubljanskem knjižnem sejmu predstavil svojo najnovejšo knjigo Žival, nadžival, v kateri piše tudi o Slovencih. V njej obravnava dogajanje, povezano z lipicanci, v 20. stoletju. Sprašuje se, zakaj so ti beli konji postali statusni simbol vladarjev, kakšno vlogo so odigrali v času nacizma in fašizma, predvsem pa se ob tem, kaj se je dogajalo z njimi, sprašuje o naravi človeka samega. »Resda pišem o konjih, toda v resnici pišem o ljudeh,« pravi.

Dolga leta ste bili novinar, zdaj pa ste že skoraj desetletje in pol pisatelj. V čem se novinarjeva in pisateljeva metoda pri obdelavi gradiva razlikujeta?

Razlika je pravzaprav na precej abstraktni ravni. Če si novinar, se nagibaš k temu, da bi opisani dogodki ustrezali resničnosti, težiš torej k objektivnemu opisovanju, kadar pisateljujem, pa uživam, ko dejstva in dogodke postavljam v protislovje. Pri novinarskem delu torej težim k objektivnosti, pri pisateljskem k subjektivnosti, in to bralcu romana vselej tudi zelo nazorno pokažem. Dogodkov si seveda ne izmišljam, ne manipuliram z dejstvi, gre za resnične zgodbe. Toda knjiga o lipicancih ni znanstvena, zgodovinska študija, ampak gre za moj subjektivni odnos, s katerim sem želel povedati ne le zgodbo o lipicancih, ampak tudi opažanja o človeškosti, o človeški rasi.