Moč posameznika
Italijanski umetnik Paolo Cirio, ki briše meje med umetnostjo in aktivizmom, se je lotil tudi davčnih oaz
Paolo Cirio s certifikati na otvoritvi v ljubljanski Aksiomi.
Italijanski taktični medijski umetnik Paolo Cirio v zadnjem času živi in dela v New Yorku. Pri svojem umetniškem delu uporablja radikalne metode in teži k temu, da izobražuje, obvešča, raziskuje, organizira in predvsem vpliva na sodobno družbo ter tako briše meje med umetnostjo in aktivizmom. Zanimajo ga področja zasebnosti, financ, avtorskih pravic, demokracije in militarizma. Pri tem sodeluje z mediji ter javno opozarja na zlorabe moči in kršenja človekovih pravic.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Paolo Cirio s certifikati na otvoritvi v ljubljanski Aksiomi.
Italijanski taktični medijski umetnik Paolo Cirio v zadnjem času živi in dela v New Yorku. Pri svojem umetniškem delu uporablja radikalne metode in teži k temu, da izobražuje, obvešča, raziskuje, organizira in predvsem vpliva na sodobno družbo ter tako briše meje med umetnostjo in aktivizmom. Zanimajo ga področja zasebnosti, financ, avtorskih pravic, demokracije in militarizma. Pri tem sodeluje z mediji ter javno opozarja na zlorabe moči in kršenja človekovih pravic.
V projektu Face to Facebook je denimo s socialnega omrežja ukradel spletne fotografije in jih uporabil na spletni strani za iskanje partnerjev. S tem je ponudil premislek o nevarnosti objavljanja osebnih podatkov na spletu. Njegov projekt P2P Credit Cards – Gift Finance pa je z izdajo vizionarskih kreditnih kartic ponudil alternativni ekonomski sistem ter se tako lotil aktualnih vprašanj o recesijskih in finančnih regulativah, zlasti v povezavi z virtualizacijo denarja, ki so jo povzročila elektronska plačila in spletno poslovanje.
Ta dva projekta smo lahko spoznali ob njegovem prejšnjem obisku Ljubljane, zdaj pa se je vrnil in se v Projektnem prostoru Aksioma predstavil s še odmevnejšim projektom, z lanskim Vrzel za vse (Loophole for All), v katerem je skozi idejo podjetij »na papirju« raziskoval, kaj vse se dogaja in kaj vse je mogoče v davčnih oazah.
Projekt, ki je vzbudil veliko odzivov, je začel z vdorom v vladne strežnike Kajmanskih otokov, čemur je sledila objava seznama več kot 200.000 podjetij, ki poslujejo prek te davčne oaze. Cirio je podobno kot tisti, zbrani okoli Juliana Assangea, vdrl v vladni sistem in objavil dokumente, ki razkrivajo pravno, še bolj pa moralno sporno delovanje Kajmanskih otokov, kjer se stotisoče podjetij skriva in izogiba davčnim obveznostim.
»Ob tem bi se vsak vprašal, kaj je tu narobe,« razmišlja Cirio, ki je prepričan, da je odkril še veliko več, kot si lahko sploh predstavljamo in kot si lahko predstavlja celo on sam. In to kljub temu, da je pridobil le imena podjetij, iz katerih seveda ni razvidno, kdo je njihov lastnik. A to se mu niti ne zdi tako pomembno, saj gre pogosto za prepoznavne multinacionalke. »Takšna podjetja, ki ogromno zaslužijo, ne plačujejo davkov in s tem izčrpavajo socialno državo,« razmišlja Paolo.
Apple, Intel, Google, Facebook, Amazon, Coca-Cola, Ford, Vodafone, Pfizer, Starbucks so samo nekatera imena na seznamu, ki je prek njegove spletne strani Loophole for All dostopen vsakomur. Na njem so tudi nekatere najpomembnejše angleške in ameriške banke: Goldman Sachs, JPMorgan, HSBC, Barclays in številne druge.
Vprašanje je, ali naj zdaj bojkotiramo vsa ta podjetja in njihove izdelke in storitve ali pa naj kot državljani spregovorimo o tej problematiki in poskrbimo, da se spremeni zakonodaja, ki dovoljuje in legitimizira sporno delovanje.
Cirio opozarja na oboje, hkrati pa se je lotil tudi tretje rešitve. Potem ko se je polastil identitet teh podjetij, je njihove naslove prenesel v svoj kajmanski nabiralnik in izdal ponarejene certifikate o priključitvi, ki naj bi jih izdal kajmanski poslovni register. Prek svoje spletne stani jih je nato za simbolično ceno 99 centov ponudil javnosti in tako je lahko vsakdo postal solastnik podjetja na Kajmanskih otokih. Z množičnim financiranjem je poskušal svoje umetniško delovanje tudi finančno osamosvojiti. A žal je aprila lani, takoj po prvem mesecu delovanja, Pay Pal zaprl njegov račun, zamrznil 700 dolarjev, zbranih v tem času, in onemogočil nadaljnjo prodajo certifikatov, češ da se njihove storitve ne smejo uporabljati za pošiljanje in prejemanje plačil, če spodbujajo, zagovarjajo ali omogočajo izvajanje nelegalnih dejavnosti.
Ironično, Pay Pal je v resnici podjetje s sedežem v Luksemburgu, še eni davčni oazi. Vprašljiva je torej njegova lastna legalnost. A Cirio se ni pustil zmesti, na odločitev podjetja se je odzval tako, da je začel vse storitve ponujati brezplačno.
Dregnil je tja, kjer boli, ključno lastnost davčnih oaz na tujem je spremenil v njihovo šibkost. Prav anonimnost namreč dopušča, da se lahko vsakdo izdaja za lastnika podjetja. Tako ni čudno, da se podjetja z vsega sveta še vedno vsak dan obračajo nanj s prošnjami, naj jih odstrani z seznama. Vedno več jih je, ne samo malih, neznanih podjetij, temveč tudi velikih multinacionalk. To je zanj in za njegov projekt sicer problematično, a je doslej kljub temu vsakomur ugodil in ga odstranil s seznama.
»Pomembno je, da razumemo, kako veliko moč imamo kot posamezniki in kaj vse lahko naredimo,« pravi umetnik, ki se dobro zaveda, da so vlade in pravosodni sistemi stari in okorni ter težko rešujejo nekatere sodobne težave. Kot ljudje in aktivisti imamo zato odgovornost, da odpiramo prave teme, je odločen. In pri tem moramo biti natančni, predvsem tako, da pokažemo na mehanizme in sistemske težave, ki so nastale in ustvarile zakonske luknje, ki omogočajo pravno in moralno sporno delovanje.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.