Max Modic

 |  Kultura

Steven Seagal osvaja Ljubljano

Steven Seagal: »Mnogi me napadajo, zbadajo in žalijo. Po svojih močeh se trudim odgovoriti vsem.«

Tako je govoril Steven Seagal: »Ne trdim, da sem velik umetnik. Nasprotno, bržčas sem slab umetnik, a to ni smisel mojega početja. Pomembno je, da skozi igro širim pozitiven pogled na svet in prispevam k obnovi tibetanskih samostanov ter pomagam bolnim in lačnim otrokom.«

Tako je govoril Steven Seagal: »Ne trdim, da sem velik umetnik. Nasprotno, bržčas sem slab umetnik, a to ni smisel mojega početja. Pomembno je, da skozi igro širim pozitiven pogled na svet in prispevam k obnovi tibetanskih samostanov ter pomagam bolnim in lačnim otrokom.«
© Arhiv izvajalca

V ljubljansko Cvetličarno danes, 23. junija, prihaja Steven Seagal s svojim blues bandom! Da, Steven Seagal, nekdaj prihodnost akcijskega trilerja, zdaj pa statusni simbol vzhodnoevropskega videopofla, prijatelj Vladimirja Putina in protagonist resničnostnega policijskega šova Lawman, je veličastni zbirki svojih egov, ki se raztezajo od bliska smrti do inkarnacije tibetanskega dalajlame, dodal še razsežnost urbanega čikaškega pevca bluesa. Po zaslugi ubrane in uigrane ekipe na albumu Mojo Priest (2007) - v štiklu Shake ga denimo podpira sam Bo Diddley - ter izbire nezgrešljivih standardov, kot je Dixonov Hoochie Koochie Man ali pa Dust My Broom Elmora Jamesa, se je po rahlo nefokusiranem prvencu Songs From The Crystal Cave (2004) na drugem, recimo temu, samostojnem albumu izkazal za potrjenega ljubitelja americane. Nekatere naivnosti je nujno vzeti v zakup, so pa lažje prebavljive kot profesionalne osladnosti kakega Erica Claptona. VEČ>>

Steven Seagal je mojster aikida, zadnji akcijski junak, filozof, mistik, ekolog, budist in utelešenje tibetanskega lame, že dolgo pa širi pozitivne vibracije tudi na glasbenem odru. Meditira dvakrat na dan, dve uri zjutraj, dve zvečer, in čeprav noče veljati za revolucionarja, duhovno podpira neodvisnost Tibeta, materialno pa kup verskih organizacij "Akcijski filmi so nasploh izvrstni," je po uspehu Obleganih (1992) odkritosrčno izjavil Steven Seagal in, da stavek ne bi bil preveč suhoparen, brž dodal: "Najboljši pa so tisti z napeto zgodbo in liki, s katerimi se gledalec takoj poistoveti. Najbolj očarljivi so akcijski junaki, ki so nam blizu, se pravi ranljivi, razumevajoči družinski ljudje." Kako si je Stevie predstavljal ranljivost, ste lahko videli v nadaljevanju njegove uspešnice, ki se je kot Oblegani 2 z ladje preselila na vlak. Tam ga teroristi prebutajo, razstrelijo, obstrelijo in zabrišejo v prepad, on pa še suknjiča ne sleče, kaj šele, da bi zlikovci, ki so šli čezenj, pustili kakršnokoli sled.

yywsD8lVmZ0

Da, tak je bil nekoč Steven Seagal, trd, neizprosen, mož jeklen, eden zadnjih akcijskih herojev, ki se v filmih za razliko od samotarskih kolegov ne sramuje družinskih vezi. Če ne verjamete, zasukajte film z naslovom Nico, kjer se Seagal leta 1988 prvič pokaže na platnu in švigne direktno med najbolj priljubljene zvezde akcijskega žanra. Se še spomnite, kdo je igral njegovo ženo? Tako je, Sharon Stone. Stevie je udaril drugič v filmu Odporen na krogle, kjer mu skorumpirani policaji ubijejo ženo, njega pa pahnejo v komo. Zbudi se po sedmih letih in prvi obraz, ki ga uzre, pripada medicinski sestri, ki jo igra nekdanja manekenka, Seagalova bodoča ter zdaj že zelo dolgo bivša soproga Kelly Le Brock.

Po surovem maščevanju in kopici glasno polomljenih udov se je v tretjem filmu Zaznamovan za smrt sam proti vsem na Jamajki soočil z vudu mafijo, ki je kakopak vzela na piko njegove najbližje. In da, v odjavni špici je z reggae bendom celo zapel. Finale je bil v zgodnjih Seagalovih akcionerjih vedno brutalno učinkovit in katarzičen. Lov na pravico se konča z odpiračem za buteljke v čelu sadističnega narkomana Williama Forsythea, Oblegani pa s palcem v očesni votlini izsiljevalca Tommyja Leeja Jonesa. Seagal pač nikoli ni jemal ujetnikov, je pa zato nepričakovana slava ujela njega. Za hip se mu je zazdelo, da je vsestransko nadarjen, in pri snemanju Aljaske v plamenih se je postavil tudi za kamero. Za kazen je moral nato v Kritični točki umreti za domovino, zaradi česar je še v Blisku smrti zgledal kot zombi.

Živjo, Slovenija!

"Živjo, Slovenija!"
© Arhiv izvajalca

Seagala so borilne veščine zasvojile že pri sedmih letih, leta 1971, dve leti po smrti učitelja Morihei Ushiba, izumitelja borilne tehnike aikido, pa je odšel na Japonsko, kjer se je poglobil še v budizem in zen. Leta 1975 se je poročil ter kot edini zahodnjak vodil šolo aikida, ki mu jo je v Osaki zapustil tast. Seagalu je bilo na Japonskem ime Shigemichi Take, srečal je mnoge vplivne ljudi, jim naredil marsikatero uslugo, med rednimi učenci pa so se znašli tudi agenti CIA na začasnem delu v vzhodni Aziji. Nekateri od njih so bili potem anonimnimi svetovalci v Seagalovih zgodnjih filmih.

Seagal se je leta 1982 vrnil v ZDA in odprl šolo aikida v Taosu in Los Angelesu. Slednjo sta poleg mnogih znanih osebnosti obiskovala tudi Mike Ovitz in Sean Connery, ki sta odločilno vplivala na Stevenovo filmsko kariero. Steven se je ves čas bolj kot z zvezdništvom ukvarjal z meditacijo, tibetansko filozofijo in iskanjem notranjega miru. "Da sem utelešenje tibetanskega lame, sem zvedel že pred dvajsetimi leti," pravi. "Zdaj v to ne dvomim več."

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.