Rim ≠ miR

Ali: Emona 2000 let pozneje

Če ste se minuli konec tedna sprehajali po središču Ljubljane, ste srečevali številne nenavadno oblečene ljudi, moške v rdečih ogrinjalih in s kovinskimi čeladami na glavi ter s ščiti v rokah ali pa druge v togah ter ženske v prepasanih tunikah. Drug drugega in radovedne meščane in turiste, ki so jih z zanimanjem opazovali, so pozdravljali s Salvete! ali Avete!, slišati je bilo tudi cele stavke v jeziku, ki ni bil ne jezik domačinov ne jezik turistov iz najrazličnejših držav, ki so jih poleti polne ljubljanske ulice. Na stojnicah ste si lahko privoščili malce drugačno hrano kot po navadi, takšno, ob kakršni so ljudje v teh krajih uživali pred 2000 leti. Več>>

Z vsem tem dogajanjem so mesto Ljubljana in navdušenci nad rimsko kulturo počastili zelo pomembno obletnico, ki se je spominjamo že vse leto: med jesenjo leta 14 in poletjem leta 15 našega štetja je bila dograjena prednica Ljubljane, rimska kolonija Julija Emona, zato letos praznujemo 2000 let obstoja naselbine na tem mestu.

Nekoč so na emonskih ulicah in v domovih vsi govorili latinsko, danes pa na ta »mrtvi« jezik ne naletimo več ravno pogosto. A v eni od ljubljanskih osnovnih šol, v Osnovni šoli Prežihovega Voranca, še vedno ne le berejo in pišejo, ampak tu in tam tudi govorijo v njem. Pa ne samo to, pri urah latinščine spoznavajo kulturo že davno propadlega rimskega cesarstva, bogove, h katerim so molili Rimljani, pesnike, pisatelje in dramatike, ob katerih delih so se smejali ali jokali.

Pri urah latinščine, ki je eden od obveznih izbirnih predmetov tretje triade, učenci izvedo ogromno, a vendarle poznavanje podatkov, letnic, latinskega besedišča, sklanjatvenih vzorcev in glasoslovnih pravil ne razkrije vsega o tem, kdo so bili Rimljani, Emonci, Petovijci, kaj jih je radostilo in kaj žalostilo, kakšne misli so se jim podile po glavi in kakšne tegobe so jih pestile.

S to mislijo se začne tudi tragedija Rim ≠ miR, ki jo je Katja Markič, nekdanja učenka OŠ Prežihovega Voranca, zdaj pa maturantka Gimnazije Bežigrad in bodoča študentka dramaturgije na AGRFTV, napisala, da bi jo uprizorili skupaj s prijatelji z nekdanje osnovne šole, na katero se k uram latinščine in na latinske tabore še vedno z veseljem vrača. »Latinci« iz osmega in devetega razreda so jo pod njeno režijsko taktirko in pod mentorstvom profesorice Aleksandre Pirkmajer Slokan ob koncu lanskega šolskega leta nekajkrat odigrali za vrstnike na šoli, profesorje, starše, prijatelje in tudi širše občinstvo.

Dogajanje tragedije, ki je sicer napisana v slovenščini, med slovensko besedilo pa so na številnih mestih vtkana rekla v latinščini, je postavljeno v čas po razpadu rimskega cesarstva na vzhodni in zahodni del, v čas le nekaj let pred propadom zahodnega cesarstva, ko je Rimu vladal cesar Valentinijan III. (Flavius Placidus Valentinianus, 419–455). Vendar je v njej toliko iskrivih namigov na sodobne razmere, družbene in politične, da si gledalec ob koncu predstave zlahka poreče Nihil sub sole novum (Nič novega pod soncem).

Rimu v resnici ne vlada politik – cesar Valentinijan, ki ga je domiselno odigral Arne Varga, je negotov, prej slabič kot vodja –, ampak trgovec s sužnji, slabo izbrani cesarjev namestnik Perikul Magnus (periculum = nevarnost, magnus = velik), pod katerega samopašnostjo in okrutnostjo trpi vse mesto (Tevž Levstek je zelo suveren, vlogi primerno nadut in vzvišen), njegove težnje po oblasti in bogastvu pa težko brzda celo vojska, ki jo pooseblja drugi cesarjev namestnik, vojaški poveljnik, magister militum Flavij Ecij, v vlogi katerega je samozavestno nastopil Martin Rigler.

Kjer pa je oblast preveč samopašna in želja po bogastvu na račun šibkih prevelika, se hitro porodi upor. Najhuje zatirani, sužnji in pripadniki manjšin, se samodržcu najprej postavljajo po robu samo z ostrimi besedami, najmlajša sužnja Minima (minimus = najmanjši), ki jo je doživeto odigrala Ela Hartman, ima nabrušen jezik in neustrašno sega gospodarju v besedo, tudi sužnja Akris (acris = ostra), odločna, navzven krhka, notranje pa izredno močna Vesna Markič, in njena gospodarica, zeliščarica Herbera (herba = zelišče), modra in duhovita starka, za katere upodobitev je vešče, pogosto s humornimi vložki poskrbela Nina Ambrožič, se mu strahu navkljub domiselno rogata.

Toda tako postavljanje po robu je jalovo, sužnji to vedo, Akris si želi svobode in za svojo idejo navduši tudi druge Perikulove sužnje, najprej Minimo in Nema (nemo = nihče), ki ni suženj od rojstva in ga žene maščevalnost, potem pa še bolj zadržano Pulhro (pulchra = lepa), zasužnjeno vestalko, v vlogi katere je samozavestno nastopila Eva Bizjak. Skujejo zaroto, Nemo naj bi, preoblečen v Perikulovo davno izgubljeno hčer (Lovro Bobnar, ki se je z bogato lasuljo in afektiranim glasom iz zagrenjenega sužnja Nema za nekaj časa prelevil v radoživo mlado Rimljanko, se je odlično znašel v moški in dekliški vlogi), zastrupil tirana, medtem pa naj bi Akris, za katero se izkaže, da ne hrepeni le po svobodi, ampak meri kar na cesarski prestol, za njihovo stvar pridobila še druge sužnje. Pridružijo se jim celo vojaki, katerih predstavnik je Travstila (tra(ns)vestio = preoblečem se), ki ima svojo temno in svetlo plat (kar je dramaturško zanimivo rešeno tako, da ga upodabljata dve igralki, Stella Baričič in Lucija Ovsenik, obe zelo prepričljivi v svojih vlogah).

Ko pa se zatirani borijo za svobodo in zatiralci za oblast, pade veliko nedolžnih in tudi malo manj nedolžnih žrtev, kajti na poti do vrha se čiste ideje pogosto spridijo in spreobrnejo v dejanja, ki jim popolnoma nasprotujejo. Upor sužnjev kljub Perikulovi smrti ne bo prinesel rešitve za umirajoči imperij, morda pa rešitev pooseblja Barbara (barbara = tujka), ostroumna in ponosna barbarka (dostojanstveno in zelo suvereno jo je odigrala Ema Pavešič), v resnici Perikulova nezakonska hči, ki jo je v Rim pripeljal sam cesar in skozi vse dogajanje Rimljanom nastavlja zrcalo, v katerem si lahko ogledujejo svoj moralni propad in slutnjo dejanskega fizičnega propada cesarstva.

Morda pa rešitve sploh ni in se zgodba s tem ne konča, ampak se bo nadaljevala še stoletja in tisočletja? Ali kot sklene pripovedovalec: Omnia mutantur, nihil interit (Vse se spreminja, nič ne premine).

Okvirček

Pri predstavi so poleg avtorice besedila in režiserke Katje Markič, mentorice Vesne Pirkmajer Slokan in igralcev sodelovali še Maks Mažgon in Sara Veber, odlična risarja, ki sta poskrbela za scenografijo, ter Hana Kos, Isabella Menart in Ana Marija Snoj, ki so prevzele nalogo šepetalk in skrb za odrske rekvizite. Pri izdelavi kostumov je pomagala (edina) zunanja sodelavka, kostumografinja Jerneja Jambrek. Predstava, ki traja 110 minut, je poleg predpremiere in premiere (1. in 4. aprila 2014) doživela še tri ponovitve v šolski dvorani OŠ Prežihovega Voranca.