Venec ljubezni in bolečine

V Mali galeriji Cankarjevega doma bo od 10. septembra do 26. oktobra na ogled razstava fotografij Boruta Peterlina z naslovom Ostal si del te pokrajine, njenih lepot in bolečine. Gre za citat pesnika Toneta Pavčka na Jakčevem grobu, ki je izhodišče razstavljenih fotografij, saj vsebujejo tako bolečino kot lepoto ali kar oboje hkrati. Tehnično so fotografije izdelane v različnih tehnikah 19. stoletja: od mokrega kolodija na steklu, cianotipije ter slanega pa tudi karbonskega tiska. Več>>

Približno pred tremi leti so Peterlina na londonski razstavi legendarne fotografinje Sally Mann očarale fotografije, narejene s starinskimi fotoaparati z mehi, steklenimi ploščicami in posebno mešanico kemikalij. Prevzelo ga je predvsem to, da je prvič videl pionirske fotografske tehnike, uporabljene v sodobni umetnosti. Presenetili sta ga ostrina in tonaliteta fotografij, saj takšne popolnosti ni videl ne na fotografijah, narejenih na film, ne na tistih, narejenih z digitalnimi fotoaparati. To je bil zanj nov izziv, ki se mu res ni mogel upreti. Po odločitvi, da se nauči postopka mokri kolodij na steklu iz leta 1851, je potreboval več kot eno leto, da je našel srbskega mojstra Mišo Keskenovića, ki ga je naučil te obrti.

"Razstava plete venec ljubezni in bolečine. Je umetniška izpoved fotografa, ki prikazuje ta dva pola na eni in isti podobi. Nostalgično zasnežena pokrajina. Lena, lepa reka Krka. Samotna drevesa, ukleščena v led. Zverižene veje nad lastnim odsevom v vodi. Prazna, negibna gugalnica. Samotna klop. Zgodbe. Zgodbe. Zgodbe … Znotraj vsake fotografije se Peterlin kot pesnik spopade z obema občutjema. Te njegove fotografske umetnine prepaja misel, da ko je človek oropan vseh dobrin, dojame, da sta narava in življenje sâmo edina in najvišja vrednota. Najbrž ni naključje, da sta verza, napisana na nagrobnem spomeniku Božidarju Jakcu, Pavčkova. Oba, Jakac in Pavček, sta, vsak po svoje, opevala Dolenjsko in oba sta tako zelo radostno ljubila življenje. Zadnja Pavčkova pesniška zbirka Angeli v štiriinštiridesetih pesmih govori o bolečini in lepoti. Je hvalnica življenju. Tudi Peterlinove fotografije imajo podobno vlogo in nalogo. Ko jih opazujemo, čudodelno obnavljamo moč, upanje in vitalnost, ki jo nosijo podobe, naj gre za bolečino, ljubezen, samoto ali lepoto," je zapisala kustosinja razstave Tatjana Pregl Kobe.