Recite siiiiir!*

Vam je res vseeno, kdo prevaja risanke za vaše otroke?

© Tomaž Lavrič

Nedavno so v tujih medijih poročali, da filmski režiserji po svetu podpisujejo peticijo, s katero protestirajo proti slabim prevodom filmov, ki jih vsako leto predstavljajo na mednarodnih filmskih festivalih. Seveda, slab prevod filmu zelo škodi. Lahko ga celo povsem uniči. Če gledalec zaradi slabega ali pomanjkljivega prevoda ne more spremljati zgodbe, je film zanj izgubljen. Vstopnica za kino zapravljena. Pri nepodnaslovljenem filmu bi lahko spremljali vsaj slikice in občudovali na primer fotografijo, podnapise pa samodejno beremo, naj bodo še tako slabi in moteči. Takrat nimamo od filma nič, zgolj neprijetno izkušnjo. In tega se nekateri režiserji še predobro zavedajo.

Finska prevajalka Tiina Tuominen je v doktorski disertaciji The Art of Accidental Reading and Incidental Listening o vplivu podnapisov na gledalce in splošno pismenost dokazala, da so podnapisi celo najbolj brani prevodi in da je njihova kakovost bistvena. Seveda, ogromno ljudi gleda televizijo vsak dan. Podnapise torej redno beremo tako rekoč vsi. Z njimi širimo poznavanje maternega jezika, zanimivo pa je, da tudi marsikateremu otroku pomagajo, da se nauči brati. Toda odrasli se na primer še lahko smejimo neposrečenemu prevodu »cypress tree« s ciprskim drevesom ali pa »Let’s have a toast« s Pojdimo na toast, medtem ko igralci očitno nazdravljajo s kozarci v rokah, otroci, na primer, pa ne vedo, da bi bila lahko risanka ali film, ki ga gledajo, bolje preveden.

Za celovečerni film, ki traja 90 minut, poklicni prevajalec v povprečju potrebuje najmanj tri delovne dni. Pri tem mora odlično poznati tuji jezik, iz katerega prevaja, obvladati mora materni jezik, prevod pa mora oblikovati tudi v podnapise, s katerimi je prostorsko in časovno omejen. Podnaslovni prevod je zato zelo pogosto priredba, saj dobesedni prevod v podnapisih preprosto ni mogoč. Dober prevod je neopazen, ne privablja pozornosti in gledalca med spremljanjem medijske vsebine ne moti. Takšen prevod terja precej izkušenj in spretnosti. Pri sinhronizaciji risank, na primer, se delo še bolj zaplete, ker je treba prevod prilagajati risanim junakom in temu, kako odpirajo usta. Prevajalcu tu štetje zlogov in lovljenje samoglasnikov ne uideta.

Vendar ta članek ni nastal zato, ker bi bilo pri nas premalo medijskih prevajalcev, ki bi znali dobro prevajati. V Sloveniji je kar lepo število televizijskih in filmskih prevajalcev, ki obvladajo svoje delo. (Ustanovili smo tudi Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev.) Težava je, da videvamo vse manj njihovih prevodov. Na televiziji in na filmskih festivalih, v kinih in na DVD-jih je čedalje manj dobrih prevodov. Na komercialnih in kabelskih televizijskih kanalih gledamo oddaje, kjer podnapisi zaostajajo ali prehitevajo, slabe in pogosto napačne prevodne rešitve, slovnične in zatipkane napake, pri sinhronizaciji risank pa sploh ne razločimo, kdo kaj govori, ker se prevod sploh ne ozira na sliko. Če se torej tudi vi občasno besno sprašujete, kdo tako slabo prevaja risanke, ki jih na domačem TV-kanalu ali DVD-ju gleda vaš otrok, vam na to odgovarjam, da poklicni prevajalec prav gotovo ne. Ker je postal za delo, ki ga obvlada in s katerim se je še do nedavnega lahko preživljal, predrag.

Pa da ne bo razumeti, kot da so za slabo kakovost podnapisov krivi študenti. Nikakor. V našem primeru so krivi predvsem naročniki. To so komercialne TV-hiše in kino- ter DVD-distributerji.

V zadnjih petnajstih letih se je na slovenskem trgu znašlo več zasebnih prevajalskih agencij, ki so zaradi medsebojne konkurence in prevzemov naročnikov začele pospešeno nižati cene storitev. Seveda so ta nižanja najbolj prizadela prav prevajalce, ki za agencije v veliki večini delajo kot samostojni podjetniki ali kulturni delavci. Prek agencij so lahko obdržali delo, sicer za vedno nižje zneske, a delo so vendarle imeli. Agencije so ves ta čas s pridom najemale tudi študente, ki z velikim navdušenjem poprimejo za prevajalsko delo, da bi pridobili izkušnje še pred koncem študija, vendar za naravnost smešne cene. Najpogosteje niti ne poznajo cenika prevajalskih storitev (Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev je 19. oktobra 2012 na svoji spletni strani objavilo izračun priporočenih cen prevodov AV-gradiva, ki pa za zdaj ostajajo le na papirju), poznajo zgolj cenik, ki jim ga ponudi agencija. In ta jim ponudi tudi trikrat nižjo tarifo, kot jo ima poklicni televizijski prevajalec oziroma nekdo, ki se s prevajanjem preživlja. Argument agencij za tako nizko ceno je, da je študent vajenec, ki ga je treba pač izuriti in ga stalno preverjati. Očitno se agencijam bolj splača uvajati vedno nove prevajalce kot pa zagotoviti normalno plačano delo izurjenim prevajalcem, ki jih je, mimogrede, na trgu že preveč. Z uvajanjem vedno novih prevajalcev pa se težava samo stopnjuje, saj lahko agencija z največ novinci oziroma poceni delavci veselo še naprej niža cene na trgu in prevzema naročnike drugim, a redkim agencijam, ki se mogoče še trudijo zagotavljati kakovost in omogočati dostojno plačilo poklicnim prevajalcem.

Pa da ne bo razumeti, kot da so za slabo kakovost podnapisov krivi študenti. Nikakor. V našem primeru so krivi predvsem naročniki. To so komercialne TV-hiše in kino- ter DVD-distributerji, ki so imeli možnost izbirati med agencijami, ki so zagotavljale kakovost, in med danes žal prevladujočimi nizkocenovnimi prevajalskimi agencijami. Ker so se prepogosto odločili za nizko ceno, zdaj naš poklic vse pogosteje opravljajo ljubiteljski prevajalci. Entuziasti, če hočete. Opisani trend zniževanja cen je namreč pripeljal do tega, da prevajalci, ki delajo osem ur na dan in pet dni na teden, z zasluženim denarjem ne preživijo več. Zato vztrajni seveda delajo več, 10 do 12 ur na dan in sedem dni na teden. Če le imajo srečo, da dobijo dovolj naročil. Ker so prevajalci večinoma samozaposleni, nimajo plačanega dopusta, bolniški dopust pa se jim prizna šele po 30 delovnih dneh bolezni. Regresa ne poznajo, počitka in dela prostih dni prav tako ne.

Zdi se neverjetno, da se pri promociji filma, ki lahko danes stane tudi več milijonov, nazadnje varčuje pri prevajalcu, ki v povprečju zahteva približno 250 evrov honorarja. Pa četudi je prav od njega odvisno, ali bodo gledalci film pravilno razumeli ali ne.

Tako! Zdi se neverjetno, da se pri promociji filma, ki lahko danes stane tudi več milijonov, nazadnje varčuje pri prevajalcu, ki v povprečju zahteva približno 250 evrov honorarja. Pa četudi je prav od njega odvisno, ali bodo gledalci film pravilno razumeli ali ne. Ali ga bodo gledali do konca ali ne. Nekje sem nekoč prebrala, da imajo velike korporacije danes že zelo natančne metode za to, da poskrbijo, da ne dobiš niti centa več kot toliko, da ravno preživiš. V našem poklicu je bilo za to že poskrbljeno.

Torej se ne jezite na nas, ko vam otrok zapoje nesmiselno pesem iz risanke, saj ni bila delo prevajalca, ki bi se v poklicu uril več let in v delu videl izziv. Mogoče je pesmica nastala kar s prevajalskim programom Google Translate.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.