Dr. Tatjana Avšič - Županc

»Epidemija ebole se je zgodila ob napačnem času na napačnem kraju ob nepravočasnem in nezadostnem odzivu.«

Če se bomo v Sloveniji morali soočiti s primerom okužbe z ebolo, katere epidemija v zahodni Afriki dosega neslutene razsežnosti, bo profesorica Tatjana Avšič - Županc med prvimi, ki jim bo zazvonil telefon. Je namreč vodja laboratorija, kamor bi po hitrem postopku poslali vzorce okuženega, saj gre za edini primerno opremljen laboratorij v Sloveniji za ravnanje s tako nevarnimi mikroorganizmi.
Je svetovno priznana virologinja, odkriteljica virusa mišje mrzlice z imenom Dobrava in ena od zgolj petih ženskih članic Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njena specializacija so predvsem virusi, ki se prenašajo z živali na človeka. Med zaslonoma njenega računalnika v pisarni na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani je zataknjena plišasta igračka – virus ebole.

Ste se že kdaj srečali s pravo ebolo?

Raziskovalno doslej ne, zgolj v diagnostične namene. Imamo vpeljane najrazličnejše diagnostične teste za dokazovanje ebolavirusne okužbe. Upamo pa, da se bomo v kratkem lahko tudi raziskovalno začeli ukvarjati z njo. Inštitut za tropsko medicino iz Hamburga nas je namreč nedavno povabil k sodelovanju pri evropskem raziskovalnem projektu.

Torej se vsekakor obeta prihod ebole v Slovenijo? Če ne z okuženim človekom, pa v epruveti.

Za diagnostične namene imamo v našem laboratoriju že zdaj genetski material virusa, res pa je, da nimamo živega virusa. Ni nujno, da ga bomo v okviru projekta potrebovali. Preučevali naj bi predvsem potek bolezni in imunski odziv okuženih ter značilnosti imunskega odgovora tistih, ki so preživeli okužbo. O tem vemo izjemno malo.

Če bi vedeli več, bi se lahko uspešneje spopadli z epidemijo?

Vsekakor nas je kot človeštvo vedno strah stvari, ki jih ne poznamo. A po mojem mnenju boljše vedenje o poteku bolezni ne bi moglo vplivati na zajezitev trenutne epidemije. Postopek zajezitve epidemije ebole je znan že skoraj 40 let. To, kar se je zgodilo letos v Zahodni Afriki, je bila res posledica nemogočih negativnih okoliščin. Zgodilo se je ob napačnem času na napačnem kraju ob nepravočasnem in nezadostnem odzivu. Je pa znanje o poteku bolezni pomembno za samo terapijo, za učinkovitejše podporno zdravljenje in seveda za razvoj učinkovitega cepiva.

Zakaj je smrtnost pri eboli tako visoka?

Gre za virus, ki je v naravnem okolju in na človeka preskoči le izjemoma. Njegovi naravni gostitelji so veliki sadjejedi netopirji. Ko virus zamenja gostitelja, na primer opico ali človeka, zanj to ni več primerno okolje. Človeški organizem se močno upira kolonizaciji. Imunski sistem napade virus z vsemi sredstvi. To pomeni, da okužba z virusom ebola sproži nenadzorovan imunski odziv človeka. Poruši se ravnovesje v imunskem odgovoru, imunski sistem nas več ne brani, temveč se celo sam spremeni v »napadalca«. Potem se odvije vrsta reakcij, ki samo še poslabšujejo stanje organizma, ki je prizadet že zaradi virusa samega.

Da bi virus ebole kar tako spremenil način prenosa, je malo verjetno. Je pa res, da že deset mesecev kroži po človeški populaciji in je tako izpostavljen selekcijskemu pritisku.

Ali obstaja nevarnejši virus od ebole?

Ebola in virus Marburg veljata za najbolj nevarna virusa. Ker je njuna smrtnost tako visoka in ker se lahko prenašata s človeka na človeka. Obstaja še precej drugih virusov, ki povzročajo hemoragične mrzlice in pri katerih je stopnja smrtnosti nižja, a še vedno precej visoka. Tudi desetodstotna smrtnost je zastrašujoča. Mikroorganizme po nevarnosti delimo v štiri skupine. V skupini 1 so najmanj, v skupini 4 pa najbolj nevarni. Marburg in ebola sta v četrti skupini.

To vem še iz filma Izbruh. Ste ga gledali?

Velikokrat. Zelo mi je všeč. Uporabljam ga pri svojih predavanjih o hemoragičnih mrzlicah. Posnetki laboratorija na začetku filma so zelo avtentični. Posneti so v resničnem laboratoriju ameriške vojske, kjer sem eno leto v okviru podoktorskega izobraževanja delala tudi sama.

Ker je ta film za laično javnost baza informacij o epidemiji tako nevarnega virusa, kot je ebola, se danes marsikdo sprašuje, ali se lahko zgodi, da ebola mutira in se začne prenašati po zraku, kot se je to zgodilo z virusom v filmu. Nas lahko pomirite?

Mutacije se dogajajo ves čas. Pri razmnoževalnem krogu virusov se dogajajo še toliko hitreje. Generacijski čas človeka je okoli 30 let, generacijski čas hitro rastoče bakterije je dan ali dva, generacijski čas povprečnega virusa pa je lahko le nekaj ur. Pri virusih, kot je ebola, ki imajo v svojem genetskem zapisu molekulo RNK, so mutacije še toliko pogostejše, ker ta molekula v nasprotju z DNK nima samopopravljalnih mehanizmov. Vendar so spremembe, ki nastanejo z mutacijami, zanemarljive in na biološke lastnosti virusa običajno nimajo vpliva. Pa tudi če imajo vpliv, je vprašanje, ali se bodo te spremembe ohranile in utrdile skozi generacije. Da bi virus ebole kar tako spremenil način prenosa, je malo verjetno. Je pa res, da je s tem, ko že deset mesecev kroži v človeški populaciji, virus izpostavljen pomembnemu selekcijskemu pritisku. A zaupam kolegom, ki se ves čas trenutne epidemije ukvarjajo z genetskimi raziskavami virusa in sledijo njegovim morebitnim spremembam, ki pravijo, da je strah za zdaj odveč.

Niste me povsem pomirili.

Nič ni absolutno. Tako dolgo ohranjanje virusa v človeški populaciji – in verjetno bo epidemija trajala vsaj še pol leta – pomeni res velik selekcijski pritisk za virus.

Virus ebola spada v skupino virusov, ki povzročajo tako imenovane hemoragične mrzlice. Za kakšno bolezen gre?

Gre za sindrom, za skupek bolezenskih znamenj, ki jim je skupen nenaden izbruh z zelo povišano telesno temperaturo, bruhanjem, drisko, glavobolom in na splošno slabim počutjem. Pojavijo se lahko izpuščaji ali podkožne krvavitve, krvavitve sluznice. Virusi napadajo celice v žilnih stenah, zaradi česar predvsem manjše žile popustijo. Pri eboli in drugih najhujših hemoragičnih mrzlicah se po navadi pojavijo tudi krvavitve notranjih organov. Ko je obseg poškodovanih žil dovolj velik, začne padati krvni tlak, obsežne notranje krvavitve pa sprožijo šok, ki je največkrat nepovraten. Tudi če bolnik preživi okužbo, je po njej zelo šibek in obstaja velika nevarnost za sekundarno okužbo, ko je zanj lahko usodna že povsem običajna bakterija.

Kaj pa se dogaja v času inkubacijske dobe, ki pri eboli lahko trajal tudi tri tedne?

V tem času virus napade telo in se iz vstopnega mesta začne širiti po telesu. Inkubacijska doba je pri boleznih, ki jih bolje poznamo, običajno odvisna od odpornosti organizma. Lahko se celo zgodi, da se bolezen po okužbi sploh ne razvije oziroma govorimo o subklinični obliki poteka bolezni.

So taki primeri tudi pri eboli?

Podatkov o tem za zdaj nimamo ravno veliko, a verjamem, da obstajajo tudi taki primeri. Verjetno je ta delež zelo majhen. Doslej so bile vse epidemije ebole sorazmerno hitro zatrte, dogajale so se na zelo odročnih in omejenih območjih, zato ni bilo pravih razmer za poglobljeno raziskovanje.

Tega problema zdaj ni več ...

Zdaj je vzorcev res zelo veliko.

Glede na to, da z živim virusom ebole še niste imeli opravka, ali lahko vseeno zatrdite, da ste pripravljeni nanj?

Vsekakor. Delamo namreč z zelo podobnim virusom – virusom krimsko-kongoške hemoragične mrzlice, pri kateri je smrtnost 30-odstotna. Po navadi se prenaša z okuženimi klopi ali ob stiku s krvjo in tkivi okuženih domačih živali, ravno tako kot ebola se lahko prenaša tudi s človeka na človeka. Obstaja nič koliko primerov izbruhov, zadnji večji v bližini Slovenije se je zgodil leta 2001 na Kosovu. Takrat je postal naš laboratorij partner globalne mreže za nadzor in ukrepanje ob izbruhih, ki deluje pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije. Ob omenjenem izbruhu na Kosovu so nas prosili za pomoč. Štiri mesece smo vsak dan dobivali vzorce na testiranje. S tem virusom se še danes veliko raziskovalno ukvarjamo, zato vsekakor znamo ravnati z nevarnimi virusi.

Kaj pa vaš ’otrok’, hantavirus Dobrava?

Gre za virus, ki povzroča hemoragično mrzlico z renalnim sindromom ali tako imenovano mišjo mrzlico. Tudi pri njem je smrtnost okoli 10-odstotna, kar nikakor ni zanemarljivo. Sodi v tretjo skupino mikroorganizmov po nevarnosti.

Za koliko Slovencev je že bil usoden?

Za natančno trinajst bolnikov.

Človeški organizem se močno upira kolonizaciji ebole. Imunski sistem virus napade z vsemi sredstvi, a to privede do tega, da postane sam sebi škodljiv.

Pa se prenaša s človeka na človeka?

Ne. Če bi se, bi imeli v Sloveniji s to boleznijo veliko večji problem. Pri kateremkoli mikroorganizmu, ki se širi s človeka na človeka, je obolevnost veliko večja in hitrejša.

Zakaj ime Dobrava?

Prvi bolnik, pri katerem smo potrdili okužbo, je doma v vasici Dobrava pri Dobrniču nad Žužemberkom. V nasprotju z večino bakterij, ki nosijo imena njihovih odkriteljev, viruse običajno poimenujemo po kraju, kjer smo jih odkrili. Ime Dobrava mi je všeč, saj menim, da je res lepo slovensko ime.

Je to edini virus s slovenskim poimenovanjem?

Imamo tudi virus Ljubljana, ki sem ga prav tako izolirala sama, a virus Dobrava je edini virus doslej, ki je registriran pri mednarodnem komiteju za taksonomijo virusov.

Kaj pa je virus Ljubljana?

To je virus klopnega meningoencefalitisa, ki sem ga izolirala iz svoje krvi po okužbi.

(Posluša z odprtimi usti.)

Pred več kot dvajsetimi leti sem se namreč med poskusom izolacije virusa na laboratorijski miši v laboratoriju po nesreči okužila s tem virusom. Takrat nismo imeli primerne laboratorijske in osebne zaščitne opreme in nisem bila ustrezno zavarovana pred okužbo.

In ta virus še čaka na vpis v register?

Ne. Pred kratkim je moj mladi raziskovalec sestavil popoln genetski zapis virusa in ugotovili smo, da je zelo podoben prototipu klopnega meningoencefalitisa, ki so ga pred 40 leti izolirali v Avstriji. V register pa prijaviš nekaj, kar je novo in povsem drugačno od obstoječega. Pete različice neke vrste ni smiselno prijavljati. Vendar pa virus Ljubljana vseskozi uporabljamo v raziskovalne namene in ga pošiljamo tudi drugim raziskovalnim ustanovam po vsem svetu.

V Sloveniji je okužb s klopnim meningoencefalitisom zelo veliko. Zakaj?

Slovenija je dejansko med državami z najvišjo stopnjo obolevnosti na svetu. Virus prenašajo klopi, njegovi naravni gostitelji pa so poleg njih tudi mali sesalci, predvsem gozdne miške in voluharice. In Slovenija je idealno območje za njihovo življenje. Imamo izjemno veliko gozdov, precej rek in sorazmerno dovolj padavin, kar so ugodne naravne razmere tako za glodavce kot klope. Pa še Slovenci se zelo pogosto zadržujemo v naravi. Je pa z virusom klopnega meningoencefalitisa okuženih razmeroma majhen delež klopov. Med klopno prenosljivimi boleznimi v Sloveniji močno prevladuje lajmska borelioza.

Lahko klop naenkrat prenaša obe bolezni? Lahko hkrati dobimo obe?

Klopi prenašajo povzročitelje bolezni; torej viruse, bakterije in zajedavce. Rezultati naših raziskav kažejo, da so klopi v Sloveniji lahko okuženi z različnimi povzročitelji hkrati, toda bolnikov, ki bi imeli sočasne okužbe, nismo odkrili prav veliko.

Ali ne bi bilo pametno iztrebiti klopov?

Nemogoče.

S podobnim postopkom, kot poskušajo s komarji? Z gensko spremenjenimi komarji, ki se parijo s samicami, potomci pa se nikoli ne razvijejo?

Mislite, da je to tako enostavno? In da se lahko tako znebite komarjev? Pridejo druge vrste komarjev, ki so še bolj invazivne in obstojne. Lep primer so tigrasti komarji. Ne moremo se boriti proti naravi. Narava stremi k ravnotežju. In bolj ko drezamo v to ravnotežje, bolj se nam to vrača.

Ali v afriških in južnoameriških džunglah obstaja še veliko nevarnih virusov, ki čakajo, da se mimo pripelje kakšen človek na buldožerju?

Zagotovo čakajo. Veliko bolezni, ki jih prenašajo členonožci, predvsem komarji, se je množično razširilo ravno zaradi posegov človeka v naravo, na primer s krčenjem amazonskega pragozda. Mrzlica denga je bila na primer v Braziliji sicer prisotna že pred desetletji, a tako množičnih okužb in tako hudih potekov bolezni še nedavno niso poznali.

Kdo so naravni sovražniki virusov? Virusi?

Tudi virusi so lahko njihovi naravni sovražniki, lahko tudi bakterije. Predvsem pa so njihovi sovražniki nekatere molekule imunskega sistema. Ampak dejansko je najboljša zaščita pred virusi, ki živijo v naravnem okolju, da jih poskušamo pustiti pri miru. Nikoli jih ne bo mogoče iztrebiti. In tako je tudi prav. Narava skrbi za ravnotežje, ljudje pa največkrat sami silimo v nevarnost.

Ali za vas kot znanstvenico obstaja konflikt interesov pri morebitnem pojavu ebole? Torej, da si s strokovnega vidika želite novega izziva, po drugi strani pa se zavedate, da bi bil pojav ebole zelo slaba novica za državo, kaj šele za okuženega.

Vsekakor. Ne morem skriti, da bi šlo za poseben izziv, ki poskrbi za naval adrenalina. Svoje delo rada opravljam in upam, da to navdušenje prenašam tudi na svoje sodelavce. Seveda se zavedam, kaj ebola pomeni za okuženega, a moje poslanstvo je, da v interesu bolnika hitro in kakovostno izvedem diagnostiko, tako kot to počnemo tudi sicer vsak dan v laboratoriju.

Če bi se v Sloveniji dejansko pojavil sum na ebolo, bi si kot vodja laboratorija pridržali pravico, da sami opravite potrebne teste?

Inštitut ima dobro organiziran sistem odziva. Imamo tako imenovano interventno skupino za nenavadne dogodke. Jaz sem njen vodja, sicer pa je v skupini 18 strokovnjakov, ki so vsi ustrezno usposobljeni. Moj telefon je prižgan 24 ur 365 dni na leto. Sem prva, ki me pokličejo. Če bi bila morebiti nedosegljiva, so na vrsti drugi po hierarhiji.

So vas že kdaj klicali sredi noči?

To še ne. Velikokrat pa so intervencije potrebne ravno takrat, ko se pokvari kakšen računalnik ali aparatura, tudi neobičajni bolniki se radi pojavijo v petek popoldan ali na zadnji dan pred začetkom praznikov. A na to smo navajeni, to smo sprejeli, ko smo se začeli ukvarjati s tem.

Najboljša zaščita pred virusi, ki živijo v naravnem okolju, je, da jih poskušamo pustiti pri miru. Narava skrbi za ravnotežje, ljudje pa največkrat sami silimo v nevarnost.

Glede na to, da ste vodja laboratorija za diagnostiko zoonoz, torej bolezni, ki jih prenašajo živali, pa je verjetno vaš vsakdan vendarle manj zanimiv. Ne nazadnje gre pri prenosu z živali na človeka največkrat za kakšno salmonelo ali kaj podobnega.

S tovrstno diagnostiko se v našem laboratoriju ne ukvarjamo. Za najbolj pogoste zoonotične okužbe imamo na inštitutu specializirane laboratorije. V našem laboratoriju diagnosticiramo in raziskujemo zoonoze, ki se prenašajo s prenašalci, in tiste, ki so bolj neobičajne, redke, eksotične in nevarne. Zato je pri nas je vsak dan zanimiv.

Ali med vašimi sodelavci že kroži kakšna virološka šala o eboli?

Ne. Mogoče smo preveč resni. Me pa kolegi kdaj dražijo z napačno izgovarjavo besede ebola, ker vedo, da sem na to občutljiva.

Se pravilno reče ebóla ali ébola?

Jaz uporabljam izgovarjavo ebóla, saj v Afriki vsi izgovarjajo tako. Naši lektorji se očitno naslanjajo na nemško govoreče države.

Kakšen razvoj dogodkov v zvezi s trenutno epidemijo napovedujete? Se katastrofične napovedi o več kot milijonu obolelih lahko uresničijo?

Številke se povečujejo, trdno pa upam, da bomo epidemijo sposobni zajeziti. Da ne bo ostalo samo pri obljubah o povečanju pomoči na prizadetih območjih. Trenutno vlada veliko pomanjkanje bolnišničnih zmogljivosti in usposobljenega kadra. Vendarle se mi zdi, da se je koordinacija prizadevanj za zajezitev epidemije izboljšala. Res upam in si želim, da bi to obrodilo sadove. Epidemija izčrpava prizadete države in na neki način tudi ves preostali svet. Če ne drugače, pa finančno.