Vanja Pirc

1. 7. 2015  |  Družba  |  Intervju

Mogoče se pa odgovor na vprašanje, zakaj so stvari v Sloveniji tako slabe, skriva v tem, da se nenehno virtualno postavlja neka meja med »nami« in »njimi«. Ampak kdo so ti – oni? Pri takšnih delitvah takoj nastane konflikt.

Nika Zupanc

Oblikovalka

Nika Zupanc na svojem stolu The Golden Chair za Moooi (2013)

Nika Zupanc na svojem stolu The Golden Chair za Moooi (2013)
© Andrew Merredith za Moooi

Je mednarodno priznana oblikovalka luči, stolov, zof, ogledal in še mnogih drugih predmetov, tudi zibelk in igrač, in iz čisto vseh njenih del veje prepoznaven avtorski pečat. Poetičen, eleganten pečat, ki je prepričal svetovno znana podjetja, kot so Moooi, Moroso in Nodus, da so jo povabila v elitno družbo svojih oblikovalk in oblikovalcev. Pečat, zaradi katerega se nad njenim oblikovanjem navdušujeta taka dizajnerska maga, kot sta Marcel Wanders in Tom Dixon. Pečat, zaradi katerega jo je Wall Street Journal poimenoval »resnična zvezda«. Ali kot je o njej v Mladini zapisala Nada Vodušek: »Subtilne ekstravagance, prodornosti in inteligentnih obratov Nikinega dizajna pač ni mogoče prezreti.«

Predlagala sem, da se dobiva v slaščičarni Lolita sredi Ljubljane, saj je ta opremljena z nekaterimi njenimi oblikovalskimi kosi, denimo z lučmi Lolita in Češnje. Ona pa je predlagala As Aperitivo, ki je še veliko bolj »njen«, saj vanj niso umeščeni le njeni oblikovalski kosi, temveč je z njenim avtorskim pečatom zaznamovan celoten prostor. Tam se je namreč prvič preizkusila v vlogi oblikovalke interierja.

A bil je petek popoldne in Ljubljana je bila polna ljudi. Zato sva se umaknili na zelene zofe in v hlad čisto tretjega lokala. Pogovor pa sva vseeno začeli z njenim »otrokom«.

Kako se je, potem ko ste zasnovali celoten ambient As Aperitiva, vračati vanj kot obiskovalka?

Zgodbo o AS Aperitivu seveda spremljajo močna čustva. Že samo sodelovanje je bilo zelo čustveno, strastno. Takšno, kot so v resnici vsa moja poslovna sodelovanja. Je bilo pa to sodelovanje tudi malce drugačno od drugih. Po osnovnem poklicu sem oblikovalka produktov, zato so interierji moja posebna, vzporedna pot. V tem primeru sem bila nekakšna kuratorka, ki je lokal opremila v skladu z vizijo njegovih lastnikov. Ker sta želela, da bi bila njuna vizija ubesedena skozi predmete, ki sem jih oblikovala jaz, pa je v tem prostoru mogoče videti tudi moje konkretne oblikovalske kose.

In kako zdaj raste ta vaš »otrok«?

Nekaterim projektom je treba sčasoma pustiti, da zaživijo svoje življenje, in As je zagotovo eden izmed njih. Lokal še vedno nosi moj pečat, a lastnika imata danes seveda interier vso pravico spreminjati po svoje. Čeprav lokal tako ni več zares »designed by Nika Zupanc«, pa še vedno rada pridem tja. Tam se počutim doma. Pa ne le zato, ker smo z lastnikoma medtem postali dobri prijatelji, ta lokal me je po dolgem času spet povezal z Ljubljano. Poleg sodelovanja z Dormeom gre namreč za eno od mojih redkih sodelovanj s slovenskim naročnikom v zadnjih letih.

Kdaj ujamete pogovor gostov o vaših znamenitih lučeh Češnje, ki ste jih v ta prostor umestili v rdeči barvi, pa o stolih, omarah ...

Kadar pridem tja, sem vedno v dobri družbi in pademo v čisto svojo debato. Sem pa zelo vesela, če pride do mene kakšna zgodba o tem, da je moj produkt ali prostor komu kaj dal. Da bi bila posebej pozorna na to, to pa ne. V resnici se moraš v mojem poklicu naučiti ustvariti distanco do svojih projektov. Tudi idejo, ki ni dovolj dobra, moraš znati vreči v smeti. Oziroma moraš znati iti naprej.

Mislite, da slovensko občinstvo dovolj ceni vaše delo? Ker zdi se, da jih je veliko, ki niti pomislijo ne, da je vsak stol, vsako mizo, vsak avto, vsak napis na kuverti nekdo oblikoval. Da so bile to ideje konkretnih ljudi, ki so jih ti materializirali, in da so nekatere dobre, druge pa ne. Zakaj zavedanja o tem ni več? Kje se nam zalomi?

Zavedam se, da to, kar delamo oblikovalci, ne doseže vseh. In zelo nerada izrekam sodbe ali posplošujem, ker se mi zdi, da vsepovsod po svetu obstajajo ljudje, ki so različno senzibilni za takšne stvari. Nekatere to zanima, druge ne. Meni pa tudi ustreza, da se doma osebno ne izpostavljam preveč. S svojim delom sem prisotna na strokovno najbolj relevantnih prizoriščih, kot je na primer teden oblikovanja v Milanu, v New Yorku, v Londonu. Tam moje delo ocenjuje stroka, in to mi popolnoma ustreza.

Postelja in posteljnina Love Me More za Dormeo (2014)

Postelja in posteljnina Love Me More za Dormeo (2014)
© arhiv Nike Zupanc

Pa vendar, zakaj zavedanja o tem, kaj je dobro oblikovanje, ni več? Ker nas nihče že od majhnega ni učil o tem in tako posamezniki, institucije in navsezadnje tudi država ne razumemo, da dobro oblikovanje rešuje probleme, nam lajša življenje, prispeva h gospodarskim rezultatom? Ponekod to razumejo, recimo na Danskem ...

Pa še cel kup drugih pozitivnih primerov je po svetu ... To je v resnici zelo zahtevno in kompleksno vprašanje in ne vem, ali znam dati pravi odgovor nanj. In kot rečeno, ne želim posploševati. Ampak ta ugotovitev, ki ste jo omenili ... to žal drži. Navzven prevladuje občutek, da smo Slovenci povečini popolnoma brez sloga. In to je na žalost vidno skoraj na vsakem koraku. Potem imaš dve možnosti: da zapadeš v kritištvo, ki je lahko tudi brezplodno in samo priliva olja na ogenj, ali pa skušaš prispevati tam, kjer lahko. Sama ne želim zapadati v brezplodno kritištvo.

Mislim, da je za razmere pri nas najbolj kriv naš kompleks majhnosti. To je nekaj, česar res ne razumem. Sem Slovenka, tukaj sem se rodila, nobene posebne vzgoje nisem imela, pa sem vseeno sposobna doumeti širino tega sveta in vem, da je moje igrišče ves svet. In to ve še marsikdo od Slovencev. Obstaja pa množica, ki se je to sploh ne dotakne. Pa ne samo v oblikovanju, to se vidi v kulturi, pa v tem, kako (ne)odprti smo kot ljudje. Sama se v svoji stroki vedno znova čudim recimo temu, da se v Milanu na platformah, narejenih posebej za mlade oblikovalce, večinoma ne predstavljajo mladi slovenski oblikovalci.

Kot mladi oblikovalki mi je bilo neznanski izziv reči si, evo, sem ženska in prihajam iz Ljubljane, in kljub temu mi bo uspelo v svoji stroki priti na vrh sveta.

Zakaj jih ni tam?

Ne vem. Tja pridejo vsi mladi oblikovalci, ki bi bili radi del oblikovalske stroke v mednarodnem smislu. Iz vsega sveta so, od Kitajcev do Francozov. Iz Slovenije pa izjemno redko.

Ampak zakaj? Ste jih kdaj spraševali o tem?

Ne, ker niti ne čutim, da bi bila to moja dolžnost. Ob neki priložnosti sem javno izpostavila pomen tega, da se moraš predstaviti mednarodnemu občinstvu, in odziv je bil zelo negativen, češ da nimam prav, da tujina ni vse. Seveda ni vse. Ampak morda je moja zgodba lahko svetel primer, ki dokazuje, da takrat, ko imaš nekaj povedati in to poveš iskreno, ni meja. V bistvu imam za mlade samo en nasvet: ne popusti glede svoje želje. To je ključ.

Kolekcija Spell Works za Francfranc (2015)

Kolekcija Spell Works za Francfranc (2015)
© arhiv Nike Zupanc

Ste sami glede tega že ves čas izstopali? Ste se kot deklica spraševali, kako je nastala tale skodelica, kako tale kozarec?

Oh, v resnici niti ne, od nekdaj sem bila bolj pripovedovalka zgodb. Prav kipele so v meni. Tisti, ki me že dolgo poznajo, pravijo, da od nekdaj pred seboj kotalim neko zgodbo, en tak velik kamen.

Ste te zgodbe že takrat tudi zapisovali?

Sem, bila sem zelo pišoča deklica. Tudi književnost me je neznansko zanimala. Veliko sem brala, sploh kot srednješolka. In ko zdaj gledam nazaj, vidim, da je bilo očitno že takrat v meni nekaj, kar sem želela skomunicirati navzven. Tudi kot svojevrstno uporništvo. V resnici se rada borim, rada preizkušam svoje meje, a ne v smislu brezciljnih ambicij. Če povzamem po Marcelu Wandersu, oblikovalcu, ki ga zelo cenim in s katerim veliko sodelujeva: želim si biti the best I can be. Ne najboljša – ampak najboljša, kar sem lahko. Kot mladi oblikovalki mi je bilo neznanski izziv reči si, evo, sem ženska in prihajam iz Ljubljane, in kljub temu mi bo uspelo v svoji stroki priti na vrh sveta. Hočem vedeti, kaj je onstran območja udobja, zanimajo me velike geste. Tudi takšne, ki so videti celo prevelike. V resnici sem en tak trouble maker.

Ste težavni?

Ha ha, morda sem bolj kot težavna lisičja. Vem, kje je meja, da se ne ogrozim in ne povzročim preveč težav. Ali pa, da ne poškodujem drugih.

Kako to, da ste se odločili študirati ravno industrijsko oblikovanje?

Mislim, da se je vse skupaj zgodilo povsem spontano, intuitivno. Želela sem ustvarjati nekaj tridimenzionalnega, povedati zgodbo skozi objekt. Od vedno mi je bila blizu umetnost, ne le književnost, tudi fotografija, igra, sploh v gimnaziji … Zelo močno pa me je že takrat zaznamoval tudi denimo Neue Slowenische Kunst (NSK), torej Laibach, pa seveda Galerija Kapelica in njen kurator Jurij Krpan … To je generacija, ki je v osemdesetih in devetdesetih naredila res veliko. In vedno sem razmišljala, poglej, koliko so že naredili, ti pa še nič. In ta vpliv se zagotovo vidi.

NSK je v torej vaših lučeh, stolih, mizah ...?

Zagotovo. Ko sem si nedavno ogledala razstavo, posvečeno NSK, v ljubljanski Moderni galeriji, se me je njihovo delo vnovič močno dotaknilo. Zelo so me zaznamovali, me sooblikovali kot ustvarjalko. In to se pozna tudi v mojem delu. Seveda na čisto samosvoj, eklektičen način. Neštete že obstoječe citate vedno sestavljam v novo misel. To mojim izdelkom daje težo. To jim daje dramo. In drama mora biti.

Del kolekcije III za Sé, ki je na nedavnem pohištvenem sejmu v New Yorku prejela nagrado ICFF Furniture Award (2014)

Del kolekcije III za Sé, ki je na nedavnem pohištvenem sejmu v New Yorku prejela nagrado ICFF Furniture Award (2014)
© Cecil Mathieu

Kadar govorite o študentskih letih, kot vplivna vedno izpostavite tudi Sašo Mächtiga in Marjetico Potrč.

Res je. Na akademiji je bil moj mentor profesor Saša Mächtig, ki mi je dal odlično podlago. V resnici šele danes, ko počnem čisto druge stvari, vidim, kako nujno jo potrebujem. Pa še nekaj drugega pomembnega je prenesel name. Meni in sošolcem je pokazal, da je oblikovalski poklic mednaroden. Sama sem že hodila v Milano, Mächtig pa nas je peljal še v Toronto, pa na Kitajsko, v Hongkong. Dobesedno vlačil nas je na vse seminarje, na katere je bil vabljen, in to se mi zdi za mlade ključno: da zgodaj doumejo, da niso obkroženi s temi našimi hribi, ampak da ni meja. Imela sem tudi čast, da je bila eno leto moja profesorica za kiparstvo Marjetica Potrč. In če imaš med študijem dva profesorja, ki ti nekaj dasta, je to neprecenljivo.

Ni pa to dovolj.

Seveda ne. Jaz se tega poklica učim šele zdaj, ko delam z naročniki, ki so vsak zase nekaj posebnega. V tem smislu sem počutim še zelo na začetku svoje poti in zdaj tudi razumem, zakaj oblikovalce nekje do štiridesetega obravnavajo kot mlade: kajti izkušnje so res izjemno pomembne. Pa tudi razumeti moraš, kako deluje ta industrija. Če se neko pomembno podjetje odloči za proizvodnjo tvojega stola, je to zanje zelo velika investicija. Proizvodnja nekaterih izdelkov sicer ni draga, lahko pa stane tudi 500 ali 600 tisoč evrov. In da sodeluješ pri tako velikem poslu, moraš biti zrel. Vsi moji naročniki so nekaj posebnega, predvsem kot ljudje. Od Marcela Wandersa, lastnika znamke Moooi, do enega najbogatejših Evropejcev Bernarda Arnaulta, lastnika LVMH. To so ljudje, od katerih se lahko samo učiš. Ko si z njimi v strokovnih konfliktih, se pri tem ogromno naučiš.

Projekti vaše profesorice Marjetice Potrč, ki je ena naših svetovno najprepoznavnejših umetnic, spreminjajo svet, imajo konkreten družbeni vpliv. Ampak tudi nekatera dela se dotikajo družbenih problemov. Denimo neenakosti med spoloma.

No, upam, da s tem, kar sem in kar delam, res prispevam tudi k vrednotam, ki ne zadevajo le oblikovanja. In obratno, k oblikovanju skušam prispevati s tem, da odpiram vprašanja, ki niso povezana strogo z njim. V sodobnem oblikovanju res ne gre več samo za funkcijo ali odlično uporabo materiala. Zelo pomembna je tudi denimo trajnostna naravnanost. Pa ne mislim le na to, da uporabljaš samo ekološke materiale, temveč tudi na to, da delaš stvari, ki jim jutri ne bo potekel rok trajanja, da ustvarjaš brezčasno eleganco. Sama vedno delam s takšno vizijo. Delam kose, za katere upam, da bodo trajali malo dlje. Je pa še kup drugih problematik, ki jih velja odpirati znotraj oblikovanja. Tudi ta, ki ste jo omenili.

Zakaj je med produktnimi oblikovalci tako malo žensk?

Zgodovino industrijskega oblikovanja je v veliki meri napisal modernizem in v tem času je bilo povoženih ali spregledanih kar nekaj žensk. Tudi zato se oblikovanje danes vrednoti po parametrih, za katere lahko rečem, da so tudi šovinistični. A sama se nikakor ne vidim v vlogi žrtve. S svojim delom in trudom sem si izborila svobodo, pravico do dela. Vprašanja o enakosti spolov se pravzaprav dotikam že samo s tem, da sem.

Pisarniška miza za galerijo Rossane Orlandi (2013) in izdelka za znamko La femme et la maison by Nika Zupanc - luč Črna češnja v zlati ediciji (2013) in igrača avtomobil Konstantin B (2009)

Pisarniška miza za galerijo Rossane Orlandi (2013) in izdelka za znamko La femme et la maison by Nika Zupanc - luč Črna češnja v zlati ediciji (2013) in igrača avtomobil Konstantin B (2009)
© arhiv Nike Zupanc

So vaša dela morda že zgolj zato pogosto označena kot feminilna?

Verjetno, ja.

Ampak kaj danes sploh pomeni ta pridevnik? Stereotipi o tem, kaj je moško in kaj žensko, padajo, čeprav so še vedno zelo prisotni.

Strinjam se z vami, na tem področju bi moralo biti več pretočnosti. Ta pridevnik na »f« se mi po svoje zdi izredno nevaren, zato se mu zavestno izogibam, name pa ga seveda zelo radi lepijo novinarji. Sama raje rečem, da ustvarjam poetične, elegantne stvari. Res pa je, da v svoje oblikovalske kose namerno vključujem tudi likovne elemente, ki so v zgodovini veljali za izrazito ženstvene. In ker so veljali za ženstvene, so bili v sodobnem oblikovanju tabuizirani. Sama sem segla po njih in jim skušala dati neki drug pomen. Razbiti tabuje, če hočete.

Je tabuje razbijal že vaš prvi izdelek, ki je šel v proizvodnjo, luč Lolita za znamko Moooi? Ima čipkaste zaključke in tista čisto prva serija je bila roza barve.

Ja, bila je roza! To se danes morda ne zdi nič posebnega. Ampak pred osmimi leti je bila to zelo drzna poteza. Gesta, ki je v sodobnem oblikovanju, v tem boys clubu, zahtevala pogum. Ampak ali ni noro, da se je provokacija skrivala v tem, da smo neko ubogo lučko pobarvali v neko ubogo roza barvo? Danes je te roza barve v sodobnem oblikovanju več. In upam si reči, da smo ji tudi mi odprli vrata, jo naredili običajno, nestigmatizirano.

Neue Slowenische Kunst me je zelo zaznamoval, me sooblikoval kot ustvarjalko. In to se pozna tudi v mojem delu. Seveda na čisto samosvoj, eklektičen način.

V času lanskega milanskega tedna oblikovanja je Kieran Long, kurator iz londonskega Muzeja Victoria & Albert, za oblikovalski portal Dezeen napisal kritičen komentar o odsotnosti žensk v oblikovanju in krivico skušal popraviti s seznamom 21 oblikovalk, katerih imena bi podjetja po njegovem mnenju morala imeti na mizi, ko se odločajo za snovanje naslednjih kolekcij. Poleg tako pomembnih imen, kot so Patricia Urquiola, Helle Jongerius, Li Edelkoort, je bilo na seznamu tudi vaše. Vas je to presenetilo?

Teh lepih zgodb se je v zadnjih letih nabralo že kar nekaj. Veliko izjemno pomembnih ljudi podpira moje delo. In tudi ta zapis mi je bil seveda v čast. Nisem pa takšna, da bi zdaj udarila po mizi in rekla, glejte, vidim, da delate samo z moškimi, zdaj pa jaz zahtevam, da delate še z mano, ker sem ženska. Hočem, da podjetja delajo z mano zato, ker menijo, da je moje delo dobro. Ker menijo, da bi jim združitev njihove in moje filozofije prinesla dober izdelek, in to ne zato, ker sem ženska. Sem pa seveda vesela, kadar kakovost mojega dela prepoznajo ljudje, ki jih zelo cenim. Tako me recimo izredno radostijo nakupi Philippa Starcka, za katerega se že šalim, da je moj največji klient ...

Gre za velikana sodobnega oblikovanja, za ikono. Torej je res kupil vašo zibko za svojega najmlajšega otroka?

Res je. Zibko je kupil za hčerko. Pozneje je naročil še stol Homework v beli barvi, prav te dni pa še luč Full Moon. Ravno včeraj sem mu poslala zahvalno pisemce. To, da je tvoj naročnik nekdo, ki je pravzaprav ustvaril stroko takšno, kot je danes, je res velik kompliment.

Ali drži, da ste zibko, o kateri govoriva in ki obstaja v treh različicah, ustvarili, ker ste bili, ko ste tudi sami postali mama, razočarani nad ponudbo na trgu?

Z vsakim kosom, ki se ga lotim, rešujem neki problem, ki je tudi moj. Nastanek zibelke je padel v čas čisto na začetku moje kariere, ko se mi je zdelo še posebej pomembno, da moram problematizirati vlogo ženske, ni pa to sovpadlo z mojim materinstvom. Zdelo se mi je, da si kot ženska lahko izbereš identiteto, ko si kupiš obleko, torbo, avto, ne moreš pa si je izbrati, ko želiš kupiti zibelko. Ponudba zibelk je bila takrat precej dolgočasna in implicirala je na izjemno praktično mamo, ki pozabi nase ter daje prednost zgolj udobju in uporabnosti. Zdelo se mi je, da bi k temu lahko kaj pripomnila. V resnici so vsi moji izdelki pripombe.

Luči Lolita za Moooi v viseči različici (2008)

Luči Lolita za Moooi v viseči različici (2008)
© arhiv Nike Zupanc

Če se še malo vrneva k tujim medijem, ti radi pišejo o vas in zdi se, da kar tekmujejo, kdo bo izvirneje opisal vaše oblikovanje. Nekateri govorijo o punk eleganci, drugi o techno šiku. Zasledila pa sem celo ugotovitev, da ste vi in vaše delo večja od življenja. Seveda moram vprašati: kako je biti večji od življenja?

(Smeh)

Potem te opise jemljete z rezervo?

Seveda jih jemljem z rezervo, sem pa vseh teh pozitivnih odzivov zelo vesela. Še toliko pomembnejši se mi zdijo, ker kot oblikovalka z občinstvom v resnici komuniciram skozi stol. Ali luč. Skozi stol ali luč želim povedati marsikaj in to je težko. Zato sem vedno znova presenečena, ko vidim, da moja sporočila pridejo do ljudi v tolikšni meri, kot pričajo vsi ti komentarji ...

Znano je, da ste se v Milanu prvič predstavili takoj po akademiji in že takrat ste padli v oči dvema pomembnima imenoma s področja produktnega oblikovanja, Marcelu Wandersu in Patrizii Moroso. Tam je bil cel kup mladih oblikovalcev. Kako to, da sta opazila ravno vas?

Danes se mi to ne zdi več tako velik čudež. Povsem jasno mi je, da sem s svojim delom zasedla prazno mesto v oblikovalski stroki. To, kar sem pokazala takrat in delam tudi zdaj, je bilo nekaj, kar prej ni bilo videno. Je pa pozitivna stran oblikovanja na tako visoki mednarodni ravni, da zakulisnih iger ni. Nič se ne da na lepe oči, čisto nič. Imeti moraš s krtačo zloščen izdelek, ki deluje, tudi če ga točno opoldne postaviš pod žgoče sonce ... to je to.

S katerim izdelkom ste se predstavili takrat?

To je bil stol Maid. Tak črn, v enem kosu, s čipko. Stolov, ki bi mu jih lahko postavil ob bok, je bilo v zgodovini kar nekaj, tudi recimo stol Tulip, ki ga je v petdesetih zasnoval finski oblikovalec Eero Saarinen, a s tem, ko sem v zaključke dodala čipko, sem naredila twist. Danes je tega veliko, takrat pa je bilo to nekaj presenetljivega, drugačnega, drznega. In Marcel Wanders, ki je tudi sam oblikovalec, izjemno talentiran in sposoben, je to znal prepoznati. Zato me je povabil, da sodelujem z njegovo znamko Moooi, ki dela z mladimi oblikovalci s potencialom.

Menda je bilo vajino srečanje prav filmsko.

V bistvu je bilo hecno. Že ves čas sem čutila, da bi morala delati za znamko Moooi. Ampak nekako nisem mogla napisati pisma in ga odposlati, ker me je bilo groza, da bi se izgubilo v gori pošte, ki jo prejmejo vsak dan. In potem sem imela to razstavo. In sem ga sklenila povabiti. Kontakta seveda nisem imela. Zato sem si preprosto izmislila njegov elektronski naslov.

Ime, pika, priimek, afna ...?

Točno tako. Napisala sem naslov, za katerega sem domnevala, da pripada njemu, ga uvrstila na listo in tej nepregledni množici poslala vabilo na razstavo. In Marcel, ki do tistega trenutka ni vedel zame, mi je odpisal: »Dear Nika, I love this chair.«

In potem se vam je ustavilo srce?

Priznam, da sem takrat malce zavreščala. Tista sekunda, ko sem uzrla njegov mejl, je bila moja prelomna točka. In tako sva začela komunicirati. Izkazalo se je, da je stol predrag za proizvodnjo, in tako smo skupaj naredili luč Lolita. Zanje sem potem naredila še stol 5 o clock in stol The Golden Chair. In zdaj jih imam spet na spisku. Zanimivo pa je, da je medtem tudi stol Maid dočakal proizvodnjo. Izdeluje ga neko mlado, zanimivo brazilsko podjetje. Po vsem tem času od leta 2007, ko sem naredila prototip, se je lani le začela proizvodnja.

Ali to pomeni, da na njem zdaj sedijo predvsem Brazilci?

Ne, ne. Po vsem svetu ga prodajajo.

Katerih predmetov pa ste doslej prodali največ in v katerih delih sveta?

V resnici ne vem, kateri je moj najbolj prodajani produkt. Verjetno luči Lolita ali pa Češnje. Ampak zdi se mi, da moj čas šele prihaja.

Že prej ste omenili Bernarda Arnaulta. Njegova hiša Dior vas je skupaj s še štirinajstimi kiparkami, slikarkami, fotografinjami in oblikovalkami z vsega sveta povabila na razstavo ob 60. obletnici parfuma Miss Dior, da bi vsaka na svojem področju interpretirale karakter tega parfuma.

To je bil povsem odprt projekt, v katerem smo morale uporabiti le ključne prepoznavne znake blagovne znamke Miss Dior. Pentljo, roza barvo, vrtnico, vzorec. Sama sem se sklicevala na Virginio Woolf, na njen feministični esej o tem, da vsaka ženska potrebuje svoj denar in sobo, da lahko ustvarja. Da je lahko svobodna. S tem pristopom sem želela malo »zašejkati« karakter tega parfuma, ki se lahko prepozna tudi kot precej konservativen. Želela sem, da bi bil drznejši, nepredvidljivejši in s tem realnejši. In tako je nastala majhna arhitektura, v katero sem umestila mizo, stol in luč, zato da se Miss Dior lahko usede in naredi, kar pač mora narediti, da bo svobodna. To je bilo res fenomenalno sodelovanje. Razstava zdaj že tretje leto potuje po svetu.

Ste ostali v stiku? Boste zanje kdaj oblikovali stekleničko novega parfuma ali kaj drugega?

Gospod Arnault me je takrat povabil, da bi oblikovala stol za Dior. Trenutno smo se sicer, kot kaže, malce izgubili v prevodu, ampak ta vrata so odprta. Pri vseh projektih vrata vedno ostajajo odprta. Najlepše pri mojem poklicu je ravno to, da nikoli ne vem, kaj je za naslednjim ovinkom. In kaj bo.

Kolekcija Homework za La femme et la maison by Nika Zupanc (2011)

Kolekcija Homework za La femme et la maison by Nika Zupanc (2011)
© arhiv Nike Zupanc

Že kot mladi oblikovalki se vam je začelo na polno dogajati v tujini. Zakaj vas takrat z vsemi štirimi niso zgrabila domača podjetja?

No, nekaj posamičnih sodelovanj je bilo. S Trimom, Gorenjem in pred kratkim zelo odmevno sodelovanje z Dormeom, in vsa so bila inovativna in zanimiva. Opravka sem imela z izjemnimi naročniki, nazadnje s Sandijem Češkom, s katerim smo vzpostavili sodelovanje, primerljivo tistemu z Diorjem. Oboji so mi dali carte blanche. Da naredim, kar sama želim. Na raziskovalni ravni sem v tem primeru izhajala iz tehnologije Octaspring, rezultat pa sta bili posteljnina in postelja, oblikovani posebej za lanski milanski teden oblikovanja.

Ampak kako to, da se ni našel tudi kakšen domač proizvajalec pohištva ali svetil, ki bi rekel, aha, tale oblikovalka je očitno potencial, naj nam naredi celotno naslednjo kolekcijo, kajti korist od tega bomo imeli vsi?

No, pa saj niti ni nujno, da delajo z mano. Mislim, da bi bilo za marsikatero slovensko podjetje še bistveno boljše, da bi delalo s tujimi oblikovalci. Da bi tudi tuji arhitekti kaj zgradili pri nas. To bi zagotovo odprlo ta prostor, mu prineslo malo svetovljanskosti. Zato res podpiram tovrstna sodelovanja. Denimo sodelovanje Rika s Philippom Starckom.

Po drugi strani pa podjetij, ki bi proizvajala pohištvo ali svetila, nimamo več veliko. V mnogih od teh podjetij je bil po mojem laičnem opažanju velik problem, povezan z vodenjem. Veliko izjemno uspešnih pohištvenih podjetji v Evropi namreč vodijo ljudje, ki popolnoma ne obvladajo le financ, ampak tudi vsebino. Oni že imajo poslovno vizijo, ampak to ni menedžment, ki bi sedel na vrhu podjetja. To so ljudje, ki so se sposobni sami dogovarjati z oblikovalci o tem, katerega kosa pohištva bi se lotili skupaj. Tak primer je recimo eno najuspešnejših pohištvenih podjetji Magis, ki ga vodi gospod Perazza. Ima 72 let in je lastnik velikega podjetja, ampak z vsakim oblikovalcem čečka po papirju in tako se v komunikaciji nič ne izgubi. Ob tem sem prišla do pomembnega spoznanja: res je malo podjetij, ki potrkajo na moja vrata, a tisti, ki pridejo, zelo dobro vedo, zakaj so prišli.

To, da smo oblikovalci med tistimi, ki poganjamo to neoliberalistično kolo, je seveda problem. Tudi mi smo gonilna sila nečesa, kar je lahko groteskno ali gre v velike skrajnosti. Ali pa je, če ne drugega, rezervirano za zelo ozek, privilegiran sloj.

Kako to, da Gorenje ni dalo v proizvodnjo ličnega prenosnega kuhalnika, ki ste ga zasnovali zanj? Ker kupci štedilnikov mislijo, da ti sodijo v kuhinjo in morajo imeti štiri plošče?

To je vprašanje zanje, sama lahko le ugibam.

Koga pa ste sami videli kot uporabnika tega predmeta?

Nikoli ne ustvarjam za namišljenega uporabnika. Ta kuhalniček se je zgodil, ko smo doma čakali na novo kuhinjo. Takrat smo na koze položili desko, nanjo pa neki zelo star kuhalniček. In medtem ko sem kuhala na njem, sem ugotovila, da je to res dober, uporaben predmet. Tako sem začela razmišljati o sodobni različici takšnega kuhalnika. Zasnovati sem želela nekaj majhnega, lahkega. Nekaj, na čemer bi si lahko skuhala obrok, doma, v službi, na vikendu, pač kjerkoli, in bi bilo hkrati tudi videti lepo. Tako je nastala Mrs. Dalloway. Še vedno sem prepričana, da bi bil ta izdelek lahko zelo uspešen.

Čeprav imate redko slovenske naročnike, živite tukaj. Zakaj ne drugje, recimo v Milanu?

To, da ostajam v Sloveniji, ni kakšna posebna odločitev. Nikoli nisem zares razmišljala, da bi živela kje drugje. Slovenija je izhodiščno izjemno primerna država za oblikovalce, ker meji na severno Italijo, in ta je zlasti v pohištvenem oblikovanju še danes najpomembnejša. Tam je najpomembnejši sejem na svetu, tam imajo sedež podjetja, ki izdelujejo pohištvo. Tako da sem, potem ko v avto naložim prototipe, v uri ali dveh že na cilju. Po drugi strani pa mi veliko pomeni povezanost z naravo, z morjem, z gorami, z jezeri. Ta način življenja, čeprav je odmaknjen od ljubljanskega centra in je vezan na predmestje, mi zelo ustreza.

Nika Zupanc na zofi Stardust in pod ogledalom iz kolekcije III za Sé

Nika Zupanc na zofi Stardust in pod ogledalom iz kolekcije III za Sé
© arhiv Nike Zupanc

O slovenskem oblikovanju in razmerah pri nas pa ne govorite radi. Kako to?

Ker, iskreno povedano, sicer živim v Sloveniji, a ne v njenem kulturnem prostoru. Popolnoma sem predana svojemu poklicu, in to seveda terja svojevrstno odmaknjenost in izolacijo. Morda se prav zato niti ne utegnem zanimati za dnevno politiko. Ne več, nimam dovolj časa za vse. Kajti za to, da doumem svojo stroko, res porabim zelo veliko časa. In potem na obrobju Ljubljane živim na en tak hecen način. Ko odprem računalnik, ne komuniciram več v slovenščini.

Ampak ta poklic je po svoji naravi mednaroden. Zato oblikovanja ne morem ločevati na tisto slovensko in tisto neslovensko ali ga na tak način komentirati. V glavi nimam meja, zame obstaja en sam strokovni prostor. Mogoče se pa odgovor na vprašanje, zakaj so stvari v Sloveniji tako slabe, skriva v tem, da se nenehno virtualno postavlja neka meja med »nami« in »njimi«. Ampak kdo so ti – oni? Pri takšnih delitvah takoj nastane konflikt. Takoj je tukaj nekdo, ki se čuti ogroženega. Sama na tovrstne delitve ne pristajam, tako kot ne pristajam na delitev na ženske in moške oblikovalce. Imamo samo oblikovalce, ki so dobri, in tiste, ki to niso.

Vam kdaj očitajo, da ste do razmer doma ignorantski?

Naj vam na to vprašanje odgovorim z naslednjo zgodbo. Ko smo z luksuzno blagovno znamko Sé zadnja leta ustvarjali skupno kolekcijo, sem njenemu vodji Pavlu Schtakleffu predstavila domača podjetja, s katerimi sodelujem. Ne sicer kot oblikovalka, temveč kot nekdo, ki išče proizvodnjo. Takšna je recimo odlična ekipa iz bivšega Sijaja Hrastnik, ki zdaj deluje v samostojnem podjetju L in L, ali pa Kovinarstvo Trampuž. In veseli me, da so ga prepričali in da kolekcijo zdaj proizvajamo v Sloveniji. To je dosežek, saj je imel Sé proizvodnjo doslej izključno v Italiji in Franciji. Če lahko naredim kaj, je to torej skozi majhne, posebne zgodbe. To se mi zdi pomembnejše od modrovanja.

Vaša kolekcija III za Sé se je lani uvrstila med najboljših pet na milanskem sejmu. Še večji uspeh ste nedavno dosegli v New Yorku, kjer ste na pohištvenem sejmu prejeli nagrado ICFF Furniture Award. Kako to, da ste tokrat navdih iskali v olimpijskih igrah in drugih veličastnih športnih dogodkih? Ker ste tudi sami športnica? Ali je bil to protiudarec vsem tistim, ki vaše delo označujejo kot feminilno?

(Smeh) Ne, ne, ni šlo za to zadnje. V glavi imam knjižnico nekih podob, ki jih drugi morda ne bi niti opazili ali pa se jih ne bi dotaknile, mene pa se. Gre za najbolj nepričakovane ali pa najbolj minorne detajle, kot je recimo tale pokrov na odprtini za inštalacije. (Z roko seže proti tlom in pokaže za zofo.) Res je tudi, da ogromno časa preživim na športnih aktivnostih. Tečem, dvigujem uteži, treniram kickbox, surfam, supam. In tako veliko časa preživim tudi na nekih pozabljenih stadionih in v telovadnicah, kjer je cel kup elementov, ki se morda zdijo grdi, nevšečni, a so v tej svoji pozabljenosti zelo lepi. Navdihujejo me stvari, ki so zelo ikonične. Ki jih imamo vsi v glavi, pa sploh ne vemo za to. In ko mi je Pavlo povedal, kaj si želi, sem mu predstavila kolekcijo, sestavljeno iz elementov, ki jih navdihuje moj najbolj bizarni vsakdan, ko grem domov mimo zarjavelih teniških igrišč. In sva se našla.

Ta kolekcija je kar obsežna, kajne? Sploh, ker vključuje vse, od naslanjača do kavča, luči, omar, svetil, ogledal.

Ja, je kar velika. Podjetje Sé z vsakim oblikovalcem vsaki dve ali tri leta naredi zaključeno kolekcijo, ki ima od 15 do 20 kosov, tako je naše sodelovanje zdaj nekako zaokroženo. Večina kolekcije gre v proizvodnjo šele letos, zato jo bomo zagotovo še enkrat predstavili v Parizu, Londonu in naslednje leto spet v Milanu. Tako da se je v resnici vse skupaj šele dobro začelo.

Na Japonskem so pravkar začeli prodajati še eno vašo kolekcijo. Za znamko Francfranc ste jo sestavili iz najrazličnejših predmetov za dom v nežnih barvah, od naslanjačev in stolov do skodelic.

Francfranc je nekakšna japonska IKEA ali pa Habitat. Zaželeli so si podobnega sodelovanja, kot jih ima s priznanimi modnimi oblikovalci znamka oblačil H&M. Privilegij je, da prek svojega dela spoznavaš neko kulturo, ki je prej nisi prav dobro poznal, in zato sem sprva morda dvomila, ali jih bom sploh sposobna intuitivno prebrati. Saj briefe že pogledaš, ampak naročnika moraš tudi doumeti. Vedeti moraš, kaj predstavlja, kakšna je zgodovina njegovega podjetja, in potem moraš ugotoviti, kje boš naredil spoj med njim in tvojim delom. Kolekcija je na trgu in naročniki so za zdaj zelo zadovoljni.

Je ta kolekcija na voljo po dostopnejših cenah od vaših drugih izdelkov?

Ne vem, od kod prepričanje, da so moji izdelki tako zelo dragi. V resnici to ne drži. Izjemno drage so le limitirane kolekcije, ki jih ustvarjam za galerijo Rossane Orlandi. Vsi drugi izdelki pa nastajajo v sodelovanju s top end pohištvenimi podjetji, ki imajo vsa približno enake cene. Lahko pa rečem, da so izdelki Francfranc cenovno res najugodnejši. Sploh skodelice ...

... ki jih zaključujejo krožnički z volančki.

Ja, v tem primeru je to moj avtorski pečat. Pečat, ki so ga želeli, ko so me povabili k sodelovanju.

Kdaj razmišljate, kaj svetu prinese še ena nova skodelica, pa če je še tako čudovita? Ali pa še en nov stol, še en nov kavč? Nove in nove materialne stvari, ki ne glede na to, ali si jih lahko privoščimo, v nas zbujajo željo po še. Predvsem pa nam nikoli ni dovolj, vedno imamo lahko še kaj boljšega in lepšega ali pa vsaj cenen ponaredek, vse to pa poganja kapitalistični, neoliberalni sistem ...

Velikokrat razmišljam o tem. Ta kritika se lahko nalepi kar na celotno oblikovalsko stroko. Oblikovalski poklic je danes zelo delikaten. Ima veliko moč, ki jo lahko obrneš v pravo smer ali pa v napačno. Oblikovanje je kljub vsemu lahko tudi družbenokritično, pa čeprav le s komentarji. Je pa to, da smo oblikovalci med tistimi, ki poganjamo to neoliberalistično kolo, seveda problem. Tudi mi smo gonilna sila nečesa, kar je lahko groteskno ali gre v velike skrajnosti. Ali pa je, če ne drugega, rezervirano za zelo ozek, privilegiran sloj.

Za elito.

Za boys clube. Za privilegiranega belega moškega, starega 45 let.

S čim potem prefiltrirate takšne razmisleke? Prej ste omenili, da se veliko ukvarjate s športom.

Šport je moj filter na dnevni ravni. Življenja brez njega si ne znam predstavljati. Glede tega mi je bil vedno blizu japonski pisatelj Haruki Murakami. Saj ne, da imava isto zgodbo, ampak on štiri ure na dan teče in štiri ure na dan piše in jaz ga zelo razumem. Njegova knjiga O čem govorim, ko govorim o teku je dandanes moja najljubša knjiga. V tistih stavkih se prepoznam. Gre za to, da iščeš svoje meje.

Je to hkrati tudi iskanje navdiha?

Mislim, da ja. Včasih se hecam, da so te moje mišice le stranski produkt iskanja miru in navdiha. Da to v resnici delam za svojega duha. Za glavo.

Če česa resnično nočem slišati, je to besedna zveza »ženski avto«. Pa tudi vedeti nočem, kaj avtomobilska industrija razume pod tem izrazom. Lastnosti, ki jih pripisujejo kot všečne ženskam, meni osebno niso blizu.

Vam je pri tem v pomoč tudi umetnost? Knjige, filmi, muzika?

Tudi. Sem izjemno radovedna in rada vidim, kadar me začne zanimati kaj novega. Ko sem gledala zadnji Jarmuschev film Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive), sem si rekla, evo, tudi jaz sem tak vampir kot njegova glavna junaka. Zdi se mi, da sem tudi sama ravno prek številnih interesov, ki so me prevzeli v nekem trenutku, odživela že precej življenj. Ko me nekaj zanima, to posrkam z vso silo. In grem potem naprej, kot da bi začela novo življenje. Jasno je del tega tudi umetnost, čeprav ne gre za to, da bi me navdihnila neka posamična umetniška slika ali knjiga. Najbolj me navdihujejo čustva, ki jih ustvarjajo odnosi z drugimi ljudmi.

Ko sva že pri filmih, kateri režiser bi znal v svoje filme najlepše vključiti vaše oblikovalske kose? Morda igrivi Wes Anderson, lirična Sofia Coppola, kdo tretji?

Težko bi izbrala nekega režiserja. Mislim, da bi lažje izbirala zgodbe. Morda pa bi bil to letos kar film Večna ljubimca. Ali pa Občudovani (Adore).

Vaše omelo za prah, ki je bilo prvi izdelek vaše lastne blagovne znamke, spominja na erotični pripomoček za tepežkanje. In s tem na film Petdeset odtenkov sive?

No, omelo seveda ni bilo narejeno posebej za ta film. (Smeh) Ampak a veste, da sem knjigo prebrala prav z užitkom. Simptomatičen se mi je zdel tudi izjemno ogorčen odziv nanjo. Neka relevantna, večmilijonska skupina ljudi, v kateri so bile seveda večinoma ženske, jo je prebrala iz takšnega ali drugačnega razloga, in družba jo je takoj ponižala, češ da berejo porno za mamice. Samo zato, ker jim je bilo nekaj všeč, so bile stigmatizirane. To se mi zdi problematično. Voljo do ogleda filma mi je vzel pa že sam izbor igralcev. Kleč gospoda Greya je ravno v tem, da si ga vsaka bralka naslika po svoje.

Vaše izdelke bi si zlahka predstavljali tudi v estetsko do potankosti izpiljeni nadaljevanki Oglaševalci (Mad Men). Če bi seveda posneli različico iz leta 2015, kajti nadaljevanka je bila umeščena v 60. in 70. leta in je bila zato povsem prilagojena tistemu obdobju.

To je zelo zanimiva opazka! Kajti ko smo se dogovarjali za kolekcijo za podjetje Sé, je Pavlo kot ključno iztočnico omenil to nadaljevanko. In poleg nje še film Toma Forda.

Zibelka za La femme et la maison by Nika Zupanc (2009)

Zibelka za La femme et la maison by Nika Zupanc (2009)
© arhiv Nike Zupanc

Film A Single Man? Preveva ga podobno vzdušje, podobna estetika, umeščen je v isto obdobje, celo med glavnima junakoma bi lahko potegnili vzporednice ...

Ja, to sta bila njegova ključa. Zanimivo pa je, da sem zadnjič gledala zadnjo filmsko različico Velikega Gatsbyja in tudi ta me je spomnila na mojo kolekcijo za Sé. Na zofi v vili, kjer so snemali film, je namreč enako blago, kot je na zofi Stardust za Sé. Ampak to so detajli. Zdi se mi, da so moji izdelki bolj iz mojih filmov. Teh, ki jih nisem nikoli posnela in jih tudi nikoli ne bom, ker se pri osemnajstih nisem vpisala na AGRFT. (Smeh)

Je še kak predmet, ki si ga res želite oblikovati, pa še niste dobili priložnosti? Morda očala? Superge? Jadrnica? Ali pa avtomobil, ti marsikateremu oblikovalcu predstavljajo vrhunec?

Avtomobil bi me dejansko zanimal. Tudi zato, ker avtomobil velja za ultimativni simbol moškosti. Če česa resnično nočem slišati, je to besedna zveza »ženski avto«. Pa tudi vedeti nočem, kaj avtomobilska industrija razume pod tem izrazom. Lastnosti, ki jih pripisujejo kot všečne ženskam, meni osebno niso blizu. Očitno imam po njihovi interpretaciji precej »neženski« pogled na avtomobile. In prepričana sem, da tukaj nisem osamljena.

Kakšen pa bi bil vaš avtomobil? Ste nam s tem, ko ste oblikovali igračo avtomobil, morda že namignili odgovor?

Področje oblikovanja avtomobilov je zares zanimivo predvsem v smislu prihodnosti. V smislu ekologije, trajnosti, preprečevanja onesnaževanja. Naše obnašanje se bo moralo radikalno spremeniti, če bomo hoteli ohraniti naš planet. In vprašanje transporta je pri tem zagotovo eno ključnih.

Torej boste morda prej kot avtomobil naredili do okolja prijaznejše kolo?

(Smeh) Morda. Čeprav moram priznati, da bi me vseeno bolj zanimal avtomobil. V sebi namreč nosi poseben erotični naboj in že zato bi se ga veljalo lotiti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.