Staš Zgonik  |  foto: Uroš Abram

10. 7. 2015  |  Mladina 28  |  Družba  |  Intervju

»Brez ukrepanja se bodo invazivne vrste širile hitro, z ukrepanjem pa počasneje. A končni rezultat bo globalizacija tudi na tem področju.«

dr. Nejc Jogan

borec proti invazivnim rastlinskim vrstam

Dr. Jogan med svilnatim drenom, severnoameriško okrasno vrsto, ki je po zahodni in srednji Evropi ponekod že invazivna, pri nas so podivjane populacije v vlažnih gozdovih opazili šele nedavno.

Dr. Jogan med svilnatim drenom, severnoameriško okrasno vrsto, ki je po zahodni in srednji Evropi ponekod že invazivna, pri nas so podivjane populacije v vlažnih gozdovih opazili šele nedavno.

Rastlinski sok orjaškega dežena ob stiku s kožo, če je ta hkrati izpostavljena soncu, povzroči izjemno boleče in trdovratne poškodbe, katerih posledice lahko trajajo več let ali pa je brazgotina celo trajna. Ambrozija vsako leto ob koncu poletja za nekaj tednov občutno poslabša kakovost življenja številnim alergikom. Invazivne rastline že nekaj časa niso več moteče zgolj za biologe in kmete. Kot pravi dr. Nejc Jogan, botanik z Biotehniške fakultete v Ljubljani, gre za »globalne plevele«, boj proti njim pa je sizifovo delo. A kljub temu skupaj s skupino somišljenikov vztraja.

Ste botanik in imate torej zelo radi rastline. Tudi invazivne?

Težko rečem, da jih sovražim, a to so sovražnice naših rastlin, zato se jih trudim izkoreniniti. Tako ali tako jih bo vedno ostalo dovolj, če ne drugje, v njihovi domovini. Pri invazivnih vrstah nikoli ne gre za kakšne redke vrste, ki bi jim s tem delali škodo. Nimam posebej hudih zadržkov.

Koliko je invazivnih rastlin v Sloveniji in koliko je tistih, ki povzročajo veliko škodo?

Težko je navesti natančno številko, ker tudi meje niso postavljene zelo natančno. Imamo na desetine tujerodnih rastlinskih vrst, od tistih najbolj invazivnih, ki jih vsi poznamo, na primer ambrozija in japonski dresnik, do tistih, ki so na meji tega, da bi jim lahko rekli invazivne. Lahko so invazivne zgolj lokalno, na primer v spodnji Vipavski dolini, v slovenski podnebni Floridi, kjer uspeva nekaj vrst, ki se verjetno nikoli ne bodo pojavile na drugih območjih. Vsekakor lahko govorimo o približno 50 splošno invazivnih vrstah in še enkrat toliko vrstah, ki so potencialno invazivne. V grobem velja pravilo, da je približno odstotek tujerodnih vrst potencialno invaziven. Okoli deset odstotkov od drugod prinesenih vrst postane naturaliziranih, odstotek pa invazivnih.

Za koliko invazivnih vrst velja državni mandat za uničevanje?

Samo za ambrozijo. Žal. Pred petimi leti, ko je bila ta uredba sprejeta, smo si obetali, da bo odprla vrata nadaljnjim formalnim ukrepom, pa se ni zgodilo nič. Upam, da se bo v kratkem kaj premaknilo pri orjaškem deženu, v zvezi s katerim je zadnje tedne po Sloveniji precej panike. Ta je sicer deloma neupravičena, ker je rastlina kljub vsemu še zelo pod nadzorom, je pa res, da lahko prav danes s hitrim ukrepanjem preprečimo dolgoročno škodo. Vsi argumenti govorijo v prid ukrepanju. Rastlina je lahko nevarna, pa še nobene resne uporabne vrednosti nima.

Imajo katere invazivne vrste uporabno vrednost?

Tak primer je robinija, po domače akacija. Pri njej je zelo težko doseči družbeni konsenz za ukrepanje, ker je priljubljena pri več skupinah ljudi – pri čebelarjih, gozdarjih, ljubiteljih divjih rastlin v prehrani ... A kjer vstopi v gozd, ga trajno spremeni, uniči, saj nadomesti siceršnje avtohtono rastlinje. Za to sicer potrebuje mikrokatastrofični dogodek, na primer požar ali žled, ko so tekmeci oslabljeni, pa hitro prerase velike površine. Na požariščih na Krasu raste tako rekoč samo robinija. Nobene druge vrste ni, ki bi ji v zgodnjih fazah ponovnega zaraščanja gozda uspelo tekmovati z njo. In desetletja dolgo traja, preden naj bi mesto spet prepustila drugih vrstam. A če se vmes zgodi nov požar, smo spet na začetku. Tudi ljudje, ki jo imajo radi, jo imajo radi le, dokler rase drugje.

Je invazivno vrsto sploh mogoče popolnoma izkoreniniti?

To je tako rekoč nemogoče. Uspešno lahko zatremo 99,9 odstotka populacije, dovolj je eno samo seme, pa se težava čez nekaj let ponovi. Kjer je neka rastlina postala invazivna, so razmere za njeno rast očitno ugodne. Boj proti invazivnim vrstam je s tega vidika sizifovo delo. Vzemiva za primer ambrozijo. Gre za enoletnico, pri kateri bi načeloma morala za preprečitev širjenja zadostovati že košnja pred cvetenjem. A ambrozija ima izjemno trajno zalogo semen v prsti. Semena tam lahko preživijo tudi več desetletij. Če dovolite, da se vzpostavi ta zaloga, s tem da nekaj let ne ukrepate, potem vam ne pomaga niti vsakoletna odstranitev vseh rastlin. Podobno je s številnimi drugimi invazivnimi vrstami. Gre za po svoje »izbrane« vrste, ki jim je evolucija v povezavi s človeško preoblikovanim okoljem dala lastnosti, ki jim omogočajo izjemno trpežnost. Gre za »globalne plevele«. Če jim pustimo, bodo postopno izrinili številne avtohtone vrste na številnih koncih sveta.

Invazivke niso nič hudega sluteče nedolžne rastline. Ne širijo se zavestno, a vendarle so to globalisti, ki povsod, kamor pridejo, uničujejo vse pred seboj.

Je boj proti invazivnim rastlinam samo odlaganje neizogibnega?

Tako se zdi. Bolj ko razumemo procese, bolj se zdi, da bodo te vrste prej ali slej prevladale. A če nam uspe dovolj hitro prepoznati širjenje neke nove vrste in sprejeti učinkovite ukrepe za zatiranje, potem nam lahko uspe neizogibno odložiti za dolgo obdobje. Imamo pa žarišča, lahko bi jim rekli teroristične celice. To so botanični vrtovi. Ti poizkušajo gojiti rastline z vsega sveta, seveda ne z namenom, da bi jih razširili po naravi, a pogosto so bili ravno botanični vrtovi odskočna deska za začetek širjenja.

V Sloveniji je tak primer orjaški dežen, če se ne motim?

Vsaj kar se tiče populacij, ki so se pojavile v južnem delu Ljubljane in na Ljubljanskem barju, so te zanesljivo posledica gojenja orjaškega dežena v ljubljanskem botaničnem vrtu. Tam ga imajo že več desetletij in težave se sprva niti niso zavedali. O invazivnih rastlinah širša razprava poteka šele kakih 20 let.

Kako se sploh širi orjaški dežen?

Seme sploh nima posebnih prilagoditev. Pade naravnost na tla. Gre bolj za množičnost. V enem ogromnem socvetju je nekaj tisoč semen. Večina jih vzklije tam, kjer padejo na tla, nekaj pa se jih po takšnem ali drugačnem naključju zanese stran. Enako je z ambrozijo. Semena samo padejo na tla, a se je vseeno izjemno hitro razširila. Ji je pa izdatno pomagala mehanska košnja ob cestah, kjer ista kosilnica naenkrat pokosi tudi nekaj deset kilometrov dolg pas. Pri orjaškem deženu se zdi, da ga širijo vrtnarji. Ne načrtno, gre za stranski produkt tega, da ga kot zanimivo rastlino prinesejo v svoj vrt. Rastlina je impozantna, v naših krajih zlepa ne najdete take. Japonski dresnik pa se, kot kaže, širi predvsem s korenikami ob pomoči človeka. Najspornejše se zdijo začasne deponije odkopanega materiala, ki ga nato čez nekaj let razvozijo na več novih lokacij. In z njim seveda vse, kar je bilo v njem. Naročiš si hišo na ključ in na vrtu te takoj pričaka invazivna rastlina.

Orjaški dežen ob železniški progi na Galjevici. V ozadju rastlinjak ljubljanskega botaničnega vrta.

Orjaški dežen ob železniški progi na Galjevici. V ozadju rastlinjak ljubljanskega botaničnega vrta.
© Nejc Jogan

Od kod sploh izvira orjaški dežen?

Orjaški dežen je rastlina kavkaških predelov, ima pa tudi pri nas nekaj divjerastočih sorodnikov, ki še zdaleč niso tako veliki in tudi ne tako nevarni. Kot okrasno rastlino so ga prinesli v evropske vrtove, od tam pa si je na več koncih Evrope izboril pot v naravo.

Pa ambrozija?

Ambrozija, lepo po slovensko bi ji lahko rekli žvrklja, je avtohtona rastlina suhih in toplih celinskih predelov Severne Amerike. Ker je kot plevel pogosto vstopala na njive, se je znašla v pošiljkah ameriških semen za izvoz. Prvi podatki o rasti ambrozije v Evropi so stari že več kot sto let, a večinoma je šlo za posamično in prehodno pojavljanje. Toda zdi se, da je v tem času, ko se je rastlina morala privajati na nove podnebne razmere, stekla neželena selekcija, naravna, pa tudi ob pomoči človeških ukrepov. Še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so slovenski botaniki najdbo ambrozije obravnavali kot zanimivost. V devetdesetih letih pa smo se kar naenkrat zavedli, da se je začela izjemno razraščati, predvsem ob cestah. Naslednjih deset let se je intenzivno širila ob glavnih cestah, šele v naslednjem valu je vstopila tudi na njive kot plevel. Zdi se, da gre za dve različno prilagojeni obliki iste vrste.

Čebelarji so zagovorniki številnih invazivnih vrst, nekaterim od njih so izpričano tudi pomagali pri širjenju.

Kdo je sploh pooblaščen za uničevanje invazivnih vrst?

Po veljavni odredbi je za odstranjevanje ambrozije odgovoren lastnik ali upravnik zemljišča. Na svoje stroške. Ni državne službe, ki bi se ukvarjala s tem, in je verjetno tudi v prihodnje ne bo. Bi bilo pa zelo dobro, da bi pri nekaterih najnevarnejših vrstah, kot je na primer orjaški dežen, imeli nekakšno službo, ki bi bila na voljo za ukrepanje. Najbolje bi bilo, če bi se s tem ukvarjal isti sistem, ki se že ukvarja s problematiko kmetijsko pomembnih škodljivih vrst.

Trenutno pa se z odstranjevanjem ukvarjate vi?

To je res, ampak s kolegi to počnemo izključno na prostovoljnih temeljih. Z veseljem pomagamo, kolikor lahko. Ne bi pa mogli sami ukrepati ob zaraščenju celotnega travnika ali česa podobnega. Težava je, ker zakonske podlage za ukrepanje sploh ni, niti inšpekcija ne more ukrepati. V takem primeru pridemo v položaj, da lahko lastniku zemljišča le dobronamerno svetujemo, naj čim prej ukrepa sam.

Dostop na breg Save, ki ga z vseh strani zarašča japonski dresnik.

Dostop na breg Save, ki ga z vseh strani zarašča japonski dresnik.
© Nejc Jogan

Kaj pa komercialni ponudniki?

V državah, kjer imajo že dolgoletne izkušnje z invazivnimi vrstami in zatiranje jemljejo resneje, veliko podjetij živi na njihov račun. A imajo v teh državah tudi nekaj močnih orodij, ki ljudi prepričajo v ukrepanje. Parcela, na kateri raste japonski dresnik, na primer v Veliki Britaniji dobi plombo, to pomeni, da je lastnik v tem času ne more prodati. Verjetno se bo komercialna ponudba odstranjevanja invazivnih vrst v kratkem začela razvijati tudi pri nas.

Vas ljudje veliko kličejo?

Precej. Včasih tudi ob kakšni bolj nerodni uri. A se trudimo pomagati. Vsaj s tem, da lahko povemo, ali gre res za invazivno vrsto. To je z mobilnimi telefoni z zmogljivimi fotoaparati danes vprašanje minute. Ob medijski paniki v zvezi z orjaškim deženom je bilo veliko lažnih alarmov. Nekaj pa je bilo pravih. Če je šlo za le nekaj rastlin, smo se s prijatelji med seboj dogovorili in si razdelili mesta za ukrepanje. Smo pa naleteli tudi na primer v okolici Žužemberka, kjer je šlo za precej rastlin na kmetijski površini, in tam smo dejansko lahko samo svetovali, kako naprej.

Se sprehod v naravi za vas pogosto konča z ruvanjem kakšne invazivne rastline?

Takih vrst, za katere bi vedel, da jih je treba nemudoma odstraniti, je malo. Orjaškega dežena po naključju v naravi še nisem našel. Če ravno naletim na posamično ambrozijo, jo izruvam, če jih najdem sto, pa tako ali tako ni mogoče več narediti drugega, kot si zapisati podatke o novem nahajališču. Priznam pa, da vsaj v enem primeru nisem bil dovolj odločen pri ukrepanju. Pred nekaj leti sem ob plinovodu na Gorenjskem opazil ameriško vrsto zeljnate trajnice. Dve leti zapored sem opazoval, kako je je vedno več. Tretje leto sem se odločil, da je čas za ukrepanje. A sem ugotovil, da so vmes območje prekopali in rastline ni bilo več na spregled. Kar pa ne pomeni, da danes ne rase kje v bližini. Ne vem namreč, kaj so naredili z odstranjenim materialom.

Na naših vrtovih je pestrost gojenih rastlin ogromna. In med njimi imajo vsaj nekatere zanesljivo potencial, da postanejo naslednja invazivna vrsta. Treba je biti samo pozoren na izraz 'hvaležna rastlina'.

Kje po državi so največja žarišča invazivnih rastlin?

Največji problem so trenutno poplavni pasovi nižinskih rek. Sava v spodnjem toku, Ljubljanica, Krka, Drava, Mura. Sploh ob slednjih najdemo več kot sto metrov široke sestoje, kjer tako rekoč ni več avtohtonih vrst, kjer 90 odstotkov biomase sestavljajo invazivne vrste, ki v poznem poletju in jeseni oblikujejo neprehodne goščave. Edini za zdaj varen predel je visokogorje. Od tisoč metrov višine invazivnih vrst v glavnem ni. Prav lahko pa se zgodi, da bo nekega dne gorski vikendaš okrog svojega vrta zasadil rastline z Aljaske ali Islandije, ki so prilagojene razmeram in se bodo začele veselo širiti. Sicer pa tako rekoč v vsakem ekosistemu najdemo vsaj kakšno invazivno vrsto, celo na primer v skalovju.

Imate kdaj opravka z zaščitniki invazivnih vrst rastlin?

Ne v smislu, da bi imeli neposredne spore, imamo pa ljudje različne poglede. Čebelarji so na primer zagovorniki številnih invazivnih vrst, nekaterim od njih, na primer žlezavi nedotiki, so izpričano tudi pomagali pri širjenju. Predvsem pri pozno poleti in jeseni cvetočih sortah je pač v interesu čebelarjev, da imajo čebele tudi proti koncu sezone še kaj paše. Tudi gozdarji so, čeprav se deklarativno zavzemajo za boj proti invazivnim vrstam, po svoje veseli, ko se po gozdnem požaru hitro razrase robinija, ker s tem stabilizira tla v prvih letih, ko bi jih drugače prizadela erozija.

Še najbolj nadležni so splošni zagovorniki, ki geslo 'vsi drugačni, vsi enakopravni' aplicirajo na rastline, češ saj invazivne vrste niso same krive, da so invazivne. Če bi ti ljudje z zadovoljstvom krmili tigraste komarje, bi jih še razumel. Ker pa vem, da se njihova strpnost hitro konča, ko jih invazivna vrsta neposredno ogrozi, se mi zdijo res nadležni. V ta paket spadajo še »zeleni gverilci«, ki naokoli mečejo semenske bombe, naključno mešanico semen. Ta skrajnost v odnosu do narave, to zavestno in namerno onesnaževanje narave z nekimi tujerodnimi vrstami, pa se mi zdi res hudo.

Pa ne bi mogli boja proti invazivnim vrstam označiti za neke vrste botanični rasizem?

Vsekakor. Uporabna se mi zdi primerjava z jeziki. Vsi se strinjamo, da je prav in dobro ohranjati male jezike. Mali jeziki propadejo zaradi pritiska velikih jezikov. Pa se nam varovanje jezika ne zdi rasizem, temveč ohranjanje raznolikosti. Invazivke niso nič hudega sluteče nedolžne rastline. Ne širijo se zavestno, a vendarle so to globalisti, ki povsod, kamor pridejo, uničujejo vse pred seboj.

Pravzaprav so dobra analogija za globalizacijo in prevlado multinacionalk.

In dejansko je njihovo širjenje tesno povezano z globalizacijo. Pred 25 leti je bilo v Sloveniji težko priti do kakšne eksotične rastline. Vrtnarije so imele standardno ponudbo 25 sort pelargonij in 30 drugih rastlin. Danes imamo v vsaki vaški vrtnariji 200, v vsaki bolje založeni trgovini pa čez tisoč vrst. Da o udobnosti in učinkovitosti spletne trgovine s semeni sploh ne govorimo. Pritisk globalizacije je povzročil povečan vnos tujerodnih vrst, namenski in neželen.

Kako pa gledate na možnost vnosa naravnih sovražnikov invazivnih vrst?

O tem se veliko razmišlja. Obstaja nekaj primerov, za katere se je sprva zdelo, da so primeri dobre prakse, pa se je nato uvoženi škodljivec preselil še na druge rastline, uvažati so morali vedno nove vrste, nazadnje pa so nad vsem skupaj obupali. Tak način boja proti invazivnim rastlinam je lahko zelo nevaren. Proti invazivni vrsti se namreč borite z novo invazivno vrsto. Tako rekoč nemogoče je vnaprej zagotoviti, da bo škodljivec ostal zgolj na ciljni rastlini. Pri zatiranju japonskega dresnika se zadnjih nekaj let ponekod trudijo s preizkušanjem parazitske bolšice. A japonski dresnik ima pri nas nekaj deset divjih sorodnikov, ki so vse potencialne tarče. Lahko bi bila na primer ogrožena ajda, ki je kmetijsko pomembna rastlina in je neposredna sorodnica dresnika.

V koliko primerih gre pri invazivnih vrstah za dobronamerne naselitve novih vrst, ki so se sfižile?

Pri več kot polovici invazivnih vrst v Sloveniji gre za to, da so bile k nam prinesene kot okrasne rastline. Delež invazivk, ki so k nam zašle po naključju, je dejansko manjši od deleža tistih, ki so bile vnesene namenoma.

Gosti cvetoči sestoj ambrozije na opuščenem železniškem tiru.

Gosti cvetoči sestoj ambrozije na opuščenem železniškem tiru.
© Nejc Jogan

Koliko časa pa praviloma traja od vnosa nove vrste do tega, da rastlina dobi status invazivne vrste?

Časovni presledek med pojavitvijo na nekem koncu sveta, naturalizacijo in začetkom širjenja lahko traja desetletja ali celo več kot sto let. Zelo težko je reči, ali bo neka rastlina dolgoročno postala invazivna. Če pogledate naše vrtove, je pestrost gojenih rastlin ogromna. In med njimi imajo vsaj nekatere zanesljivo potencial, da postanejo naslednja invazivna vrsta. Treba je biti samo pozoren na izraz »hvaležna rastlina«. To pomeni, da ne potrebuje nege, da dobro uspeva, da je odporna ... Japonski dresnik je bil sredi 19. stoletja na eni od vrtnarskih razstav v zahodni Evropi razglašen za rastlino leta. Ravno kot hvaležna, superzanimiva, nenavadna rastlina. Kmalu so ugotovili, da je malo preveč hvaležna.

Ali japonske botanike skrbi, ker jim avtohtono populacijo japonskega dresnika izriva kakšna invazivna vrsta?

Skrivnost uspešnosti japonskega dresnika je prilagojenost na ekstremne razmere, uspeva namreč na vulkanskem pepelu. Rastlina je prilagojena občasnim vulkanskim izbruhom, občasnemu zasutju z novim pepelom. Pod zemljo ima do nekaj metrov globoko prepletene korenike, ki preživijo tako rekoč vse, tudi eno leto brez kakršnekoli rasti nadzemnih delov. Nobena evropska vrsta ni prilagojena rasti v takih razmerah. Obstaja pa drug problem. Japonski dresniki, ki so se nehote selekcionirali v Evropi in Severni Ameriki, spet prihajajo na Japonsko kot invazivne vrste, ki so se v stoletjih »zdomstva« prilagodile na bolj nižinska rastišča.

Je katera slovenska avtohtona rastlina v kateri drugi državi invazivna vrsta?

Vsekakor. Pogoste evropske vrste neredko povzročajo težave drugod po svetu. Javorji so na primer težava že v Veliki Britaniji. Česnovka je pri nas čisto zanimiva rastlina gozdnih robov, spomladi jo vidimo, nikogar ne ogroža. V Severni Ameriki pa imajo z njo težave. Krvenka, ki je pri nas rastlina vlažnih travnikov in drugih mokrišč, jim prav tako dela preglavice. Celo regrat. Vrste, ki so se tisočletja ali celo milijone let navajale druga na drugo, so ustvarile nekakšno ravnotežje v ekosistemu in se lahko začno obnašati drugače, če jih potegnemo iz tega ekosistema.

Obstaja kakšen dokumentiran primer izumrtja rastlinske vrste zaradi invazivnih rastlin?

Veliko primerov prihaja z otokov, sploh oceanskih otokov, ki so daleč od celin. V celinskih predelih je tega manj, med drugim zato, ker je nadzor veliko težje izvajati, pa tudi invazivne vrste so manj uničujoče. Na kakšnih Havajih lahko nova invazivna vrsta zelo hitro povzroči zelo opazno škodo. Na celini gredo stvari počasneje, poleg tega nimamo dovolj dobrih podatkov o naših redkih vrstah. Vemo, da v poplavnem pasu Mure obstaja nekaj deset vrst, ki se v Sloveniji pojavljajo predvsem tam. Ne vemo, kako pogoste so bile pred nekaj desetletji, vemo pa, da so danes izjemno redke, ker so jim večino potencialnih rastišč zasedle invazivke. Je pa izumrtje zelo težko dokazati, ker nikoli ne moremo z gotovostjo trditi, da kaka rastlina nikjer več ne rase. Obstaja lokalni primer mrtvice Save pri Prilipah, ki jo je v približno desetih letih popolnoma prerasla tropska invazivna vodna solata. Ekosistem je tam popolnoma spremenjen.

Kakšen je scenarij brez ukrepanja proti invazivnim vrstam?

Brez ukrepanja se bodo invazivne vrste širile hitro, z ukrepanjem pa počasneje. A končni rezultat bo globalizacija tudi na tem področju. Zanesljivo bo rezultat veliko izumrlih vrst, ki so razmeroma redke in jih bodo agresivne tujerodne rastline preprosto izpodrinile. V nekem obdobju bi se vnovič vzpostavilo ravnotežje, a samo v Sloveniji bi izumrtje grozilo nekaj sto vrstam rastlin.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.