»Prvih pet let po letu 1945 je vodil totalitarizem, lahko mu rečete tudi stalinizem, za njim je prišel liberalizem, ki je trajal do leta 1972, ko se je Tito v starosti spet vrnil k politiki trde roke.«

Pri zagrebški založbi »Profil« je izšla obširna in podrobna knjiga o Titu, ki sta jo napisala oče in sin – Slavko in Ivo Goldstein. Slednji je profesor zgodovine na zagrebški univerzi in veleposlanik v Parizu, prvi pa se je rodil prav leta 1927, ko je Broz začel politično kariero, si, Žid, rešil življenje, ko je leta 1942 pobegnil v partizane, po vojni delal kot novinar, publicist in urednik založb »Liber« in »Novi Lieber«, bil predsednik židovske občine v Zagrebu, še prej je konec štiridesetih let za nekaj let emigriral v Izrael, skratka človek, ki je zgodovino, o kateri piše, tudi sam doživel.

Ste v Titovi dobi pomislili, da bi napisali knjigo o Titu?

Ne, ne, nisem. Zavedal sem se, da v njegovi dobi niste mogli pisati neodvisno in kritično, kaj šele negativno. O Titu nisem hotel pisati, ker sem vedel, da resnic, ki jih poznam iz mednarodnih revij in historiografije, ne bom smel napisati. Že ko sem bil založnik, sem imel težave z objavljanjem faktografskih dejstev o Titu. Pri mitu o Neretvi je obstajala razlaga, da je bilo rušenje mostov na Neretvi Titova taktična prevara, da bi Nemci mislili, da ne namerava iti proti Hercegovini. To ni res. V času Neretve je Tito begal v svojih razmišljanjih, potem ko je propadel poskus, da zavzame Konjic. Nemci so prišli Italijanom na pomoč in ubranili mesto, Tito pa se je ustrašil, da jih bodo preganjali, in je zato zrušil mostove. Po petih, šestih dneh, ko ni našel nobene rešitve, si je premislil in z velikimi žrtvami s četami prešel skozi porušeno mesto. Pri tem je moral pustiti vso opremo, ki so jo pred tem partizani zaplenili Italijanom: topove, kamione, tanke – vse so morali odvreči v reko. Tito je v zapisih že takoj zatajil zmoto in nastal je mit, ki ga je najbolj povzdignil znani Bulajićev film o bitki na Neretvi, v katerem je Tito razglašen za genialca zaradi prevare z rušenjem mostov. Še za njegovega življenja, leta 1978, sem hotel objaviti knjigo hrvaškega zgodovinarja Joza Tomaševića, ki je postal Američan, »Četniki v drugi svetovni vojni«. V njej je opisana resnica o Neretvi, ampak to je bila takrat v Jugoslaviji tabu tema in založba bi imela zaradi objave velike težave. Prav tako nismo smeli objaviti knjige o skrivnih partizanskih pogajanjih z Nemci, ki so jih tedaj vodili Milovan Đilas, Koča Popović in Vlatko Velebit. Našel pa sem način, prek zgodovinarja, polkovnika Vojmirja Kljakovića, ki je bil recenzent knjige o četnikih, da je govoril z generalom Fabjanom Trgom, načelnikom Vojnega inštituta v Beogradu, in ta mi je sporočil, da bodo poskusili Tita prepričati, naj sam pove resnico o Neretvi. Na proslavi ob 35. obletnici bitke je Tito spregovoril o tem. Povedal je polresnico, obtožil je Đilasa, da v pogajanjih z Nemci ni upošteval njegovih ukazov, toda s tem je odprl vrata tej temi. Tako sem nazadnje le lahko izdal knjigo in leta 1979 prvi v Jugoslaviji objavil resnico o bitki na Neretvi in o partizanskih pogajanjih z Nemci. Pri čemer sem imel dolžnost, da v opombi navedem tudi Titovo izjavo o tem.