Alexander Skarsgård: »Morda bom pa postal anarhist«

Alexander Skarsgård je čudovit, ko se postavi na feministične okope. »Seksizem v Hollywoodu je resna težava,« pravi igralec, ki si je ime ustvaril kot privlačni vampir Eric v televizijski seriji Prava kri (True Blood) in občinstvo očaral s popolno izklesano brado in skandinavsko lepoto. »Fantje lahko govorijo o seksu, seksajo v filmih in so frajerji, ko pa to počnejo dekleta, so preprosto vlačuge. Kako licemerno in puritansko. Hollywood je neusmiljen do žensk – filmarji hočejo super privlačna mlada dekleta, za ženske, starejše od 40 let, ni ravno veliko dobrih vlog.«

Skarsgård, ki je na pogovor prišel oblečen v majico in kavbojke znamke Acne iz rodne Švedske, bi rad kaj ukrenil glede tega. Morda tudi s filmskimi projekti. Sestala sva se, da bi govorila o njegovem novem filmu Diary of a Teenage Girl (Dnevnik najstnice). Dogajanje je postavljeno v San Francisco v sedemdesetih letih, glavna junakinja pa je 17-letna Minnie (Londončanka Bel Powley), ki se, medtem ko se bliža polnoletnosti, zaplete v razmerje z moškim po imenu Monroe (igra ga 38-letni Skarsgård). Ta je čisto po naključju fant njene mame (Kristen Wiig).

Prizori spolnosti v Dnevniku so povzročili spor glede tega, kakšna bi morala biti starostna omejitev za ogled filma. Ker so prizori v njem zelo nazorni, so ga v Veliki Britaniji označili kot primernega za gledalce, starejše od 18 let, a scenaristka in režiserka Mari Heller je nad to oceno razočarana. Wahida Begum, ki dela za britanskega distributerja filma Vertigo Releasing, pa pravi: »Film so si ogledali izključno moški predstavniki odbora in spregledali njegovo bistvo in sporočilo.« Hellerjeva ob tem poudarja, da so film ustvarile ženske za ženske vseh starosti.

»Mari Heller se požvižga na status quo,« prijavi Skarsgård in srkne čaj. »Zato bi njen glas in drugi podobni glasovi lahko podrli pregrado, ki jo ustvarja seksizem, ali pa bi to pregrado lahko vsaj zamajali. Naš film ni navaden hollywoodski film. Ko smo ga snemali, se za sodelovanje nihče ni odločal na podlagi tega, ali bo komercialno uspešen ali ne.«

Skarsgårdovo kavalirsko junaštvo zaznamuje tudi njegovo ljubezensko življenje. Najmanj trije pisci so me opozorili, naj med pogovorom z njim ne omenjam njegove zveze z britansko manekenko in voditeljico Alexo Chung. Ko sem vseeno prekršila pravilo in si drznila pripomniti, da se mi zdi prijetna, ni mogel skriti rahlega nasmeška. Pozneje, ko sva govorila, ali se namerava ustaliti, je povedal, da bi rad imel otroke. Pixie Geldof, Daisy Lowe in Douglasu Boothu, prijateljem Alexe Chung, je igralec všeč in pravijo, da se veselijo druženja z njima. In prav lahko se družijo, saj je Skarsgård v času intervjuja bival v vzhodnem delu Londona, ki je živahen, zabaven in frajerski (in je tudi drugi dom Alexe Chung), ter je pogosto obiskal pivnico The Cat & Mutton na trgu Broadway.

»Seksizem v Hollywoodu je resna težava. Fantje lahko govorijo o seksu, seksajo v filmih in so frajerji, ko pa to počnejo dekleta, so preprosto vlačuge. Kako licemerno in puritansko.«

Je do deklet, ki zbujajo pozornost, ker se družijo s slavnim igralcem, zaščitniški? »Sem, a najbolj zdravo je, da se v to ne vživiš preveč, sicer bi znorel zaradi vsega tega trušča. Če se zaljubiš, že nekako najdeš srednjo pot in poskrbiš, da se izide,« pravi. Alexa in Alex, kot jima pravijo prijatelji, sta nedavno skupaj obiskala festival Glastonbury. Skarsgård takoj pokomentira nastopajoče: »Nisem oboževalec Kanyeja Westa in nisem odličen plesalec, rad pa imam skupini Buzzcocks, ta je celo med mojimi najljubšimi zasedbami vseh časov, in Perfume Genius.«

Zadnje desetletje živi v ZDA, v Los Angelesu, zato ne preseneča, da svoj naglas opiše kot ameriški z rahlim južnjaškim prizvokom, toda odraščal je v švedski prestolnici Stockholm oziroma v njeni četrti So-Fo, južno od pomembne ulice Folkungagatan. Mama je zdravnica, sam pa je najstarejši od šestih otrok. Pri njih doma je bilo sproščeno, oče se je pogosto gol sprehajal naokrog – morda ga prizori spolnosti pred kamerami zato ne spravljajo v zadrego.

A tudi igranje ima v genih – oče je igralec Stellan Skarsgård, ki smo ga videli v številnih znanih filmih, med drugim v muzikalu Mamma Mia pa v Dobrem Willu Huntingu, Piratih s Karibov in Maščevalcih ter še v številnih resnih gledaliških in umetniških filmih. Danski režiser Lars von Trier je oba angažiral v Melanholiji. »Očetu je vseeno, kaj počneva, samo da se zabavava,« pravi mlajši od igralcev Skarsgård.

London je trenutno zagledan v Švedsko. Je to res najlepša država na svetu? Skarsgård začne s pojasnilom: »Ne trdim, da je na Švedskem vse popolno, ker ni. A zanimivo je bilo odraščati v socialnodemokratski državi, kot je Švedska, nato pa opazovati, kaj se dogaja v Združenih državah Amerike in kakšna je tam razlika med najnižjimi in najvišjimi dohodki. Švedska ureditev je odlična, ker sta zdravstvo in šolstvo brezplačni; nekdo, ki nima veliko denarja, vseeno lahko postane zdravnik ali odvetnik. Dobro je urejen tudi starševski dopust po rojstvu otroka – ZDA pa so verjetno edina civilizirana država na svetu, ki staršem ne ponuja ničesar. Švedska je prijazna do družin, tam vlada enakost, kakršne v ZDA ne občutim.«

Zelo rad bi zaigral v kaki skandinavski drami in imel tam svoje oporišče, saj bratje in sestre še vedno živijo tam. »Moja družina že celo večnost živi v Stockholmu in je zelo zaščitniška.« Še vedno ima tesne stike tudi s številnimi prijatelji iz otroštva, čeprav niso v filmski industriji, temveč delajo kot tesarji ali zdravniki.

Navezanost na brate in sestre mu je prišla prav tudi med snemanjem Dnevnika najstnice, saj je črpal iz izkušenj mlajše sestre. Kako se sam spomni najstniških let? »Spomnim se, kako je bilo, ko sem bil še deček. Zmeden sem bil. Pomisliš na seks in se vprašaš: sem čuden? Kaj se dogaja z mojih telesom in glavo? Nato pomisliš, da si verjetno še bolj čuden, če ne najdeš ničesar, kar bi predstavljajo tvoja čustva in tisto, kar doživljaš.«

Snemanje v San Franciscu je bilo sicer »mega«. Hellerjevo je spoznal prek skupnega prijatelja, komika Jacka McBrayerja (znanega po liku Kennetha v znani humoristični televizijski seriji 30 Rock, zmeraj do ušes nasmejanega, a vedno tudi malce srhljivega, op. p.), in prirejala sta »res divje zabave v starem gledališču v Kaliforniji«, kjer prijatelj živi.

Medtem se mu že ponujajo novi igralski izzivi. Pred kratkim je končal naporen trening, saj se je moral okrepiti za vlogo Tarzana. Je Hollywood glede telesnega videza tudi do moških tako zahteven, kot je do žensk? Skarsgård meni, da ne: »Če si 65-leten možakar, še vedno lahko dobiš glavno vlogo in na platnu ljubimkaš s 25-letnico, pa bo vse v redu – nasprotnega ne morete doživeti. Veliko laže se je starati, če si moški.«

Po snemanju Tarzana je Skarsgård odpotoval na Islandijo, na snemanje filma War on Everyone (Vojna proti vsem) z Johnom Michaelom McDonaghom, režiserjem filmov Kalvarija in Morilca na kolektivca. Prav tako ga mikajo gledališki odri v Londonu, a ga vseeno vleče tudi v divjino. Lani je s princem Harryjem in igralcem Dominicom Westom odšel na južni tečaj. »Tam smo bili mesec dni, popolnoma odrezani od sveta. Pogovarjali smo se o vsem. To je bila res globoka izkušnja. Govori smo tudi recimo o tem, kako ostati prizemljen. Rad se odklopim na tak način.« A so ga vseeno prepoznali. »Neki Rusi na Antarktiki so videli enega mojih filmov.«

Je zaradi številnih potovanj osamljen? Skarsgård pokaže na prostor, poln ljudi, ki so odgovorni za oglaševanje filma. »Sploh ne. Vidite, koliko mojih prijateljev je tukaj?«

»Švedska ureditev je odlična, ker sta zdravstvo in šolstvo brezplačni; nekdo, ki nima veliko denarja, vseeno lahko postane zdravnik ali odvetnik. ZDA pa so verjetno edina civilizirana država na svetu, ki staršem ne ponuja ničesar.«

Naslednji odklop bo na enem od švedskih otokov. Z Alexo? »Vem, da morate vprašati, a ničesar vam ne bom izdal,« izstreli. »Lahko pa vam povem, da bi rad nadomestil zamujeno pri branju knjig. Zadnja knjiga, ki sem jo prebral, je bilo delo Noama Chomskega o anarhizmu. No, kdove, morda bom pa postal anarhist.«