Schnitzlerjeva študija človeške narave

Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega bodo 19. novembra ob 20.00 premierno uprizorili črno komedijo Vrtiljak, dunajskega avtorja in priznanega zdravnika Arthurja Schnitzlerja, v kateri se vse vrti okoli erotičnih dogodivščin. Deset kratkih žgečkljivih prizorov razgrne pogled na vse družbene sloje Dunaja na prelomu v 19. stoletje, katerih posamezniki se, čeprav čez dan živijo drug mimo drugega, nazadnje srečajo med rjuhami, in sicer tako, da se vsak izmed njih zaporedoma znajde v objemu dveh partnerjev. Vendar v predstavi, ki je nastala po prevodu Lučke Jenčič in v režiji Marka Čeha, ne gre za pikantnosti, ki bi potešile naš morebitni voajerizem, ampak za natančno študijo človeške narave, njene spremenljivosti in krhkega tkanja medčloveških odnosov.

Deset epizod okoli postelje, ki jih povezuje ista prostitutka na začetku in na koncu, opisuje dve situaciji seksualnega vedenja: hinavski pogovor pred seksom in vljudno verbalnost, preden se za enim od ljubimcev zaprejo vrata. Drugi/druga praviloma ostane v postelji, včasih pa si pred publiko povrne svoj malomeščanski videz. Schnitzler ne uporablja znane dramske situacije enotnosti mesta (denimo ista soba), saj bi to kazalo na kontekstualnost: zanima ga predvsem dekonstrukcija seksualnega sporazumevanja, socialnega diskurza seksualnosti. V njegovi drami sploh ni akcije–razen seksualne, ki je seveda ne prikaže. Publika je soočena z željo, lažmi, hipokrizijo, besedami, ki so prevod nečesa drugega, neizrečenega zaradi cenzure.

Drama Vrtiljak, ki jo je Schnitzler v svoji prvi verziji napisal leta 1897, je bila prvič uprizorjena šele leta 1920 v Berlinu. Po premieri se je sprožil val javnega zgražanja, obtoževanja in moralističnih obsodb, ki so se mešale z naraščajočim antisemitizmom. Po nekaterih podatkih je policija ob dunajski premieri leta 1921 uprizoritev prepovedala, Schnitzlerja pa so obsodili zaradi obscenosti. Takrat mu je njegov someščan dr. Sigmund Freud v nekem pismu napisal: "Ne morem se znebiti občutka, da ste intuitivno (četudi je to pravzaprav rezultat občutljive introspekcije) spoznali vse, do česar sem se moral sam prikopati preko trdega dela z ljudmi."

Od leta 1897, ko je nastal Vrtiljak, do leta 1921, ko ga je Dunaj prvič videl na odru, je Schnitzler svoj opus dopolnil z vrsto dram ter nekaj romani in zbirkami kratke proze, a zdi se, da se je zanimanje zanj v svetu povečalo šele po drugi svetovni vojni. Njegova dela so uporabili tudi za filmske predloge. Sanjsko novelo je režiser Stanley Kubrick uporabil kot predlogo za film Široko zaprte oči, Max Ophüls pa je leta 1933 režiral Ljubimkanje in leta 1950 Rajanje.

V predstavi nastopajo Bernarda Oman, Jure Henigman, Tina Potočnik, Jaka Lah, Tanja Dimitrievska, Gaber K. Trseglav, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič, Boris Kerč in Nik Škrlec. Dramaturginja predstave je Petra Pogorevc, scenograf  Marko Turkuš, kostumografka Branka Pavlič, avtorja glasbe pa Laren Polič Zdravič in Miha Petric.