Analogni portreti v svetu digitalnega nadzora

V Projektnem prostoru Aksioma bodo 2o. januarja ob 19.00 odprli razstavo raziskovalca računalniške varnosti, neodvisnega novinarja in hekerja Jacoba Appelbauma z naslovom SAMIZDATA: Dokaz zarote. Razstavo, ki je nastala v sodelovanju z Galerijo NOME in platformo Disruption Network Lab iz Berlina, je kurirala Tatiana Bazzichelli, avtorica knjig Mreženje (2008) in Omrežne motnje (2013).

Jacob Appelbaum je postnacionalni neodvisni raziskovalec računalniške varnosti, novinar, fotograf in član najožje ekipe projekta Tor, brezplačnega programskega omrežja, namenjenega zagotavljanju spletne anonimnosti. Zainteresirane po vsem svetu izobražuje, kako naj učinkovito uporabljajo Tor in hkrati prispevajo k njegovemu razvoju, kar jim omogoča, da delujejo neodvisno. Hkrati tudi raziskuje in piše o nadzoru in zasebnosti ter o tem osvešča javnost. Tokratna razstava je njegov prvi samostojni projekt, prej pa je že sodeloval na posamičnih projektih z izjemnimi umetniki kot so Laura Poitras, Ai Weiwei in Trevor Paglen.

V zadnjih letih smo se predvsem zaradi zgodbe o Wikileaksu in kasneje afere Snowden spoznali z likom žvižgača– osebe, ki običajno dela v državnem aparatu ter se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odloči zapustiti organizacijo in razširiti informacije, ki bi morale ostati tajne. Čeprav so bili žvižgači v zgodovini povezani z vohuni, osebe, kot sta Chelsea Manning in Edward Snowden, izstopajo zaradi etičnih razlogov: ker so prepričani, da lahko tajnost informacij ogrozi sodobno demokracijo, hkrati pa verjamejo tudi v pomen še enega ključnega igralca v moderni demokraciji–medijev.

Razstava se osredotoča na serijo portretov Billa Binneyja, Laure Poitras, Glenna Greenwalda (z Davidom Mirando), Juliana Assanga, Sarah Harrison in Ai Weiweija. Gre za šest infrardečih fotografij v tehniki cibakroma. Applebaum je za portretiranje ljudi, ki razkrivajo nadzor, uporabil analogni film, prvotno namenjen nadzornemu snemanju. Po besedah avtorja je pobarvan infrardeči film prikladen način za kritiko kulture nadzora. V svetu digitalnega nadzora je uporaba analognega filma, ki se je sicer uporabljal za zračni nadzor v kmetijstvu, primeren medij za portretiranje ljudi, ki so podvrženi nadzoru.

Ta izbira tehnike je povezana s tradicijo samizdata, na kar namiguje že sam naslov: samizdat so bili "naredi sam" dokumenti in publikacije, ki so v Sovjetski zvezi v petdesetih letih 20. stoletja in kasneje zaradi izogibanja cenzuri krožili od rok do rok–in to kljub grožnji hudih kazni. Izraz "samizdata," ki aktualizira samizdat z referenco na podatke (ang. data), govori o informacijah, ki lahko ljudi zaradi širjenja, govorjenja in poročanja o njih spravi v težave, grozijo pa jim tudi kazenski postopki. S portreti, ki so predvsem zasebni in intimni pokloni skupini prijateljev ter sprva niso bili namenjeni za javno prikazovanje, Appelbaum poskuša med drugim posredovati sporočilo, da niso ne kriminalci ne heroji, ampak običajni ljudje, ki delajo njim ljube stvari in izjemno pozitivno vplivajo na svet.

Na razstavi je predstavljena tudi skulptura Panda pandi, ki jo je Appelbaum  ustvaril v sodelovanju s kitajskim vizualnim umetnikom in disidentom Ai Weiweijem po naročilu newyorškega muzeja New Museum in organizacije Rhizome. Umetnika sta se srečala v Aijevem studiju v Pekingu, kjer sta plišaste pande napolnila z razcefranimi javnosti poznanimi dokumenti ameriške Agencije za državno varnost (NSA), ki jih je žvižgač Edward Snowden v Hongkongu predal Lauri Poitras in Glennu Greenwaldu. V vsako pando sta namestila še mikro SD spominsko kartico z digitalno varnostno kopijo objavljenih dokumentov.