Hvalnica človeškemu pogumu in duhu 

Po filmski mojstrovini Ruski zaklad (2002) se ruski režiser Aleksandr Sokurov s filmom Frankofonija ponovno vrača v muzej, tokrat v pariški Louvre, kjer so se med nemško okupacijo dogajali kritični trenutki njegove zgodovine. Frankofonija, ki bo od 3. februarja dalje na ogled v Kinodvoru, je rekviem za izgubljenim, hvalnica človeškemu pogumu in duhu ter vsemu, kar povezuje človeštvo.

Film pripoveduje zgodbo o nenavadnem zavezništvu dveh izjemnih mož: Jacquesa Jaujarda, direktorja muzeja Louvre v Parizu in grofa Franziskusa Wolff-Metternicha, nacističnega oficirja med nemško okupacijo Francije. Moža z nasprotnih strani se morata soočiti z vprašanjem ohranjanja neprecenljivih muzejskih zbirk v Louvru med drugo svetovno vojno, zato skleneta zavezništvo, ki presega vojne delitve. Film raziskuje razmerje med umetnostjo, močjo in Louvrom kot človeško civilizacijo v malem ter se sprašuje, kaj nam umetnost pove o ljudeh v trenutku, ujetem v enega najbolj krvavih sporov v zgodovini človeštva. Po besedah režiserja "Frankofonija ni klasičen zgodovinski film. Nisem hotel ubrati znanstvenega pristopa, čeprav zgodovinskim podrobnostim pripisujem velik pomen. Nisem imel političnega cilja, ampak, recimo temu, umetniškega ali, še natančneje, cilj "popolnega zavedanja"–skozi življenja likov sem želel raziskati vzdušje nekega obdobja, njegovo intonacijo, jezike. Prikazati sem želel ljudi v njihovih specifičnih okoliščinah, ljudi, ki so si prizadevali zaščititi kulturo, ohraniti umetnost s preseganjem razmer, ki so jo ogrožale."

Louvre je imel veliko srečo, da ga je v času nemške okupacije vodil Jacques Jaujard. Že leta 1938, ko so Nemci zavzeli Sudete, je organiziral prevoz nekaterih umetnin v grad Chambord v dolini reke Loare. Po podpisu Münchenskega sporazuma je bila evakuacija ustavljena in dela prepeljana nazaj v Pariz. Septembra 1939 je Jaujard zaradi strahu pred bombardiranjem Pariza ponovil postopek, dela, ki so ostala v muzeju, pa je primerno zaščitil. Leta 1940 je bil za varuha umetniških del na področju Porenja in Francije imenovan nemški grof Franziskus Wolff-Metternich. Še istega leta se je v okrnjeni obliki Louvre znova odprl, izšel je nemški vodič po muzeju in organizirana so bila vodstva po razstavi za nemške oficirje in vojake. Zaščitniki umetnosti so se znašli pred dilemo, saj so bili prisiljeni sodelovati s posebno nacistično organizacijo "Einsatzstab Reichsleiter Rosenberg," ki je sistematično ropala kulturno bogastvo na zasedenih ozemljih. Wolff-Metternich se je temu uprl in poskušal zahteve matične domovine interpretirati v skladu z mednarodnim pravom ter si tako nakopal nejevoljo nadrejenih.

Aleksandr Sokurov je že v 80. ih letih vzbudil pozornost mednarodne filmske javnosti, čeprav so takratne sovjetske oblasti večino njegovih del prepovedale. Do danes je posnel že več kot petdeset filmov, tako igranih kot dokumentarnih. Med nekatere njegove najbolj znane celovečerce sodijo Somrak (1988), Drugi krog (1990), Mati in sin (1997), Skrite strani (1993), Moskovska elegija (1987), Peterburška elegija (1989) ter Moloh (1999). Leta 1995 je Evropska filmska akademija Sokurova uvrstila na seznam stotih najboljših režiserjev svetovne kinematografije. Za svoje filme je prejel številne mednarodne nagrade, za film Faust leta 2011 tudi zlatega leva v Benetkah. Frankofonija je zadnji v vrsti njegovih "muzejskih filmov"–predhodnik, Ruski zaklad, posnet v enem samem neprekinjenem kadru, je bil posvečen sanktpeterburškemu Ermitažu.

yGF7vZALBQU