»Ko gledam begunce, me boli srce, sama sebe spet vidim v vagonu za taborišče.«

27. januarja je minilo 71 let, odkar je sovjetska Rdeča armada vkorakala v najstrašnejše nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz, v katerem je nacistični stroj umoril več kot milijon Judov, Slovanov, Romov in drugih, kjer so zapornike izkoriščali za delovno silo, mučili in stradali. Med preživelimi, ki so se vrnili iz te tovarne zla, je tudi Sonja Vrščaj, rojena leta 1925 v Šepuljah na Krasu. Že s 16 leti se je kot mladinska aktivistka vključila v narodnoosvobodilni boj na Primorskem. Junija 1944 so jo zajeli Nemci in jo kot politično zapornico poslali v Auschwitz. Tam je bila do oktobra 1944. Vrščajeva je ena izmed 60 tisoč Slovencev in Slovenk, ki so bili med vojno zaprti v nemških taboriščih. Grozote Auschwitza je izkusilo kar 2300 Slovencev in Slovenk, številni se niso vrnili domov.
Vrščajeva danes o Auschwitzu pripoveduje zlasti mladim, čeprav »samega trpljenja taboriščnikov Auschwitza ni mogoče opisati z besedami. Te grozote razumejo le tisti, ki so jih izkusili.« Mlade Vrščajeva seznanja z grozljivim početjem z interniranci in jim polaga na srce, naj bodo v življenju »občutljivi za družbene pojave, ki lahko vodijo v različne oblike nestrpnosti«.

Primorci ste imeli po prvi svetovni vojni opraviti s kruto realnostjo fašizma in italijanizacije. So vas starši vzgajali v narodnozavednem duhu?

Vsekakor. Oče je bil avstrijski vojak, poslali so ga na rusko fronto, tam so ga zajeli Rusi, bil je v ujetništvu, leta 1919 pa se je vrnil in se pridružil generalu Maistru v Mariboru. Maistru se je takrat pridružilo veliko Primorcev, saj je Italija po vojni zasedla naše kraje na Primorskem. Pridružili so se mu zavedni Slovenci. No, po vrnitvi domov se je oče pred fašizmom umaknil v Jugoslavijo, kjer je živel nekaj let, nato pa se je vrnil na domačo kmetijo na Kras, saj v Ljubljani Primorci niso bili ravno dobrodošli. Domačinom se je zdelo, da jim odžirajo kruh. Dobili so le najslabše službe. Bili so policisti, čuvaji ali cariniki. Slabo je zaslužil in z mamo sta bila v Ljubljani več lačna kot sita. Stanovala sta, kot številni drugi, v železniških vagonih. Zaradi vsega tega sta se vrnila na domačo kmetijo na Kras.