Lov v sodobni likovni umetnosti

Lov je od nekdaj del človekovega življenja in ima pomembno vlogo predvsem zaradi povezanosti z osnovnimi instinkti preživetja in močnimi čustvi, ki so s tem povezana. Razstava z naslovom Ta je lovska!, ki bo od 11. marca do 16. aprila na ogled v UGM Studiu Maribor, je zgolj delni prikaz vpetosti lova v sodobno likovno snovanje. Razstavljena dela in umetniški pristopi so raznoliki, obravnavana tematika pa zajema med drugim čustvovanje, zgodovinsko raziskovanje, simbolne vsebine in kritiko družbe. Vsem delom je skupno to, da posredujejo sporočilo s pomočjo "lovskega gradiva," ter da so v delih prisotne živali, trofeje, živalski deli ali lovski običaji.

Kurator razstave Denis Volk pravi, da so pomemben del ljudskega izročila in lovske kulturne dediščine sam način lova, lovske tehnike, pripomočki za lov, lovske šege in navade, kako uporabiti uplenjene živali, lovska kulinarika, pa tudi lovska umetnost: likovna, glasbena in literarna. Pogosto so to posebnosti manjših ali večjih območij. Lovcem od nekdaj deli telesa pošteno uplenjenih živali ali cele živali predstavljajo trofejo, ki je priznanje in nagrada za uspešen lov. S trofejo lovci ohranjajo spomin na lovske zasluge; skrbno jih pripravljajo, zbirajo in hranijo. Trofeje nekaterih živali so še posebej cenjene zaradi nevarnosti, redkosti, velikosti in težavnosti uplenitve teh živali. Mnoge živali so dobile vidno mesto v ljudskem pripovedništvu in verovanjih, kar se je prenašalo med rodovi in postalo del nacionalne simbolike, kulture in identitete. Sodobni umetniki se lovskega izročila dobro zavedajo, vendar so mnogi med njimi do lova kot načina ubijanja živali kritični, še posebej zato, ker se ne lovi več za preživetje pač pa prevečkrat zaradi trofej. 

Mito Gegič družinsko lovsko tradicijo spoštuje, vendar je do nepotrebnega ubijanja divjih živali kritičen. V slikah lovske motive povezuje z digitalnimi mediji in jih predeluje, v neslikarskih delih pa svojo kritiko razširi na druga področja človekovega delovanja in na celotno družbo. V ciklu Kapital skupine Irwin pa ni izraženo nasprotovanje lovu ali ubijanju živali, pač pa poudarjanje slovenske tradicije, ikonografije in nacionalnih simbolov (sejalec, jelen in skodelica kave) ter umetniških avantgard (Malevičev križ). Te podobe naslikajo in jih v galerijski postavitvi združujejo z upodobitvami popularnih ljudskih podob, z nagačenimi živalmi in lovskimi trofejami.

Uroš Acman se v seriji fotografij Muzeji/Museums osredotoča se na bivališča lovcev. Lovske sobe so muzeji osebne lovske zgodovine, v katerih lovci hranijo trofeje, ki so spominki na lovske dogodke, hkrati tudi dokaz lovčevega stika z naravo. Aljaž Celarc s serijo Obujena preteklost/Past opozarja na slovensko lovsko tradicijo lovljenja s pastmi. Na fotografijah iz etnološkega muzeja prikazuje preteklost stare pasti za lovljenje živali, nekatere pasti s fotografij pa rekonstruira.

Jasmina Cibic pripravi in na video dokumentira mednarodni performans The Ambassadors, v katerem uporabi elemente lovske tradicije. Na Trgu generala Maistra v Mariboru so spomeniki slovenske samostojnosti: spomenik Rudolfu Maistru, zaslužnem za potek severne meje in lipa, zasajena ob osamosvojitvi. Tu angažira slovenske in avstrijske lovske rogiste, da s preže in bližnje stavbe družno posnemajo jelenov ruk. S pomočjo sredstev lovstva, preko političnih vprašanj izpostavi vlogo javnih spomenikov. Muzejske izkušnje v svoje delo vpleta tudi Svetlana Jakimovska Rodić. Po zgledu podob z železnodobnih situl grafično upodablja svet lovcev in lova, pa tudi divjih živali, ki mirno živijo v idilični in neokrnjeni krajini.

Andrej Brumen Čop upodoblja trupla divjih živali. Vtise in občutja ob srečanju z živalskimi kadavri s pomočjo slike uspe prenesti na gledalca in izzvati primerjave s človeškim svetom, odtujenostjo v družbi in osamljenostjo posameznika. Divje živali, ki jih slika Mitja Ficko, imajo pogosto simbolni pomen. Večkrat uprizori nekakšen prehod, ki je lahko prehod med realnim in duhovnim ali fantastičnim, med civilizacijo in divjino, med urbanim in naravo, med znanim in neznanim. Vladimir Leben na humoren in nekoliko ironičen način prikazuje življenje lovcev, lovskega psa in divjih živali, opozarja na resno ekološko problematiko ter človekov odnos do živali, ki je pogosto nečloveški.

Svet divjih živali in lova predstavlja kritiko sodobne družbe, njenih vrednot in želja, zlasti želje po prevladi, osvojitvi in podreditvi. Dela usmerjajo pozornost na probleme sodobnega časa, kot so potrošništvo, odtujenost, pomanjkanje sočutja, hkrati pa sporočajo, da je dobro vendarle še ostalo in da ga je potrebno negovati.