Pesem dveh človeških duš

Po svetovni premieri v sekciji Svetla prihodnost na filmskem festivalu v Rotterdamu, bo Mama, tretji del trilogije o bolečini in lepoti Vlada Škafarja, predpremierno na ogled v Kinodvoru od 12. do 19. aprila. S Proustom navdihnjena filmska pesem o mami in hčeri, ki med seboj prepleta dokumentarne in igrane prizore, je po besedah režiserja bolj "pesem dveh človeških duš," kot pa študija razmerja med materjo in hčerjo.

Mati se odloči, da bo hči vzela iz domačega okolja in jo odpelje v tujo deželo. Zapre jo v hišo v odročni vasici in čeprav med seboj ne govorita, je jasno, da ima hči samouničevalne težnje. V obupanem poskusu jo želi pripeljati "nazaj k življenju." Vsak večer piše pisma svoji hčeri, zaklenjeni v sosednji sobi, ki so v resnici začetek romana o sebi, njen poskus "iskanja izgubljenega časa." To pisanje počasi odpira vrata, ki ju ločujejo. Potovanje, ki se začne kot materin poskus, da bi rešila svojega otroka, postane vse bolj čarobna duhovna pustolovščina, na kateri mati znova prebudi življenje v sebi. "Mama ni toliko zgodba o težavnem odnosu med materjo in hčerjo kot film, ki potrpežljivega gledalca brez naglice odpelje na intenzivno, globoko osebno pot samoodkrivanja, na kateri se meje med resničnim in namišljenim, med vidnim in nevidnim ter med preteklostjo in sedanjostjo učinkovito zabrišejo; pot, na kateri tisto, kar vidimo, postane tisto, kar mislimo in čutimo; kjer vsaka podoba postane ideja, vsaka ideja pa se projicira na neko drugo podobo," je zapisal Koen van Daale.

Po besedah Vlada Škafarja je bila dolga pot Mame v znamenju dveh besed-bolečine in lepote. Ti dve vsakdanji, pa vendar mogočni besedi sta prihajali in odzvanjali na vsakem koraku: v prvih podobah, ki so se porodile iz ničesar, iz same besede mama, v srečanjih z nastopajočimi–ob prvem dotiku je postalo boleče in lepo, saj bolečina, pred katero se ne umakne in se pred njo odpre dovolj prostora, vselej postane lepota. Na prvem sprehodu ob gorskem potoku je Gabriella povedala besede, ki so dobro razumele naše popotovanje: preveč je trpljenja okrog trpljenja, trpljenje potrebuje lepoto. Bolj me zanimajo zgodbe, ki se odvijajo v človeku, kot tiste okoli njega. Moje izhodišče je človek in njegov obraz, v obrazu človeka takoj začutiš zgodbo. Kako je prišlo do izraza, ki ga nosi v tem trenutku, in v kaj se bo spremenil. Tu pa me je tudi zanimalo, da bi na človeka pogledal še drugače. Ali lahko nanj pogledam samo kot na bitje, brez človeških predstav in pričakovanj?"

Vlado Škafar je avtor kratkih filmov Stari most (1998) in Nočni pogovori z Mojco (2008) ter celovečercev Peterka: leto odločitve (2003), Otroci (2008), Oča (2010) in Deklica in drevo (2012). Oča je prvi slovenski film, ki je bil izbran v program Mednarodni teden kritike na filmskem festivalu v Benetkah, prikazan je bil na več kot petdesetih filmskih festivalih po vsem svetu in prejel osebno nagrado Aleksandra Sokurova na festivalu Voices v Vologdi. Vlado Škafar je bil nekoč dejaven kot filmski publicist, znan pa je tudi kot programski vodja Slovenske kinoteke ter filmskega festivala Kino Otok. 

Film bo 13. aprila ob 19.00 v Kinodvorovi galeriji pospremila tudi razstava Krožne pesmi z akvareli akademske slikarke Riegen Zenki Joni in besednimi utrinki Vlada Škafarja. Dvogovori poezije in slikarstva, moškega in ženske, dveh bližnjih samot. Nastajali so skozi leta skupnega bivanja in poetičnega spremljanja bitij narave, letnih časov in glasov duš. 

JG9nPc7vSOY