Damjana Kolar

21. 5. 2016  |  Kultura

Tragikomična pravljica o vodni vili

V SNG Nova Gorica so gledališko sezono zaključili s krstno uprizoritvijo igre Ondina (1939), francoskega avtorja Jeana Giraudouxa, ki temelji na srednjeveški nemški pravljici o vitezu, ki se zaljubi v morsko nimfo. Inventivna, pravljična, radostna in obenem tudi otožna igra, ki jo je režiral Janusz Kica, razgalja svet iskrene in popolne ljubezni ter pritlehnost povzpetništva.

Siromašna zakonca Avgust in Evgenija, ki živita v ribiški koči ob jezeru, sta po izgubi hčerke našla na bregu jezera nenavadno deklico, ki sta jo poimenovala Ondina. Impulzivno, iskreno, čarobno bitje vode s svojo muhavostjo in nepredvidljivostjo povzroča krušnima staršema velike skrbi, a s prihodom viteza v bleščečem oklepu se vse spremeni. Ondina se zaljubi in se kljub opozorilom svojih vodnih prijateljev odloči, da se bo poročila. Tako se začne strastna ljubezenska zgodba, v kateri eterično spiritualno bitje trči ob človeške zdrahe in bedne prevare. Vilinski kralj diskretno spremlja njene muke in ji slednjič ponudi izgubo spomina kot najprijaznejšo odvezo.

Giraudoux je inteligentno izpisal poetično, a teatrsko izzivalno besedilo. Inventivna, pravljična, radostna, a tudi otožna igra razgalja na videz nenavadno resna stremljenja pritlehnih figur in tako odraža avtorjev pogled na absurdnost človeškega bivanja. Ondina temelji na srednjeveški nemški pravljici o vitezu, ki se zaljubi v morsko nimfo, Giraudoux pa raziskuje človeške straste ter romantične predstave o možnosti idealne ljubezni ter tematizira razdvojenost človeka med svobodnim duhom, ki ga pooseblja Ondina, in uklenjenostjo v družbene konvencije, v kakršnih junakinja nikakor ne more zaživeti. Ta čarobna igra je bila nekaj desetletij pozabljena tako v Franciji kot drugod. Morda zato, ker je preveč sanjava, ker so njene metafore preveč eterične za soočenje z nasiljem, ki nas danes obdaja, ali pa preprosto zato, ker je njena izvorna zasedba preobsežna.

Režiser Janusz Kica pravi, da ga je Giraudouxeva igra pritegnila s svojo vero v nepogrešljivo nujnost človeškega duha. Lik Ondine uteleša vse, kar je današnji svet, se zdi, izgubil. Duha pač: vse, kar je pozitivno, vztrajanje pri lepem in dobrem v človeku. Lahko bi tudi rekli, da je Ondina duh sam. Njena brezkompromisnost zna biti kdaj mučna. Njeno poželenje je pogosto obsesivno. Toda v tem, kar počne, ni trohice defetizma ali zlobe. Njeno dejanje je zavezano lepoti. Njeno de­janje je čista emocionalnost. Dosledno uteleša utopijo nesebičnosti v svetu, ki je utopije že davno potlačil. Zato je anarhistična. In tudi nevarna. Samoumevno je, da mora biti Ondina v svojem hrepenenju po popolni ljubezni poražena. Takšna so pravila dramaturgije. Kajti šele v porazu postane izguba vidna in boleča. Ostane pa nepoboljšljiva vera v človeka in čudna misel: "Odsev podobe sveta, ki smo ga videli skozi gladino jezera, je bil čudovit." Kje smo izgubili ta odsev?

V glavni vlogi nastopa Arna Hadžialjević, ob njej pa še: Nejc Cijan Garlatti, Urška Taufer, Matija Rupel, Helena Peršuh, Jože Hrovat, Blaž Valič, Kristjan Guček, Žiga Udir, Ana Facchini, Ivo Barišič, Radoš Bolčina, Marjuta Slamič, Medea Novak, Andrijana Boškaska Batić in Andrej Zalesjak. Dramaturginji sta bili Ana Kržišnik Blažica in Martina Mrhar, lektor Srečko Fišer, za scenografijo je poskrbel Marko Japelj, za kostume Bjanka Adžić Ursulov, glasbo je prispeval Arturo Annecchino, oblikovalec svetlobe je bil Samo Oblokar.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.