Damjana Kolar

14. 9. 2016  |  Kultura

Nova sezona MGL v znamenju iskanja sreče

© Aljoša Rebolj

Mestno gledališče ljubljansko bo 15. septembra ob 20.00 vstopilo v novo sezono s premiero igre Leonce in Lena, nemškega avtorja Georga Büchnerja v režiji Mateje Koležnik. Büchnerjevo poslednje besedilo, ki je kot nekakšen testament, saj je nastalo tik pred njegovo smrtjo, za satiričnimi toni prinaša kritiko družbe. 

Nekoč je v kraljestvu Popo živel princ Leonce, princesa Lena pa je živela v kraljestvu Pipi. Nista se poznala, dokler ni nekega jutra nekoliko pozabljivi kralj Peter v žepu našel robca z vozlom. Pri najboljši volji se ni mogel spomniti, česa naj ne bi pozabil. Njegov sin, princ Leonce, se je medtem predajal lenarjenju. To melanholično idilo je zmotil kralj Peter, ki se je s pomočjo komornika končno spomnil, da je robec zavozlal, ker mora poskrbeti za poroko svojega naslednika. Ko je princ Leonce izvedel, da se mora oženiti s princeso Leno, je ves ogorčen pobegnil. Princese Lene novica o skorajšnji možitvi prav tako ni razveselila, zato je tudi ona skrivaj zapustila svoj dom. Na poti v Italijo pa sta se ubežnika srečala in se zaljubila drug v drugega, ne da bi vedela, kdo sta v resnici. Vrnila sta se na dvor in se poročila. Čeprav se zdi, da gre za zgodbo o tem, kako ni mogoče ubežati svoji usodi, se v Büchnerjevi veseloigri skriva predvsem kritika družbe. 

"Leonce in Lena je nenavadna igra. Büchner sam jo je v podnaslovu sicer označil kot veseloigro, ampak te zvrstne oznake verjetno ne smemo vzeti dobesedno. Prav tako ima vsaj navidez zelo malo skupnega z Büchnerjevima preostalima dramskima besediloma, dokumentarno tragedijo Dantonova smrt in fragmentarnim Woyzckom. Še najbolj natančno bi Leoncea in Leno verjetno lahko opisali z besedami Barbare MacKay kot "hibridno igro," se pravi kot dramsko besedilo, ki hkrati pripada več literarnim zvrstem in dobam, a nobeni dokončno. Najbrž se ni težko strinjati s trditvijo, da je primarni cilj Büchnerjeve igre zabavanje občinstva, a to še ne pomeni, da bi jo lahko imeli za komedijo. V Leonceu in Leni se križajo ne le prvine romantike in realizma kot najpomembnejših umetniških tokov v prvi polovici devetnajstega stoletja, ampak tudi drobci razsvetljenstva, odmevi bidermajerskega gledališča in še česa, toda noben posamezen vpliv ni dovolj močan, da bi odločilno opredelil literarno identiteto Büchnerjevega besedila. To bržkone lahko doseže le podroben opis vseh silnic, ki oblikujejo njegovo žanrsko dinamiko," je v gledališkem listu zapisal Jure Gantar.

Büchnerjeva igra je bridka politična satira, parodija žanra romantične komedije, pa tudi konceptov večne ljubezni, idealov in podobnih stvari. Glavne osebe so predvsem tri in vse so "modre" krvi.To so kralj Peter, princ Leonce in princesa Lena. Vsak od njih ima svojega služabnika/vzgojitelja, kralj Peter pa kar ves dvor, državni svet in predsednika. Vsi ostali so zgolj brezimne funkcije. Tu je še ljudstvo, ki ima zgolj okrasno vlogo na velikem državniškem obisku/poroki med dvema kraljestvoma. Ključni del igre so uradne ceremonije. Büchner pravzaprav s pomočjo parodije kritizira vse prazne forme, navade in običaje bodisi na ravni formalne strukture drame bodisi na ravni vladajoče ideološke strukture.

Tradicionalna literarna zgodovina je igro umestila v niz romantično-revolucionarnih političnih satir, ki predvsem smešijo aristokracijo in njeno izpraznjeno, zdolgočaseno in zajedavsko eksistenco. Büchnerejv namen je torej bolj ali manj ugotovljiv: predmet njegove navidez nedolžne, a vendarle jedke kritike je tistodobno plemstvo, ki živi in uživa na račun krvavih žuljev podrejenih.

V predstavi nastopajo: Boris Ostan, Jure Henigman, Matej Puc, Jana Zupančič, Mirjam Korbar Žlajpah, Tjaša Železnik in Gregor Čušin. Dramaturginja je Ira Ratej, scenograf zasnove Raimund Orfeo Voight, scenograf izvedbe Marko Japelj, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, kostumograf Alan Hranitelj, koreograf Matija Ferlin, oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik, lektorica Maja Cerar. Igra Leonce in Lena je na slovenskih odrih doživela že štiri uprizoritve, zadnja je bila leta 2012 v Lutkovnem gledališču Ljubljana v režiji Ivane Djilas.

Po premieri bodo podelili Dnevnikovo nagrado najboljšemu gledališkemu ustvarjalcu ali ustvarjalki MGL v pretekli sezoni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.