Nadnaravna pojavnost Wernerja Herzoga

Werner Herzog je bil star tri leta, ko je prvič videl boga. Bilo je na dan, ko otroke obdaruje sv. Nikolaj (Miklavž), poredne pa kaznuje. »In ker sem vedel, da sem bil poreden, sem se skril pod zofo,« pove Herzog v avtobiografskem kratkem dokumentarcu Portret Wernerja Herzoga (1986). V njem vidimo režiserja v srednjih letih, z brki, kako stoji pred ostanki stavbe, kjer je odraščal – na odročni kmetiji na Bavarskem, brez vode in elektrike. »Pri vratih sem zagledal moškega z brado v rjavem kombinezonu in mislil, da je bog, ki me je prišel rešit,« nadaljuje razlago. »Nasmehnil se mi je in od takrat me nikoli več ni bilo ničesar strah.« Šele kasneje je izvedel, da je bil moški v kombinezonu pravzaprav delavec iz bližnje elektrarne. Toda ljubitelji Herzogovih dokumentarnih filmov in nemara tudi zgodnejših, igranih, ste bržkone opazili, da je v opisu ‘srečanja z bogom’ zaznati večino tistega, kar je značilno za njegov značaj, s tem pa tudi za njegove filme: bizarnost situacij, v katerih se znajde (ali pač načina, kako jih doživlja in opisuje), umanjkanje občutka strahu, resnost, s katero artikulira sleherni pojav. Zaradi te lastnosti so ga večkrat imenovali ‘kralj patosa’. Herzog je namreč, kot je v knjigi intervjujev Herzog on Herzog dejal sam, nekdo »ki vse doživlja dobesedno. Preprosto ne razumem ironije, to pomanjkljivost imam, odkar sem bil sposoben misliti sam zase.« Toda namesto ironije dobimo nekaj še boljšega: človeka, ki je sposoben celo rast trave pospremiti z eksistencialnim angstom, nekoga, ki bo z vso resnostjo dejal, da v džungli vidi samo kaos in smrt, zgolj boj za preživetje in gnitje, pri tem pa se mu zdi, da »ptiči ne pojejo, ampak kričijo od bolečine«. Werner Herzog je pri pogledu na svet tako zelo resen, da včasih že ta resnost povzroča komične učinke, pri čemer pa nikoli ne zdrsne v trivialnost. Povsem pravilno se je ocenil že v prvem poskusu. »Pesnik bom,« si je rekel, ko je pri 19 letih videl prvi film. »Pesnik, ki bo snemal filme.« Drugo je zgodovina – Herzog je, prihajajoč z valom ‘novega nemškega filma’, s povojno generacijo brez očetov, postal velikan svetovne veljave, ki mu ni para.

Do pekla in nazaj

Pri snemanju filmov kaže odločnost in vizionarstvo, kakršnih zlepa ne najdete pri kakem drugem režiserju ali – to lahko rečem skoraj brez zadrege – človeškem bitju nasploh. Je režiser, ki bo – če denimo sliši, da je ognjenik na Karibih pred izbruhom – odbrzel naravnost v jedro nevarnosti in posnel film (La Soufrière, 1977). Režiser, ki je za snemanje filma Srce iz stekla (1976) hipnotiziral celotno igralsko ekipo. Režiser, ki je v amazonski džungli vlekel ladjo čez goro, da bi posnel film Fitzcarraldo (1982). Ki je med snemanjem filma Fata Morgana (1971) v Afriki večkrat zbolel za malarijo in bil poleg tega tudi nekajkrat zaprt. Je človek, ki se je ob vesti o hudi bolezni filmske kritičarke Lotte Eisner, njegove mentorice in prijateljice, sredi zime odpravil na pešpot od Münchna do Pariza, da bi jo s tem dejanjem ohranjal pri življenju (ta pot, polna deliričnosti, podhladitev in spanja v hišah, v katere je vdrl, je opisana v knjigi Hoja po ledu, 1978). In navsezadnje, Werner Herzog je nekdo, ki bo ob prvem namigu na Mars dejal: »Šel bi tja. Z enosmerno vozovnico.« Stavek, ki ste ga nemara zasledili v dokumentarnem filmu Lo and Behold: Reveries of the Connected World (Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu), ki je bil te dni na ogled na Liffu.

»Pesnik bom,« si je rekel, ko je pri 19 letih videl prvi film. »Pesnik, ki bo snemal filme.« Drugo je zgodovina – Herzog je postal velikan svetovne veljave, ki mu ni para.

Iz tega je mogoče razbrati Herzogovo izjemno – ob pomanjkanju boljšega izraza– živost. Ljudje, narava in življenje ga res zanimajo, zanimajo na način nikoli potešene lakote. Da bi se dokopal do skrivnosti obstoja življenja in jo ujel na filmski trak, se nikdar ne ustavi na pol poti. Tudi kadar tvega svoje ali celo tuja življenja, ki mu jih menda drugi člani ekipe pri polni zavesti zaupajo. Ob vsem povedanem je manjši čudež, da je sploh še živ. Enako velja za njegove sodelavce. »Ne silim v težave,« je leta 1982 rekel med prvim TV-nastopom v Late Night Showu, »toda bil bi zadnji, ki bi se prestrašil in obupal. Če bi bilo treba, bi šel za film do pekla in ga rešil iz hudičevih krempljev. Ničesar se ne bi bal.« Kajti »brez sanj smo samo krave na pašniku in ne želim si živeti tako. Življenje bom živel ali končal s svojimi projekti.«

Popolna kombinacija norcev

Herzog je v življenju morda res zamenjal nekaj žena, med drugim mu je zunaj zakona otroka rodila tudi igralka Eva Mattes (igrala je v njegovem filmu Woyzeck), toda noben odnos zanj ni bil pomembnejši in bolj formativen od tistega, ki ga je imel z igralcem Klausom Kinskim. Skupaj sta posnela pet filmov in tudi ta snemanja sta, začuda, oba preživela. »Pravijo, da je Marlon Brando težaven igralec,« je dejal v omenjenem Late Night Showu, »toda Brando je proti Klausu miroljuben statist.« Klaus Kinski je bil znan po neverjetnem besnilu, ki ga je popadlo, kadar je začutil, da ni v središču pozornosti. Tudi denimo, če v središču ni bil zato, ker se je kdo drug hudo poškodoval – eden izmed članov ekipe si je bil nekoč po piku kače primoran odrezati nogo. Herzog je vedel, kaj sledi v takih primerih: Kinski je začel nenadoma besneti, češ da kava ali hrana ni ustrezna, kar je trajalo več ur, z rjovenjem pa je denimo polnoma prestrašil miroljubno plemensko skupnost, ki je v filmu Fitzcarraldo odigrala vlogo statistov. Po snemanju je poglavar Herzogu povsem resno ponudil, da lahko, če to želi, zanj ubijejo Kinskega. Herzog je ponudbo zavrnil, čeprav je tudi sam več kot enkrat kontempliral njegov umor. Kot govori zdaj že antologijska anekdota, je želel Kinski deset dni pred koncem snemanja Fitzcarralda zaradi spora s tonskim mojstrom oditi domov. Od Herzoga je zahteval, naj tonskega mojstra odpusti, toda ker mu ta ni hotel ustreči, je začel igralec pakirati. Herzog je prišel za njim in mu mrtvo hladno rekel: »Imam puško. Če boš odšel, boš prišel samo do prvega brega, saj ti bom v glavo poslal osem krogel. Deveta bo zame.« Kinski je začel klicati policijo – toda v premeru 800 milj tam ni bilo ničesar – in se je naposled umiril. Film jima je uspelo končati.

Pri tem odnosu je, onkraj anekdotičnosti, zanimivo, kako sta drug drugega peljala do roba in si v tem celo zaupala – šlo jima je za isto stvar, za film. Oba sta bila strašna intenzivca, skupaj še toliko bolj. »Kinski je pogosto rekel, da sem nor, vendar to ne drži, sem tako rekoč klinično normalen. Toda najbrž je imel v mislih nekaj povsem konkretnega – bila sva dve kritični masi, ki sta ob stiku postali nevarni. Postala sva zelo eksplozivna.« In četudi sta nemalokrat razmišljala, kako bi drug drugega ubila, sta vsakič znova iskala vzajemno bližino.

Herzog še danes vsak svoj sivi las imenuje ‘Kinski’. »Včasih ga pogrešam,« je povedal v filmu, posvečenem temu nenavadnemu razmerju. »So trenutki, ko je zame zelo živ.« Kajti bila sta si bliže kot s komerkoli, tako blizu, da sta se »pogosto razumela brez besed, kakor dve živali«.

Narator tragičnosti

Minilo je 25 let od prijateljeve smrti in od takrat je Herzog posnel še številne izjemne filme, kot je dokumentarni Grizzly Man (2005), pripoved o človeku, ki je iz človeške vrste izstopil tako, da se je zbližal z medvedi. Ali Srečanja na koncu sveta (2007), za katerega se je odpravil na Antarktiko in posnel tamkajšnje za življenje neprijazne razmere. Ali pa nemara Into the Abyss (2011), s katerim je raziskoval psihološki ustroj morilca, obsojenega na smrt. Ali novejša Into the Inferno (2016), za katerega se je še enkrat odpravil do ognjeniškega žrela, ter že omenjeni Lo and Behold (2016), s katerim je raziskal internet – morda zato, ker o njem ne ve ničesar.

Ve pa zato veliko o ljudeh. Zdaj je star 74 let in ni videti, da bi ga kaj upočasnjevalo. Opremljen s svojim poetičnim pogledom se še naprej podaja na robove sveta, robove človeške psihe in pogosto tudi malo čez. Njegovo pripoved o presunljivem stanju bivajočega je nemogoče prezreti. Pa tudi, če se odločite, da Herzoga prezrete: tragičnost vašega življenja, ki se kaže v indifernetnosti vesolja do vaših želja in namenov, bo kljub temu ostala – če si za konec sposodim nekaj njegovega sloga.

Zgolj prikrajšani boste za sijajnega, brezkompromisnega naratorja, ki zna to tragičnost ubesediti.