Vrnitev v ring: Chuck Palahniuk

Leta 1993 je tedaj enaintridesetletni Chuck Palahniuk brezciljno pohajal po Riu, brez denarja in brez strehe nad glavo. Ker ni mogel spati, kot pravi v eseju Nespečnost in jaz (Guardian, 2014), je zahajal v prazne kazinoje in restavracije, ki so bili odprti vso noč. Bil je utrujen in deliričen, ob tem pa je v mislih snoval zgodbo o človeku, ki je verjel, da boleha za nespečnostjo, v resnici pa je živel dvojno življenje: »Kadarkoli je mislil, da spi, se je njegov alter ego odpravil na pustolovščine, v katere se sam v budnosti nikoli ne bi upal spustiti.« To je glavna premisa tistega, kar je (v samo šestih tednih pisanja) oblikoval v roman, ki je leta 1996 izšel pod naslovom Klub golih pesti.

Lani avgusta je minilo dvajset let od izida romana, ki je pozneje ob filmski upodobitvi z Bradom Pittom in Edwardom Nortonom v glavnih vlogah doživel status kulta in postal referenčna točka najmanj dveh generacij, ukleščenih v primežu kapitalizma. Palahniuka je film, ki je zares veliki uspeh doživel šele ob DVD-verziji (kritiki so ga sprva v nerazumevanju sesuvali), povzdignil v pisateljsko zvezdo, ki je znana najmanj po dvojem: da piše, kot pravi sam, »za ljudi, ki ne berejo,« ter da gre za zgodbe, ob katerih ljudje omedlevajo, kot najbrž niso omedlevali vse od filozofskih pripovedk Marquisa de Sada.

Po zadnjem štetju je skupno število ljudi, ki so denimo omedleli ob živem branju njegove kratke zgodbe Guts (Drobovje), 73. Gre za zgodbo, v kateri opisuje bizarno masturbiranje, ki se konča s hudo samopoškodbo, že krajši vpogled v življenje Palahniuka pa vsaj deloma osvetli, čemu je nagnjen k opisovanju ekstremnega nasilja, ki prežema tudi Klub golih pesti.

Življenje na straneh črne kronike

Palahniuk je z bratom in sestrama odraščal v prikoliškem naselju v Pascu (Washington). Ko je bil star štirinajst let, sta se starša ločila, zaradi česar so otroci pogosto bivali pri maminih starših. Od tu se njegova življenjska zgodba piše v slogu novic iz črne kronike: kot bi šlo za verze iz znanega komada Alive skupine Pearl Jam, je mama osemnajstletnega Chucka posadila na stol, da bi mu povedala resnico o družini. Ko je bil njegov oče star komaj nekaj let, je Chuckov dedek ubil njegovo babico, potem pa sodil še sebi. O tem pred maminim priznanjem ni vedel ničesar, je pa v intervjujih priznal, da je v družini vedno čutil napetost in zaznaval temne sence, ki pa jih niso naslavljali.

V osemdesetih je ob bolnišničnih posteljah spremljal, kako je za posledicami aidsa umrl skoraj celoten krog njegovih bližnjih prijateljev. In ko mu je v devetdesetih uspelo s knjigo in prebojem na filmska platna, je nasilne smrti odšel še njegov oče. Zgolj nekaj dni pred premiero filma Klub golih pesti je njega in njegovo partnerko umoril in zažgal partneričin bivši mož. Vdihnite, kajti nismo še pri koncu: leta 2011 je napisal roman z naslovom Prekleta (Damned), pripoved o mrtvi trinajstletnici, ki se oglaša iz nekakšnega Dantejevega pekla – roman je pisal, ko mu je za rakom umirala mama, ki je »zaradi zdravil postala kot otrok. Otrok, ki ga sicer ne bi nikoli spoznal«.

Deklico iz romana je postavil v ekstremno temačno okolje zato, ker je bil to njegov način soočanja z dogajanjem – kar velja tudi za njegovo preostalo pisanje. Večja, ko sta nasilje in absurd v zgodbah, znosnejša postane realnost. Kar je tudi razlog za umestitev pretepov v Klubu golih pesti. Se spomnite? Ko neimenovani narator (v filmu Edward Norton) pride s prvega pretepa, lahko končno, po mesecih nespečnosti, zaspi kot dojenček. »Nikogar ne bi smelo presenetiti,« piše v omenjenem eseju, »da že vse življenje pomiritev najdevam v zgodbah, ki vključujejo pretepe. Pretepe in izgubljanje pretepov. Če v svoji domišljiji v pretepu zmagaš, ne boš mogel nikoli zaspati. Toda študije kažejo, da če boksar ali rokoborec izgubi tekmo, raven njegovega testosterona upade. Njegov metabolizem se upočasni.« Oziroma kot zapiše v knjigi: »Izzovi pretep in izgubi v njem.«

Iztegnjeni sredinec kapitalizmu

Toda Klub golih pesti je bil veliko več kot zgolj zgodba o nasilju. Status kulta je dosegel zato, ker je artikuliral težave generacije, ki sta ji v prehodu v odraslo dobo ostala zgolj surovi kapitalizem, prazni materializem in njuno udejanjanje v želji po posedovanju Ikejinih izdelkov. Obenem je Palahniuk s pripovedjo o nenadoma pobesnelem uradniku odgovoril na potrebo moških po »testosterona polnem druženju z drugimi moškimi«. Mimogrede: obstaja več raziskav o homoerotičnih prvinah Kluba golih pesti. Vlogo iniciatorja v moškost je ob teh ritualih srečevanja opravljal Tyler Durden, v filmu izklesani Brad Pitt, ki je pred začetkom pretepov izrekal naslednje besede opolnomočenja:

»Prekleto, celotna generacija dela na bencinskih črpalkah in streže za šankom ali v belih srajcah služi drugim. Oglaševanje nas sili v hrepenenje po avtomobilih in oblačilih ter v opravljanje služb, ki jih sovražimo, da bi si lahko kupili sranje, ki ga ne potrebujemo. (...) Televizija nas je vzgojila v prepričanju, da bomo nekega dne vsi milijonarji, filmski bogovi in rock zvezde. Toda ne bomo. In počasi spoznavamo to dejstvo. In smo zelo, zelo jezni.«

In v tej jezi, pospremljeni s potrebno norostjo, ki vodi večino velikih idej, Tyler Durden zasnuje Projekt Mayhem – načrt, kako od spodaj sesuti velike korporacije in z njimi kapitalizem. Ustvari svojo vojsko bojevnikov, ki se med sabo prepoznavajo po podplutbah na obrazu. Preden se lahko pridružijo velikemu Tylerjevemu načrtu, morajo prestati test vzdržljivosti: tri dni stanja na verandi brez hrane ali zavetja ter konstantno poniževanje s ponavljajočim ukazom, naj odidejo. Če zdržijo to, postanejo vojščaki, ki se skozi Projekt Mayhem urijo za megalomanski načrt sesuvanja temeljev zahodne civilizacije.

K Palahniuku ob javnih branjih menda še vedno pristopajo moški, ki ga v zaupljivem tonu, z nekoliko stišanim glasom sprašujejo, kje je najbližji Klub golih pesti.

K Palahniuku ob javnih branjih menda še vedno pristopajo moški, ki ga v zaupljivem tonu, z nekoliko stišanim glasom sprašujejo, kje je najbližji Klub golih pesti. Palahniuk pravi, da je vedno malce potrt, ko jim mora povedati, da takšni klubi v resnici ne obstajajo. Toda kdo ve, ali ti moški ne mislijo, da Palahniuk zgolj upošteva prvo pravilo Kluba golih pesti: »Ne govori o Klubu golih pesti.« In drugo pravilo Kluba golih pesti: »Ne govori o Klubu golih pesti!« Naj bo tako ali drugače, dejstvo, da ga po klubih sprašujejo, govori o izjemni moči fikcije, ki prehaja v realnost, še bolj pa o tem, da so vse težave, ki jih to delo tematizira, še vedno tu. Še vedno obstaja potreba po opolnomočenju in prebujanju iz rahlega dremeža ob gledanju TV-oglasov.

Klub golih pesti 2

Bržkone je interes bralcev eden izmed pomembnih razlogov, zakaj je Palahniuk junake Kluba golih pesti ponovno obudil v življenje. Tokrat v žanru grafičnega romana, saj je pametno sklepal, da v istem mediju najbrž ne bo zmogel ponoviti izjemnega uspeha romanesknega prvenca.

V novi knjigi se srečamo z neimenovanim pripovedovalcem deset let po koncu iz romana – zdaj je poročen z Marlo Singer, s katero imata devetletnega sina. S tisto Marlo Singer, o kateri je pripovedovalec iz romana izrekel naslednje antologijske besede: »Marlina filozofija je bila, da je treba živeti, kot da lahko vsak trenutek umre. Njena tragedija je bila v tem, da ni.« Toda kaj se zgodi, ko se takšna oseba znajde v desetletnem zakonu z možem, čigar norost je zadušena z odvisnostjo od zdravil na recept? Kaj se v ustaljenem in urejenem življenju zgodi z našim pripovedovalcem?

Za USA Today je Palahniuk dejal, da je bil Klub golih pesti velik napad na očete. Na vse tisto, za kar je mislil, da njegovemu očetu ni uspelo.

»Samo poglejte ga,« piše Palahniuk, »zdaj si pravi Sebastian. Pred desetimi leti mu je bilo usojeno postati naslednji Aleksander Veliki. Ali novi Džingiskan. Svojo vojsko je zamenjal ... za kaj?«

Za USA Today je Palahniuk dejal, da je bil Klub golih pesti »velik napad na očete. Na vse tisto, za kar sem mislil, da mojemu očetu ni uspelo, v kombinaciji s tistim, kar so proti svojim očetom govorili vrstniki. Toda zdaj sem star toliko, kot je bil moj oče, ko sem ga napadal, zato želim stvar še enkrat premisliti iz očetovske perspektive.« Kajti zdaj je Sebastian v letih, »ko mu je do neke mere uspelo, pa vendar ni zares srečen, toda iz drugačnih razlogov«. Je problem nemara v tem, da je zadušil Tylerja v sebi? Oziroma: »Ali s Tylerjem izgubiš najboljši del sebe?«

Če vprašate Marlo Singer, je odgovor nedvoumen – da. To nadvse ljubko temačno bitje namreč poskrbi, da se Tyler vrne. Toda če gre verjeti kritikom nadaljevanja zgodbe o Projektu Mayhem, Tyler, torej Palahniukov kreativni, nori del, ni več, kar je bil, ko je pred dvajsetimi leti dajal in predvsem sprejemal udarce.