Če boš padel, te bom ujel

Z Ravilom Sultanovom, direktorjem 10. mednarodnega festivala sodobne klovnade in novega cirkusa Kovnbuf, sediva pred dvorano Slovenskega mladinskega gledališča, pred Staro pošto; v rumenem poletnem dnevu, v risu iztekajočega se festivala. V svetu zanimanje za cirkus raste, nagel razvoj je novi cirkus v zadnjih desetletjih postavil v sam vrh industrije zabave, hkrati pa omogočil plodno prepletanje umetniških izrazov tudi v eksperimentalnih in avantgardnih plasteh sodobnih uprizoritvenih umetnosti. Cirkus se odziva na današnji čas. A ne moralizira. Se ne poglablja v tragedije.

Sultanov, na moskovski Akademiji za cirkuške in odrske umetnosti izšolani klovn, ki se je skupaj z ženo Natašo, prav tako klovneso, v Slovenijo priselil leta 1993, mi pove, da mora vsak klovn na pot. »Sveta ne bodo rešili ne politiki, ne cerkev, ne vojska. Rešili ga bodo – klovni. Jango Edwards, Američan.« Ima me, da bi se usedla na avtobus in se odpeljala modrovat na Obalo, kjer se tisti hip na predstavo pripravlja pomemben gost desetega Klovnbufa, Aleksej Mironov, »sošolec« Sultanova s cirkuške akademije v Moskvi, ki je bil tudi član slovitega Cirque du Soleila in je nastopal v Las Vegasu. Ampak ni časa za kavico z mojstrom stare šole, ni časa za romantiko.

Čakam Ophélie Mercier, predstavnico mednarodne mreže mladinskega in socialnega cirkusa Caravan. Socialni cirkus? V rokah že imam lično zloženko s sloganom »Spreminjanje življenja s cirkusom« in fotografijo klovnovskega klobuka ter živobarvnih žogic pa skupine mladih v piramidi, radostne deklice, ki visi na trakovih. Raziskave, usposabljanje mentorjev, seminarji, izmenjave, prostovoljstvo, mladinski festivali. »Naš namen je po vsem svetu v izobraževanju mladih promovirati cirkuške prakse in spodbujati njihov razvoj.«

Mreža Caravan je nastala leta 2008, danes je vanjo vključenih 22 mladinskih in socialnih cirkuških šol in organizacij iz Evrope, z Bližnjega vzhoda, iz Azije in Amerike; med pridruženimi člani sta tudi Izraelska cirkuška šola iz Kfar Jehošue in Palestinska cirkuška šola iz Ramale. To hipoma povežem z besedami, ki kot ključne utripajo v opisih in definicijah socialnega cirkusa: univerzalnost, dostopnost, demokratičnost. Strpnost, spoštovanje, odgovornost. Vztrajnost. Skupinsko delo. Fokus. In vedno znova – zaupanje. Ko en otrok skoči, ga mora drugi ujeti. Oba sta iz »ranljive skupine«. Ali pa samo eden.

Brskam naprej. Kaj je torej socialni cirkus? Na spletu naletim na misel Jessice Hentoff, ustanoviteljice socialnega cirkusa Cirkus Harmony, v katerem so zrasli tudi njeni trije otroci – in ostali del cirkuške družine:»Socialni cirkus je, ko cirkus predstavlja sosesko, je cirkus z namenom. Cirkus kot način, na katerega mladi počno tisto, kar počno dobro, in to – za skupno dobro. Se postavljajo, tvegajo, sanjajo o nemogočem in slavijo svoje otroštvo.«

Nataša Sultanova, klovnesa in igralka, programski vodja Klovnbufa, v osrčje socialnega cirkusa postavi aktivnost, akcijo. »Spomnim se, kako sem leta 1995, na gostovanju Mladinskega gledališča v Braziliji, skozi okno avtobusa uzrla zapuščen industrijski obrat, v katerem se je kakih sto otrok prav tisti hip družilo s klovni. Ti otroci so dinamični, aktivni. Želijo si akcije, gibanja. Cirkus jim to da. In ni tekmovalen.«

Socialni cirkus je več od tega, da se otroci naučijo žonglirati in delati salte, je onkraj zabave. Namen socialnega cirkusa ni mlade preoblikovati v klovne, artiste na trapezu, cirkuška umetnost je medij za dobro skupnosti.

In Ophélie Mercier ni rahlo dolgočasna sodobna birokratka srednjih let, kakor sem si jo zamišljala; k meni prisede mladenka v modri obleki z rožicami in mi na vprašanje, ali je umetnica, odgovori z omahujočim, prikupnim nasmeškom: »Ne vem …«

Leta 2010, potem ko je končala študij politologije, je iz Francije odpotovala v Kairo in tam kot socialna delavka delala z begunci. Tam je uzrla Outo Hamro, cirkuško skupino, ki jo je navdihnila. Leta 2013 se je vrnila v Egipt, na študij arabščine. »Vnovič sem srečala to skupino. In se ji pridružila.« Izvajali so ulične klovnovske performanse v revnih četrtih Kaira, pa tudi na ruralnih območjih. Leta 2015 so odpotovali v Adis Abebo. Tam je Ophélie Mercier srečala predsednika Caravana, in ko se je vrnila v Francijo, jo je povabil, da nastopi na seminarju mreže ...

Vnovič načnem temo umetnosti. Je socialni cirkus umetnost ali je socialno delo? »Naloga umetnosti je, da ustvarja človeško povezavo, omogoči, da se povezave zgodijo. Obstajajo socialne strukture, ki so zelo močne, ki jih je res težko razbiti. Umetnost to zmore.« Vrtam dalje: »Ste klovnesa?« Odvrne: »Da in ne, ne vem. Borim se z etiketami, kot je ta ... Zdi se mi, da smo vsi klovni, le forma je vsakič drugačna. Klovn, po mojem, je nekdo, ki se igra z mejami in prispeva k temu, da se te rušijo. Torej – da, v Egiptu so mi prijatelji rekli klovnesa, sami pa mi tega nikoli ni uspelo naravnost izreči, čeprav sem vsak teden nastopala v tej vlogi!«

Potem tudi ona kot srčiko socialnega cirkusa poudari zaupanje: »Ne držim te. Ne delam ničesar namesto tebe. A sem tu. Če boš padel – te bom ujel.«

Povprašam jo po primerih dobre prakse. »Vsak član Caravana ima svoje načine implementiranja aktivnosti socialnega cirkusa, odvisno od nacionalnega konteksta, naš skupni namen pa je uporaba cirkuške umetnosti za ustvarjanje pozitivnih osebnih, družbenih in socialnih sprememb. Omenila bi dve pobudi, ki se mi zdita zanimivi. Parada Foundation iz Romunije se posveča otrokom z ulice, zanje so zagotovljeni tudi varni zaprti prostori, kjer se učijo cirkuških veščin. Cabuwazi iz Berlina pa zadnja leta izvaja programe v domovih, ki prvi pozdravijo begunce; cirkuški učitelji pridejo z mobilnim cirkusom, v delo pa poleg prišlekov vključujejo tudi male in mlade ‘domačine’,« pravi Ophélie Mercier.

Socialni cirkus že obstaja in se razvija tudi pri nas, v Sloveniji. Na Klovnbuf je Ophélie Mercier »pripeljalo« Slovensko združenje za cirkuško pedagogiko – Cirkokrog. »Mislim, da ima socialni cirkus v Sloveniji veliko prihodnost. Kot članica Caravana delam večinoma v povezavi z direktorji cirkuških šol, ki za svoje organizacije delajo že 20, 30 let, in ko se spomnijo začetkov, brez cirkuškega prostora, med ljudmi, ki njihovega dela niso razumeli ... me to spominja na ta trenutek tu. Ampak da, energija je prava, zelo prisotna.«

Leta 2000 je nekaj študentk socialne pedagogike na konferenci v Maastrichtu spoznalo cirkuške pedagoge iz najstarejšega cirkusa v Evropi, Cirkusa Elleboog. Iz tega poznanstva je leta 2005 nastalo društvo Cirkokrog, ki »goji« socialni cirkus in v katerem je ta hip dejavnih deset članov. »Trije so v cirkuških šolah. Tjaž je v Circo Vertigo v Torinu, Eva je v gledališki šoli Philippa Gaulierja v Parizu, Živa v Granadi,« pove Kristina Debenjak, vodja Cirkokroga. »Diabolo, krožnik, piramide … izvajamo delavnice različnih oblik, vabijo nas na festivale, v vzgojne zavode pa na šole, na športne dneve. Na dogodke različnih društev. Zelo preprosto je. Za socialni cirkus sta dovolj že dva človeka. In en kovček z rekviziti.« Spomni se dela z otroki v azilnem domu: »Ko besede niso potrebne. Prideš v stik. Nekaj skupaj počneš. Cirkus najde pot do vseh.«

Zef Berišaj, vzgojitelj in učitelj cirkuških veščin, je v Slovenijo iz Črne gore prišel leta 2009. Od 14. leta je delal kot prostovoljec v Salezijanskem mladinskem centru v Podgorici, zdaj vodi mladinski in socialni cirkus Fuskabo, projekt zavoda Salesianum – Skala, ki že 20 let deluje pod geslom »Mladinska ulična vzgoja« in je tudi del Caravana. »Od leta 2009 imamo Minibus veselja, mobilni mladinski center. Ob torkih, četrtkih, petkih smo na igrišču na Fužinah. Tudi pozimi. Pridejo otroci. Pa starši, imamo kotiček za kavo. Namizni nogomet, šah, delavnice, šolsko pomoč. To je stik na ulici, potujoči mladinski center, prek katerega mlade vabimo oziroma vključujemo na igrišču in jih nato usmerjamo v strukturirane dejavnosti, kot so dnevni center, šport, glasba in cirkus. Fuskabo se je začel leta 2012. FU kot Fužine, SKA kot Skala, BO kot Bosco, začetnik reda salezijancev, ustanovljenega leta 1854.«

Socialni cirkusi se posvečajo denimo otrokom z ulice ali pa otrokom beguncem. Vodja Cirkokroga Kristina Debenjak se spomni dela z otroki v ljubljanskem azilnem domu: »Ko besede niso potrebne. Prideš v stik. Nekaj skupaj počneš. Cirkus najde pot do vseh.«

V mladinski in socialni cirkus Fuskabo prihajajo večinoma otroci priseljencev druge generacije, skozi učenje cirkuških veščin se učijo odgovornosti, vztrajnosti, javnega nastopanja, skupinskega dela. Po nastopih – več kot sto so jih že imeli – otroci učijo otroke. »Na Debelem rtiču smo pred dvema letoma izpeljali delavnico za učitelje športne vzgoje v osnovnih šolah; številni so kupili rekvizite, kakih deset šol nas je kasneje povabilo na gostovanje. Nismo poklicni cirkusanti, cirkus uporabljamo kot vzgojno metodo pri svojem delu. Cirkus je prostor, kjer ustvarjalnost nima meja. Kjer sva z otrokom na isti ravni.«

Je cirkus res družbena črna luknja, kot zapiše Rafo Pinosa, Zefov sodelavec pri Skali? »Gravitacijska sila je v vesolju oblikovala črno luknjo in to nikakor ni praznina. Cirkus po vseh družbenih zakonitostih tako zgosti družbene procese, da vzpostavijo novo družbo, za katero ne veljajo uveljavljeni družbeni predsodki.« Zakaj se pridružiti cirkusu? »Ne, ker bi hotel živeti nomadsko življenje, ampak zato, ker ne želim biti družbeni izmeček, ker nimam dovolj denarja za trendovske nakupe, nimam dovolj dobrih možnosti za perfektne ocene.«

V cirkusu ne pričakujejo popolnosti. Lahko se tudi na samoumeven, smešen način zmotim. Napaka je celo nagrajena z družbenim aplavzom. »Prav cirkus je tisti, ki na alternativni način obrobje postavlja v središče družbenega dogajanja. Zanj ne potrebuješ dragega instrumenta, že nekaj osnovnih veščin je dovolj, da z njimi obvladuješ svoj socialni prostor, ki se začne prav s tem širiti. V cirkusu ni prvih in drugih violin, vsak je pomemben. Ni versko, ni etnično obarvan, ni večinski, ni manjšinski ... Učinkovit je na vojnih območjih, na ulicah, ki jim vladajo ulične tolpe, v četrtih, ki so etnično sprte. Ni burka, ni sarkazem.«

Cirkus je lep.