Intervju / Dr. Aleš Završnik, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani

Aleš Završnik je avtor številnih del o rabi velikega podatkovja, algoritmov in umetne inteligence v kazenskem pravu. Do teh novih tehnologij je, drugače od precejšnega dela strokovne javnosti, kritičen. Opozarja, da algoritmi v kazenskem pravu niso nujno nekaj slabega, žal pa večinoma pomenijo pozitiven prispevek zgolj v kazenskih sistemih, ki so že tako slabi, da jim ni več druge pomoči. Enako, če ne še bolj, pa je po njegovem mnenju sporna raba oziroma zloraba teh tehnologij v politiki, saj omogoča »kupovanje« volitev.

Završnik je bil leta 2017 član skupine pri Evropskem raziskovalnem svetu (ERC) za etično presojo novih raziskovalnih projektov.

Računalniški programi in umetna inteligenca so tudi v pravniškem odločanju postali stvarnost. Kje vse se uporabljajo?

V kazenskopravnem sistemu imamo sisteme treh vrst. Tiste, ki so v rabi na začetku kazenskega postopka, recimo pri odločanju o priporu, ob koncu kazenskega postopka pa sta tu še odločanje pri izbiri kazenske sankcije in pri pogojnem odpustu. Osredotočam se na kazenskopravni sistem in tu opazujem različne sisteme. V ZDA je raba avtomatiziranih sistemov odločanja tudi način, kako ljudem zagotoviti pravno varstvo. Na primer, da se jim ponudi neki »pametni« spletni obrazec, v katerega lahko vpišejo svojo pravno težavo. Personalizirane storitve so pač drage in si jih ljudje večinoma ne morejo privoščiti, lahko si jih privoščijo samo bogati. V tem primeru ni tako težko ugotoviti, ali so avtomatizirani sistemi, ki temeljijo na velikem podatkovju (big data) in algoritmih, v pravu dobri ali slabi, v tem primeru so gotovo dobri, saj revnejši sloj pride do vsaj nekaj pravnega varstva. Je pa dokaj jasno, da je umetna inteligenca tu uporabljena za reveže, bogati imajo še vedno dostop do obojega – personaliziranih storitev v obliki odvetnikov, ti pa tudi sami uporabljajo avtomatizirane sisteme.