Intervju / Dr. Darja Zaviršek, sociologinja in feministka

V torek popoldne je imela Darja Zaviršek v Kamniku predavanje. Govorila je o vidnosti nevidnega: nasilje v institucijah dolgotrajnih namestitev, o nekdanjih zaprtih zavodih, gradovih, dvorcih, v katerih so bivali otroci. Tudi ko sva se pogovarjala, je govorila o nasilju, ne o institucionalnem nasilju, morda posredno tudi o tem, temveč o nasilju moških nad ženskami, o vsakodnevnih nasilnih dejanjih, ki jih velik del ljudi v družbi do nedavna ni prepoznal kot sporna. Povsem jasno je, zakaj. Redkokdo je pomislil, kako spolno nadlegovanje, verbalno ali fizično, občutijo žrtve. Z gibanjem #MeToo ali #jaztudi po slovensko naj bi se to spremenilo. Kulturni vzorci se resda spremljajo počasi, a drugo kot sprejemanje človeka kot takšnega, kot nam enakopravnega, nam ne preostane. Patriarhalne družbe so nasilne in nasilje vodi v fašizem.

Darja Zaviršek je redna profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo. Je ena od pobudnic slovenske akcije #jaztudi, zbiranja osebnih zgodb o nasilju nad ženskami.

V kakšni kondiciji je feminizem danes?

V zadnjih dvajsetih letih se je na ravni Evropske unije veliko govorilo o t. i. uravnoteženosti spolov na vseh področjih življenja, sprejemala se je zakonodaja, mnogim se je zdelo, da smo prišli do resnične spolne enakosti in da boj ni več potreben. Bilo je vzdušje skoraj kot v socializmu, zaradi univerzalne zaposlitve žensk so ljudje verjeli, da smo dosegli enakost med ženskami in moškimi. Ta iluzija se je razblinila že leta 1991, Evropska unija pa je še za dve desetletji nekoliko zaslepila pogled. Današnje feministične zahteve so posledica tega, da smo znova v času, ki dokazuje, da pravice žensk niso izborjene, da prihaja do retradicionalizacije. Birokratski »mainstreaming« je ustvaril fantazmo pravne enakosti, pod katero pa so se v času neoliberalizma začele dogajati velike spremembe. Danes smo na križišču. Ozaveščanje žensk se bo nadaljevalo, temu smo bili priča ob letošnjem 8. marcu, ko so z vsega sveta prihajale fotografije žensk, ki demonstrirajo, fotografije s Kosova, iz Srbije, Kijeva, iz številnih azijskih držav. A zatiranje žensk in njihovih pravic se lahko tudi poostri, če se okrepi fašizem. Včasih demonstracij za 8. marec ni bilo, bile so rože, ne transparenti. Po nekaterih evropskih mestih so ženske demonstrirale oblečene v črno, nekoč so bile v vijoličastem, upanja je bilo več. V Kijevu so mlade ženske na ulicah vzklikale gesla o enakopravnosti, o pomenu solidarnosti, proti ubojem žensk in hkrati tudi gesla proti fašizmu. To me je spomnilo na gibanje Žensk v črnem (Žene u crnom), ki so leta 1991, nekaj mesecev pred začetkom nacionalistične vojne, na shodu v Beogradu nosile gesla proti nacionalizmom in proti vojni in govorile o pacifističnem protivojnem feminizmu.