Asfaltna džungla po domače

Kar malce sramežljivo so domači mediji pospremili rojstvo, akhm ... skotitev slovenskega prevoda stripa Kosmati krimič, ki je najprej izšel z naslovom Animal Noir pri ugledni kalifornijski založbi IDW (Idea and Design Work), peti najmočnejši stripovski založbi v ZDA. Najbrž zato, ker gre za strip. Če bi šlo za knjigo, film ali gledališko predstavo, bi se kreatorja verjetno že cvrla v soju medijske pozornosti, o njiju bi na nacionalki posneli posebno kulturno oddajo, oglasil bi se kulturni minister, piskrček pa bi pristavil tudi sam predsednik države. Celo v domači cehovski srenji je zavladala čudna tišina. Kot da ne bi bilo nič posebnega, če se produkt domače pameti prvič prebije v deželo, ki je strip praktično izumila.

In kako prideš na ameriški trg? Najprej potrebuješ dober izdelek. Z dodano vrednostjo, kot bi rekli naši ekonomisti. Animal Noir to nedvomno je. Gre za mešanca med avtohtono ameriško pasmo hard boiled črnih kriminalk in antropomorfnim žanrom z disneyjevskim pedigrejem, kjer živali nastopajo v človeških vlogah. Svet afriških živali, ki živijo v megapolisu Banana republike je tako kompleksen, osmišljen, zahteven, funkcionalen in luciden, da bi ga lahko mirne duše primerjali s kakšnimi Gospodarji prstanov ali Igrami prestolov. V tem svetu je vse izgrajeno do zadnje pičice, od zgodovine, zakonov, hierarhije do živalskih razredov, avtorja sta določila celo, kdo koplje jarke in odnaša smeti. Zgodba o iskanju izgubljenih plenilskih filmov, ki bi lahko kompromitirali ženo uglednega sodnika, je izvirna, večplastna in alegorična, dialogi zabavni, protagonisti prepričljivi, Lunačkova risba pa lahkotna, zanesljiva in polna odbitih režijskih prijemov. Animal Noir je nekaj novega, pogumnega, tveganega in po malem trapastega; tako rekoč kultna roba.

Zgodba je izvirna, večplastna in alegorična, dialogi zabavni, protagonisti prepričljivi, risba pa lahkotna, zanesljiva in polna odbitih režijskih prijemov.

Okej, izdelek imamo, a kako ga prodati? Izvozno strategijo nam je razkril sam Izar Lunaček: »Najprej sva narisala 15 strani v barvah, za pitch.« Pitch je kratka predstavitev projekta, kjer poskuša avtor pritegniti vlagatelja k realizaciji. Pri tem je treba imeti trdo kožo, sprejeti številne zavrnitve in poskušati vedno znova. »Sprva sva merila na francoski trg, na serijo vsaj treh klasičnih barvnih albumov v formatu A4. Bilo je kar nekaj zanimanja, ena super urednica je reč nesla celo pod nos Guyju Delcourtu, šefu zdaj največje francoske založbe, a ni šlo skozi. Čez nekaj mesecev sem bil na stripovskem festivalu v Barceloni, kjer so imeli super sistem za pitching. Pitch si dal v škatlo, urednik je vse prebral in si potem le nekatere naročil še na ustni izpit. Imel sem dva sestanka, in to začuda z direktorjema orjaških založb, francoske Casterman in ameriške IDW. Šef IDW Ted Adams je bil noro prijazen in očitno ravno v fazi, ko se je malo naveličal delanja samo franšiz Moj mali poni in Nindža želve ter postal strašen fen evropskega stripa. Vzel nas je kakih pet in nam dal vsakemu svojo miniserijo.«

Miniserija obsega štiri epizode v štirih mehko vezanih zvežčičih, vsaka šteje po 20 strani stripa, torej skupaj 80 strani. Kar skromen obseg za tako velikopotezno zamisel. »Ko sva reč zasnovala, je bil načrt, da bo imela vsaj 10–12 poglavij. Ampak po tretjem delu sva od založbe na lepem izvedela, da delava miniserijo in da bo naslednji, četrti del, tudi zadnji,« je hladen tuš pokomentiral Lunaček. Od 2000 do 4000 prodanih izvodov posamezne številke je bilo premalo za podaljšanje serije, zato sta bila s scenaristom strip prisiljena predčasno zaključiti. Škoda, saj ima zgodba še ogromno potenciala in možnosti, ki so ostale le deloma izkoriščene. Upamo, da bo Kosmati krimič nekoč dobil obseg in pomen, ki si ga zasluži.

Seveda nas matra firbec, ali sta s stripom obogatela. »S temle ziher ne,« je odkimal Lunaček in prostodušno navrgel znesek za stran, ki ga ne bom razkrival; povedal bom le, da bistveno ne presega honorarja, ki ga za stran nakaže naša mamica Mladina. Eh, tudi Amerika ni več to, kar je bila. In kakšna je pravzaprav stripovska scena tam, obstaja še kaj drugega poleg superherojskih in ljubiteljskih stripov? »Ne, samo to je!« pribije Lunaček. »V Franciji je krasno, ker obstaja presek med avtorsko in komercialno zgodbo, v ZDA pa delaš ali Batmana za resen keš ali pa zvečer po džobu ljubeče brusiš avtobiografsko izpoved za drobiž. Ko sem bil poleti v San Diegu na Comiconu, je bilo to noro očitno: na tistih par dogodkih, posvečenih avtorskemu stripu, je bilo v sobi po 20 ljudi, mimo vrat pa se je vila večtisočglava vrsta za mahanje igralcem iz nadaljevanke Igra prestolov. Depresivno.«

Filozofa Lunačka smo doslej poznali kot celostnega avtorja, ki je vse stripe oscenaril in narisal sam. Kako to, da je šel tokrat v španovijo? In kdo hudiča je Nejc Juren? »Nejc je par let mlajši od mene, muzikant, pisatelj in pravnik. Spoznala sva se v striparni Pritličje, začela so se kresati mnenja, ujela sva se in kmalu sem ga prosil, naj mi pomaga zbrusiti originalni žirafji scenarij, nakar se je to počasi spremenilo v enakovredno sodelovanje. Nejc je potem uvedel ta kompleksni ’worldbuilding’, ki ga jaz pri scenarijih sploh nisem vajen, ampak mi je ful pasal. Svet sva razvijala skupaj na sto kavah, potem sva na enak način napisala scenarij, od ideje zgodbe do sosledja scen, nato pa mi je Nejc vsak dan pošiljal dialoge za naslednji dve strani, ki sem jih spet malo pregnetel po svoje. Pošast, ki je nastala, ni ne moja ne njegova, ampak delo neke tretje osebe.«

Poleg tega se vzorcev noir nista držala kot pijanec plota, pač pa sta jih temeljito prekrojila. Tudi glavi junak, zasebni detektiv Manny – Emmanuel Karo (poklon Lunačkovemu stanovskemu kolegu Emmanuelu Kantu?), je zelo nadgrajena reinterpretacija klasičnega lika Humphreyja Bogarta. Obligatorni trenčkot in večna cigareta v gobcu sta skoraj vse, kar je od njega ostalo, lik klasičnega, trdega detektiva z zlatim srcem je doživel krepko evolucijo. »Kar se pomanjkanja motivov noir tiče, je to Nejčevo maslo, ampak mi je ful všeč. V moji prvotni opciji je bil Manny klasični hardboiled lik, obenem zajeban, a etičen, romantičen in občutljiv ter kakopak vezan na primer femme fatale. Zdaj je to v bistvu le njegova podoba o samem sebi, v resnici je kreten in precej bolj vsakdanji in privilegiran, kot si upa priznati. Nejc mu je dal depresivno ženo in ga naredil za večjega kretena, kot se za junaka spodobi. Meni se to zdi ful fino, je zelo izven moje cone udobja in mi je všeč. Moram reči, da mi je Manny tak, kot je zdaj, prirasel k srcu.« Pa ima Manny zgodovino, sta mu naredila predzgodbo, ozadje? »Seveda. V manjkajočih delih naj bi zvedeli precej več o njem, od odraščanja prek mladostne afere in življenja pri slonih ter vrnitve v mesto zaradi žene. Fino bi bilo ...«

Videti je, kot da sta se ob ustvarjanju Kosmatega krimiča dobro zabavala. Drži? »Drži, noro sva se zabavala.« To se stripu tudi vidi in v njem čuti. Premore tisto energijo, zanos in entuziazem, ki ga imajo le izdelki, narejeni iz ljubezni. Čeprav je do bralca zahteven ali ponekod celo neprijazen, saj se je treba med branjem zapletene zgodbe pogosto vračati, da bi ugotovil, kdo je že ta ali kdo je koga kako in zakaj, se avtorja bralcu ne dobrikata z dodatnimi pojasnili ali razlagami. Računata pač na inteligentnega, gibkega konzumenta, ki se bo znal gibati skozi negostoljubno stripovsko puščavo in goščavo živalskega velemesta. V stripu mrgoli skritih pomenov, bizarnih prebliskov, finih referenc na človeški svet in briljantnih domislic, kot so »pleniči« (živalska verzija porničev), žretje surovega mesa v kinu (namesto kokic) ali s tekočo vodo poplavljena hiša povodnega konja (nadgradnja »vodne hiše« Franka Lloyda Wrighta). Animal noir je hiter, histeričen, nesramen, prefrigan, črnohumoren in jebivetrski, hkrati pa tudi prav po otroško prijazen, neagresiven in ljubezniv. Vse skupaj spominja na otroško igro z žanri, ustaljenimi predstavami in umori.

Ni kaj, fanta sta mislila na vse. Za konec jima je treba poslati nedvoumno sporočilo: Lunačku in Jurnu iskreno čestitamo za njun strip in prodor na ameriški trg. To ni majhen dosežek. Ponosni smo na vaju.

Strip:
Kosmati krimič
Kdo: Nejc Juren (scenarij) in Izar Lunaček (risba)
Založba: Cankarjeva založba, 2017
Cena: 19,99 evra