Marjan Horvat  |  foto: Borut Krajnc

1. 6. 2018  |  Mladina 22  |  Družba  |  Intervju

Dr. Karolina Babič, predsednica in strokovna sodelavka mariborskega Centra alternativne in avtonomne produkcije (CAAP)

»Zadruge niso le privesek kapitalizma z roza pentljo«

Karolina pred panojem s fotografijami bivših in sedanjih sodelavcev Centra alternativne in avtonomne produkcije

Karolina pred panojem s fotografijami bivših in sedanjih sodelavcev Centra alternativne in avtonomne produkcije

Pod vodstvom Karoline Babič je mariborski Center alternativne in avtonomne produkcije (CAAP), ki so ga v letu 2012 zasnovali na podlagi programskih usmeritev Urbanih brazd, projekta Evropske prestolnice kulture – Maribor, postal platforma, ki povezuje (sodobne) zadruge in socialna podjetja v podravski regiji in je obenem inkubator novih idej s področja socialne ekonomije. V »Tkalki«, poslopju v središču Maribora, kjer ima CAAP sedež, danes deluje 25 socialnih podjetij in zadrug ter organizacij podpornega okolja za socialno ekonomijo. Med njimi tudi najbolj znana Zadruga Dobrina, ki s hrano lokalnih pridelovalcev oskrbuje javne zavode v Mariboru, občani pa lahko kupijo njihove izdelke v trgovini ob vhodu v Tkalko.

Babičeva, doktorica filozofskih znanosti in višja predavateljica za socialno ekonomijo na fakulteti Doba, je v prispevku za najnovejšo izdajo Časopisa za kritiko znanosti – na temo »solidarnostne ekonomije« jo je souredila sociologinja Marta Gregorčič, ki je zasnovala tudi programski sklop Urbanih brazd – razčlenila poseben tip zadružne lastnine, zadružna pravila in skupnosti, ki jih vzpostavljajo, saj po njenem mnenju zadruge vsebujejo potencial za razvoj skupnostne lastnine (commons), kar bi lahko bila alternativa sedanjemu prevladujočemu k dobičku naravnanemu ekonomskemu sistemu, saj »zakonska opredelitev gospodarskih družb kot organizacij, ustanovljenih z namenom ustvarjanja dobička, pove veliko o tem, v kakšni družbi živimo. Podjetij ne ustanavljamo zato, da bi proizvedli kakovostno hrano, gradili varna stanovanja ali zagotavljali ljudem varen prevoz, temveč za ustvarjanje dobička. Definicija gospodarske družbe, pravzaprav strašljiva, povzema naravo našega sistema,« pravi.

V Sloveniji organizacije, ki so zakonsko umeščene v sektor socialne ekonomije (zadruge, socialna podjetja, nevladne organizacije, invalidska podjetja in zaposlitveni centri ter vzajemna družba), sicer zaposlujejo le 2,7 odstotka delavcev, kar je v primerjavi z drugimi državami v EU, kjer znaša delež zaposlenih v tem sektorju tudi 10 odstotkov ali več, zanemarljivo. Tudi zato se še ni oblikovala »kritična masa« ljudi, ki bi znali ovrednotiti koristi novih tipov ekonomij, ki v ospredju postavljajo dobrobit skupnosti.

Ozaveščanje ljudi je seveda počasen proces. Verjetno bo prihodnost, kot nam je pred nekaj leti dejala ugledna belgijska politična filozofinja Chantal Mouffe, zaznamovala pluralnost konceptov. »To velja tudi za lastnino. Po mojem bodo nekatere dobrine v lasti države, nekatere stvari bodo v kolektivnem lastništvu, obstajale pa bodo tudi kapitalistične oblike lastništva. Bistveno je, da celotno dogajanje v družbi in njenih segmentih ne bo podrejeno kapitalistični logiki. Zdaj je ta logika prevladujoča,« je dejala Mouffova. V tem počasnem procesu družbene preobrazbe pa imajo zadružništvo in druge oblike socialne oz. solidarnostne ekonomije – ker niso utemeljene na dobičku, temveč na skrbi za delavca in dobrobiti skupnosti – zelo pomembno mesto.

CAAP je v zadnjih letih postal inkubator novih idej s področja socialne ekonomije, med njimi pa pomembno mesto zavzema model zadružništva. Pod okriljem CAAP-a zdaj deluje 25 socialnih podjetij oziroma zadrug. Kako bi sami ocenili njegov dosedanji razvoj?

CAAP se je v letu 2014 povezal z nekaterimi že prej obstoječimi podobnimi organizacijami in tako je nastala »Tlalka«, ki je prostorska in vsebinska platforma za povezovanje zadrug, socialnih podjetij in novih družbenih praks. V Sloveniji se, v primerjavi s tujino, kjer so na voljo podporna okolja, mreže, zveze, asociacije in federacije, namreč še učimo povezovati zadruge in socialna podjetja. CAAP je pravzaprav ponudil prvo izkušnjo, kako bi jih lahko povezali. Naredili smo tudi napake v procesu osveščanja o zadrugah, kajti premalo napora smo vložili v oblikovanje skupnih standardov na področju usposabljanja članov, da bi ti zares doumeli načela zadružništva in bi se zadruge zavedale svoje posebnosti, ki je v tem, da so demokratične članske organizacije. To skušamo zdaj popraviti. Učimo se na lastnih napakah. Toda zavest o prednostih in koristih zadružnega organiziranja nam je uspelo skupaj z drugimi podobnimi organizacijami razširiti, saj vse več posameznikov ali skupin išče pri nas nasvete, kako zasnovati zadrugo.

V minulih letih je bilo kar nekaj primerov, ko so delavci v podjetjih v stečaju poskušali z delavskim odkupom znova zagnati stroje bodisi v obliki zadružne ali njej podobne organiziranosti. Vendar noben delavski odkup ni uspel. Zakaj?

Veliko je bilo poskusov. Fructal, Večer, Armal, Novoles, Vesna, Adria Tehnika, Adria Airways, Cimos, Alpina, Tuš, Mercator, nekateri izmed njih so tudi pri nas iskali osnovne informacije o tem, kako bi se lotili delavskega oziroma zadružnega odkupa. Problem je bil in ostaja, ker ni podpornega okolja za tovrstne odkupe. Podporno okolje pomeni najprej zagotoviti osnovne informacije o procesu odkupa, nato strokovno podporo pravnikov, finančnikov in drugih, ki svetujejo skupini delavcev oziroma zadružnikov, tretja stvar pa je finančna shema, ki bi zadružnikom omogočila odkup. Država bi jim morala pomagati, ne nujno z nepovratnimi sredstvi, ampak z jamstvi za kredite ter sistemi vzvodov. V tujini poznajo več kombinacij financiranj takšnih odkupov. Ena izmed njih je, da delavci sami zagotovijo del posojila za odkup, s tem osnovnim deležem vstopijo v zadrugo, ostali del posojila pa pridobi zadruga kot pravna oseba, če zanj jamči država.

Dokler ne bo vzpostavljene garancijske sheme za financiranje delavskih ali zadružnih odkupov, so vsi takšni poskusi obsojeni na neuspeh.

Na vseh omenjenih ravneh so poskusi delavskih odkupov v omenjenih podjetjih spodleteli. Resda je sedanja vlada s spremembo zakona o slabi banki omogočila delavcem – vsaj tistih podjetij, ki jih DUTB prodaja kot deleže slabih terjatev – predkupno pravico, toda če ob tem niso pripravljeni tudi mehanizmi za svetovanje in usmerjanje delavcev in – kar je najbolj pomembno – jamstev, so poskusi delavskega odkupa obsojeni na neuspeh. Dokler ne bo vzpostavljene garancijske sheme za financiranje takšnih odkupov, se pač ne morejo realizirati. Težava v omenjenih primerih je bila tudi v tem, da so bila podjetja razmeroma velika. Praksa iz tujine pa kaže, da so, vsaj na začetku, ko je praksa še neutečena, uspešnejši delavski prevzemi manjših podjetij.

Podatki o razširjenosti zadružništva v svetu so impozantni. Po nekaterih podatkih naj bi bila več kot milijarda ljudi članov zadrug, samo v Evropi naj bi imele zadruge 127 milijonov članov. Mednje seveda sodijo tudi potrošniške, bančne, zavarovalniške, ponekod v Južni Ameriki imajo celo zdravstveni in socialni sistem zasnovan v obliki zadruge. V Sloveniji je v zadrugah zaposlenih le 3000, članov pa je po grobih ocenah nekaj deset tisoč. Kako to?

Tudi v Sloveniji je imelo zadružništvo boljša obdobja. Po letu 1856, ko je bila ustanovljena prva zadruga, lahko beležimo tri vzpone v razvoju zadružništva, ki pa jim je sledil nagel padec razširjenosti te oblike povezovanja ljudi. Ker vedno razrušimo prejšnje oblike organiziranja, obenem pa potrebujemo še 10 ali 20 let, da pozabimo travme in trezno premislimo o prednostih prejšnjih modelov, se z novimi generacijami izgubijo tudi znanje in informacije o zadrugah. Zdaj, ko smo nekako v četrtem vzponu zadružništva, bi razmere ocenila takole: zakon o zadrugah bi seveda lahko bil boljši, vendar ni tako slab, da bi zaviral razvoj zadružništva. Problem je v predsodkih do zadružniške organiziranosti zaradi izkušenj z njimi v prejšnjem sistemu, preveč pa je tudi naivnih primerjav s tujino. Zdaj, ko začenjamo znova razširjati zadružništvo, moramo počasi naprej in si zastavljati realne cilje. Ob tem pa moramo zadružništvo, njegova načela in smotre, vzeti zares, kar pomeni predvsem osveščati člane zadrug o tem, kaj pomeni to članstvo. To je namreč aktivna vloga, saj člani zadruge, ki so v zadružnem smislu njeni lastniki, soupravljajo in soodločajo. Če tu hitimo in ne naredimo dovolj pri usposabljanju članov, se nam lahko zgodi, kar se dogaja zdaj, da člani novonastalih zadrug – kar 100 je bilo ustanovljenih v zadnjih nekaj letih – ne razumejo povsem svoje vloge v zadrugah, niso zares aktivni v njih, zadruge pa, čeprav hitro nastajajo, ne zmorejo preboja na poslovnem niti na družbenem področju.

Danes se v zadruge povezujejo oblikovalke, umetniki, obrtniki, na Hrvaškem tudi arhitekti, računalničarji. Skupni interes članov, ne pa dobiček, je izhodišče za ustanovitev zadruge.

V Sloveniji je registriranih le nekaj čez 400 zadrug. 20 ali 30 odstotkov med njimi je kmetijsko-gozdarskih in obrtniških zadrug, ustanovljenih že v prejšnjem sistemu. Omenili ste, da je bilo sto zadrug ustanovljenih v zadnjih nekaj letih. So te zadruge uspešne?

Težava je v tem, da skupno število zaposlenih v zadrugah nenehno pada, tudi letni promet v zadrugah je še vedno rahlo v upadu. To pomeni, da smo zdaj sicer v obdobju intenzivne promocije zadružništva in hitrega ustanavljanja zadrug, kar s programi socialnega podjetništva spodbuja tudi politika, vendar pa se ustanovitelji, čeprav imajo voljo in dober namen, ne zavedajo, da zgolj ustanovitev na zadošča, saj zadrugam ne uspe dovolj okrepiti članstva ter ustvariti dovolj prometa, da bi lahko zaposlovale in se trajno umestile v družbeno in poslovno okolje.

Seveda je dobro, da sedanja vlada promovira zadružništvo in socialno podjetništvo. Toda če pogledamo številke, vidimo, da je za financiranje tega sektorja namenila trikrat manj, kot je bilo namenjeno v enakem obdobju pred tem, ko ni obstajal poseben vladni program za to področje. To pomeni, da za politično-promocijskim nabojem ni bilo resnega denarja, ampak le besede. To se pozna v sektorju. Ljudje se zaženejo, se trudijo, finančne podpore države pa nimajo.

Zakaj se ljudje, verjetno predvsem mladi, odločajo za povezovanje v zadruge, ne pa za ustanovitev »klasičnega« podjetja? Kaj jim ponujajo takšne »moderne« zadruge?

Ljudje, ki jih vodi skupni interes, denimo na kulturnem, ekonomskem, socialnem ali drugem področju, se povežejo v zadrugo, saj njihov primarni cilj ni ustvarjanje dobička, temveč zadovoljiti skupne potrebe skupine. Večina zadrug, ki so nastale v zadnjih letih, so po moji oceni mešanica zadrug producentov in delavskih zadrug. V glavnem se povezujejo ljudje, ki bi svoja znanja na trgu lahko »prodajali« kot s.p.-ji ali avtorji, a se raje povežejo in delajo skupaj. Tudi »stare« kmetijske zadruge so v osnovi zadruge producentov, saj prek njih kmetje tržijo svoje izdelke in dobavljajo repromaterial. Danes se v zadruge povezujejo oblikovalke, kulturniki, umetniki, obrtniki, na Hrvaškem tudi arhitekti, računalničarji. V Sloveniji so tudi zametki delavskih zadrug, saj se vanje povezujejo mladi brezposelni ljudje, ki hočejo s skupnimi močmi ustvariti dovolj prihodkov, da bi si zagotovili delovna mesta v zadrugi. Delavske zadruge so namreč namenjene predvsem ustvarjanju delovnih mest. Iz njih pa veje tudi potreba po opolnomočenju skupnosti, da bi si sama – mimo klasičnih podjetij – ustvarjala delovna mesta. Skupni interes članov, ne pa dobiček, kar velja za klasična podjetja, je torej izhodišče za ustanovitev zadruge.

Za zadruge je značilna popolna transparentnost poslovanja. Vsak njen član ima pravico do vpogleda v računovodske bilance zadruge in celo v poslovno korespondenco direktorja.

Proučevalci zadrug trdijo, da so zadruge – ker imajo več varovalk v odločanju – odpornejše proti gospodarski krizi, saj previdno investirajo in ne zaidejo v past zadolževanja. Toda tudi zadruge lahko bankrotirajo, kar se je leta 2014 zgodilo Fagor Electrodomésticos, najstarejši zadrugi v sklopu zadružniškega združenja Mondragon. Katere varovalke so popustile?

Analitiki, ki spremljajo in analizirajo zadružništvo na globalni ravni, vedno opozarjajo, da zadruga, ki ne sledi dosledno načelom zadružništva, ki nima zares aktivnega, usposobljenega in živega članstva, ki nadzira zadrugo, lahko zaide v podobne težave kot vsako drugo podjetje, če menedžment preveč tvega z zadolžitvijo podjetja in s sprejemanjem »kazino« odločitev. V zadrugi, če noče zaiti v past zadolževanja – o tem v knjigi Kapital in past zadolževanja: Zadružništvo kot alternativa pišeta Claudia Sanchez Bajo in Bruno Roelants –, je zelo pomembno vzpostaviti notranji nadzor in ravnovesje, saj ravno aktivno članstvo zadrugo drži na »varni« strani. Ob tem pa se je treba zavedati, da je hierarhija v zadrugah povsem drugačna kot v klasičnih podjetjih. Pri slednjih je na vrhu piramide direktor, pod njimi pa zaposleni, v zadrugah pa so na vrhu člani zadruge, ki na občnih zborih predsedniku zadruge nenehno gledajo pod prste. Poleg tega je za zadruge značilna popolna transparentnost poslovanja. To pomeni, da ima vsak član zadruge pravico do vpogleda v računovodske bilance zadruge in celo v poslovno korespondenco direktorja. V klasičnih podjetjih si je le težko predstavljati, da bi delavec prišel do direktorja in ga prosil za vpogled v njegovo korespondenco. Transparentnost poslovanja in druga zadružna načela govorijo, da so zadruge zelo drugačna podjetja. Res pa je, da je vsa načela včasih v praksi težko uresničevati.

Se je tudi zato Zadružna zveza pod direktorovanjem Petra Vriska znašla v finančnih zagatah?

Zadružna zveza, ki povezuje okrog 70 kmetijskih in gozdarskih zadrug, ima svojo zgodovino, ki sega v prejšnji sistem. Res je »starim« zadrugam uspelo male kmete ob spremembi sistema obvarovati pred apetiti velikih korporacij, vendar so umestni pomisleki, da so številne postale preveč podobne klasičnim podjetjem. Tudi Zadružna zveza, ki je zveza teh zadrug, ima iste težave, kot jih imajo druge takšne federacije, kjer so člani premalo aktivni. Ne vem, ali je šlo v primeru financiranja naše edine zadružne banke za napačno poslovno odločitev ali kaj drugega, saj ne poznam dovolj ozadja. Zagotovo pa lahko reformo Zadružne zveze zahtevajo in izvedejo samo njeni člani, saj je tudi Zadružna zveza zadruga, torej je njen najvišji organ odločanja skupščina vseh članic, torej kmetijskih zadrug. V razmerju do »starih« zadrug oblikujemo neko vzporedno zgodbo, glede strokovnih vsebin in izkušenj se povezujemo, sicer pa za zdaj ostajamo bolj vsak na svoji poti.

Jadranka Vesel, dobra poznavalka zadružništva, je zapisala, da bo 21. stoletje obdobje zadrug. Toda očitno se vsi dobički še naprej stekajo v žepe najpremožnejših? Kaj storiti?

Zadruge zagotovo so resna alternativa. Za zdaj obsegajo okrog 10 odstotkov globalnega dogajanja na gospodarskem področju, vendar je njihov vpliv na svetovni ravni omejen, saj zadruge ostajajo mali paralelni svet znotraj kapitalističnega sistema. Res pa je, da se trenutno niti ne predstavljajo kot absolutna alternativa kapitalističnega gospodarskega sistema, saj se pretežno ravnajo po pravilih trga. Ampak z drugačnim tipom lastnine, soupravljanjem in soodločanjem v njih kažejo, da niso le privesek kapitalizma z roza pentljo. Zadruge so organizacije oseb, ne organizacije kapitala. Vsebujejo naboj skupnostnega, commons, kar izziva in presega razmišljanja o lastnini kot le zasebni ali državni lastnini. Skupnostno, commons, bi lahko bilo dolgoročno resna alternativa, če bodo zadruge in njim sorodne prakse solidarnostnih ekonomij dosledno udejanjale ta tip lastnine.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.