MLADINA Trgovina

Izak Košir

13. 7. 2018  |  Mladina 28  |  Družba  |  Intervju

Peter Gedei, jamar in jamski fotograf

Ob nedavni sagi v jami ujetih tajskih dečkov izkušeni jamar opozarja, da se v vodne jame, kjer je ob deževju možnost zalitja, ob slabih vremenskih napovedih ne odpravljajte

»Že en dan v jami je lahko naporen«

Peter Gedei med fotografiranjem Pisanega rova v Postojnski jami

Peter Gedei med fotografiranjem Pisanega rova v Postojnski jami
© Peter Gedei

Zgodba tajskih dečkov, mladih nogometašev, starih od 11 do 16 let, in njihovega 25-letnega trenerja, ujetih v vodni jami, ima srečen konec. Vseh trinajst so rešili jamski reševalci potapljači. Pravzaprav v zadnjem hipu, saj se je konec tedna obetalo obilno deževje. Starši so morali po dolgih 17 dneh na ponovno snidenje z njimi počakati še dodatnih 48 ur, ker so bili zaradi morebitnih zdravstvenih zapletov na opazovanju v bolnišnici. Kaj se je pravzaprav dogajalo tistega usodnega 23. junija, ko je mlada nogometna ekipa odšla v jamo, ki jo je nato poplavil močan dež, pomaga pojasniti izkušeni jamar in jamski fotograf Peter Gedei, ki ima jame za drugi dom, njegove spektakularne podobe iz teh temnih prostorov narave pa je kot izjemne razglasila tudi ugledna ameriška revija Wired. Prihodnje leto bo v Cankarjevem domu in drugod po Sloveniji z retrospektivno razstavo zaznamoval 30 let ustvarjanja in raziskovanja.

Jamarske nesreče po navadi niso na prvih straneh dnevnega časopisja in osrednja novica na televizijskih poročilih, a o tokratni zgodbi v jami ujetih dečkov na Tajskem je poročal in jo spremljal ves svet.

Dogodek iz jame na Tajskem je bil za medije in ljudi po svetu magnet predvsem zato, ker je šlo za otroke, ki so bili povrh vsega še mladi nogometaši, ujeti skupaj s svojim trenerjem v nekem od sveta odrezanem prostoru. In to še celo v času svetovnega prvenstva v nogometu, kamor jih zdaj, ko so že na varnem, celo vabijo na finale, a vprašanje je, ali bodo že v primernem psihofizičnem stanju.

Te dni smo lahko prebrali nešteto zgodb in ugibanj o tem, zakaj so se pravzaprav znašli tam. Kateri kot izkušen jamar verjamete vi?

Kot sem prebral, naj bi v to jamo hodili tradicionalno, vsako leto. In tudi letos so šli, kljub temu da so vedeli, da bo morda padal dež, torej da vremenske razmere za takšen podvig niso najbolj ugodne. Torej so šli v jamo nepripravljeni. O tem lahko sicer zgolj ugibam, a zdi se mi, da so šli dlje kot prejšnjikrat.

Bom preoblikoval vprašanje. Bi vi šli v takšnih razmerah v takšno jamo?

Ne. Če greš kot jamar v vodno jamo, kjer je ob deževju možnost zalitja, se tja tisti dan ne odpraviš. Tudi v Sloveniji imamo podobne jame in vanje se ne hodi po obilnem deževju, takrat ko so vode narasle ali pa ob slabih vremenskih napovedih.

Čigava je krivda oziroma odgovornost, da so obtičali v jami?

Če jih je tja peljal trener, je njegova, saj je bil tam edina polnoletna in odgovorna oseba ter njihov vodja. Nekatera pričanja zdaj sicer pravijo, da jih je trener pravzaprav iskal in jih našel globoko v jami, kamor so se dečki odpravili sami. Težko je stoodstotno komu pripisati odgovornost ali soditi, saj me ni bilo zraven. A sam se v takšnih razmerah, kot sem že povedal, v Sloveniji ne bi odpravil na takšno pot.

Jama, v kateri so bili dečki, je vodna jama in v takšnih jamah je po navadi precej blata, to je sediment, ki ga prinaša voda s seboj.

Kakšna je bila po vaši oceni ta jama na Tajskem?

Kot mi je uspelo razbrati iz informacij, se ne zdi, da bi bila posebej težko prehodna. Gre za daljšo jamo s številnimi dvoranami, širokimi rovi, pa tudi z manjšimi in ožjimi prehodi.

Imamo v Sloveniji kakšne podobne jame?

Seveda, veliko jih je. Problematične so predvsem zaradi tega, ker ti lahko voda zalije prehode in ne moreš nazaj ven. Treba je biti zelo previden in poznati jamo, v katero se odpravljaš, predvsem pa spremljati vremenske razmere.

Kaj se pravzaprav zgodi ob zalitju jame?

Vodoraven rov se recimo spusti za par metrov navzdol in potem spet za par metrov navzgor, voda napolni prostor in takrat nastane sifon. Ta pa ne izgine kar tako in traja kar nekaj časa, da se izsuši. Pomembno je vedeti, da je jamsko potapljanje izjemno nevaren šport, saj pravzaprav sploh ni šport, temveč raziskovalna dejavnost. Kot jamski potapljač imaš možnost izhoda le skozi vstop v sifon, tam, kjer si potapljanje tudi začel. To je najnevarnejši del jamskega potapljanja – nimaš drugega izhoda, kjer bi lahko prišel na površje. Seveda le v primeru, da sifon še ni preplavan. Povsem drugače je, ko je v sifonu znan tudi izhod.

Kraške jame, kot je omenjena na Tajskem in kot jih poznamo pri nas, imajo po navadi sicer dva izhoda oziroma vhoda, ne? 

Seveda, vendar ni tako preprosto. Sifon je lahko preplavan ali nepreplavan, kar pomeni, da dokler ne veš, kje je drugi izhod, ga ne moreš najti na slepo. To jamo pa si je najlažje predstavljati kot sklop nekih dvoran, večjih prostorov, ki jih povezujejo malo manjši rovi. Jame so različne in njihova razvejenost tudi. V Sloveniji je denimo Planinska jama ena večjih vodnih jam pri nas, vendar so njeni rovi tako veliki in prostorni, da jih ne bo nikoli povsem zalilo.

Bi lahko rekli, da je šlo pri nedavnem tajskem primeru za najobsežnejšo jamarsko reševalno akcijo doslej?

Verjetno, saj so se v akcijo vključili tudi celotna vojska ter domači in tuji reševalci, pa tudi prostovoljci. Vendar pa bo šele končna analiza lahko ponudila prave podatke o številnosti vseh sodelujočih.

Laiki si težko predstavljamo, kakšne so pravzaprav razmere v jami. Še manj, kako tam preživeti dan, dva, kaj šele 17 dni.

Jame so svet, ki ga ne vidimo, to je največja težava. Laiki si po navadi predstavljate jamo kot Postojnsko jamo z lepo osvetljenimi kapniki in vlakcem. V resnici pa so neturistične jame popolnoma drugačne, saj v njih vlada trda tema in za svetlobo potrebuješ svojo luč. Dejavnika, ki otežujeta normalno življenje, sta še vlaga in temperatura. V Sloveniji imamo jame s povprečno temperaturo okoli osem stopinj, so pa, glede na področja, jame lahko tudi toplejše ali hladnejše. V jami na Tajskem je temperatura precej višja in se giblje okoli 25 stopinj, kar je seveda olajšalo trpljenje mladih nogometašev.

Kaj pa voda, predvidevam, da ni čista in pitna? 

Jama, v kateri so bili dečki, je vodna jama in v takšnih jamah je po navadi precej blata, to je sediment, ki ga prinaša voda s seboj. In ko enkrat stopiš v blato, se obarva tudi voda, ta je vse prej kot čista, prej kalna, saj v njej ne vidiš nič, tudi pet centimetrov pred seboj ne. Zato potapljači, ko gredo skozi takšne sifone, predvsem tipajo, da lahko zaznajo okolico. Po načrtu, če ga imajo, si morajo predstavljati približno, kam ta rov vodi – in nato, potem ko napeljejo vrvico, to postane lažje. Kaj so ujeti v jami na Tajskem pili za preživetje, ne vem, če so pili tamkajšnjo vodo, zagotovo ni bila čista, je pa tudi možnost, da je morda voda pronicala skozi stene in strop.

Kraška jama Kanjaduce, skozi katero teče reka Reka

Kraška jama Kanjaduce, skozi katero teče reka Reka
© Peter Gedei

Zdaj bom vprašal neumnost, pa vseeno ... Potencialne hrane v teh jamah ni, ne?

Žal ne. Rastlin ni, jamske živali pa so predvsem zelo majhne in verjetno neužitne. Največja jamska žival je proteus oziroma človeška ribica, ki živi samo pri nas in v južni okolici, najpogosteje pa najdemo v jamah hrošče, stonoge, pajkovce in podobno. Lahko pa v jamo zanese tudi druge živali, v toplejših krajih so to predvsem kače.

Veliko ljudi me vpraša, ali je v jami signal za mobilni telefon. Ni ga. V jami si odrezan od sveta.

Še odraslo osebo si težko predstavljam, da bi zdržala toliko časa brez vsega v jami, kaj šele otroke. Vi imate s tem izkušnje. Kako tesnobno je preživeti dan, dva v jami?

To je res zanimivo vprašanje. Tudi sam sem presenečen nad herojstvom in pogumom teh tajskih dečkov ter njihovo psihofizično kondicijo. Še posebej zato, ker so teh 17 dni preživeli razmeroma mirno. Ugibam, da so se morali med seboj spodbujati in bodriti. Sam sem v jami preživel največ tri dni in lahko vam povem, da postaneš tesnoben, občutek po tolikšnem času v jami ni ravno prijeten. Imejte v mislih, da sem šel v jamo z namenom, da tam ostanem več dni in bil sem popolnoma opremljen. Če tega ne pričakuješ in si obsojen na temo, je to za človeka lahko hud psihičen in tudi fizičen napor. Že en dan biti sam v jami je zelo naporna stvar, kaj šele 17 dni. Je pa zvok v jami načeloma, vsaj za mene osebno, zelo pomirjajoč, saj slišiš le kapljanje vode. Neprijeten občutek pa je, če nimaš luči, saj je človek navajen na svetlobo.

Ne znam si predstavljati, kako je, ko te po 17 dneh izolacije od sveta reševalci prepričajo, da se moraš še potopiti. Kaj šele za otroka.

Tudi za odraslo in izkušeno osebo je to lahko težava. Pred časom sem bil s prijateljem v jami in imel je težavo potopiti se skozi zelo kratek sifon, ki je vodil na drugo stran. Ni in ni mogel. Potapljača, ki sta spremljala dečke proti izhodu, sta morala biti predvsem zelo dobra prepričevalca. Predvidevam pa, da je prvi deček opogumil tudi ostale. Reševani otrok je bil navezan med potapljačema. Eden je bil spredaj, drugi zadaj, otrok, ki je imel na sebi »full face« masko, ki mu ni mogla zdrsniti z obraza, pa v sredini. Otrokova naloga je bila pravzaprav ta, da je moral biti čim dlje časa čim bolj pri miru in počakati, da ga odvlečejo ven. Pomagali pa so jim tudi s pomirjevali, da so vse skupaj lažje premagali.

Koliko je v Sloveniji registriranih jam?

Pri nas jih je zdaj že več kot 12 tisoč, seveda pa niso vse zelo dolge in globoke. Poleg klasičnega iskanja jam po površju jih danes iščejo tudi s pomočjo računalnika. Tehnologija, s katero si raziskovalci pomagajo, se imenuje lidar oziroma lasersko skeniranje površja. Smo ena od redkih držav, ki daje te podatke v brezplačno uporabo.

Katere pa pri nas veljajo za najnevarnejše?

Vsaka jama je lahko nevarna. Tudi takšna, ki je dolga zgolj deset metrov, vam lahko povzroči vsaj zviti gleženj, če boste narobe stopili. Zato bi raje uporabil izraz, da je jama lahko bolj ali manj zahtevna.

Vsi poznamo Postojnsko jamo in Škocjanske jame. Katere pa so tiste manj turistično opevane jame pri nas, ki so za vas izjemno lepe?

Zelo lepa je Križna jama, ki si jo zaradi njene unikatnosti želijo videti tudi vsi tuji jamarji, vendar že spada med bolj širše znane. Sam prisegam na novoodkrite jame, kjer še ni bilo ljudi in so praktično nedotaknjene.

Rešeni tajski dečki, ki so skupaj s trenerjem v jami preživeli 17 dni

Rešeni tajski dečki, ki so skupaj s trenerjem v jami preživeli 17 dni
© Profimedia

Ko sva že pri Sloveniji, tudi pri nas se je prav pretekli konec tedna pripetila jamarska nesreča.

V na novo odkopani Netopirjevi jami v Orleku pri Sežani je poskušal neki jamar preplezati dokaj nizko steno, na žalost pa se mu je med plezanjem zlomil oprimek in je padel štiri metre globoko. In kljub temu, da ga je drugi jamar, ki je bil takrat z njim, poskušal ujeti, je zelo nesrečno pristal in si zlomil stegnenico. Nato je stekla reševalna akcija.

Sam sem v jami preživel največ tri dni in lahko vam povem, da postaneš tesnoben, občutek po tolikšnem času v jami ni ravno prijeten.

Kako učinkovite so naše reševalne akcije?

Zelo. To lahko ponazorim tudi s primerom Netopirjeve jame. Nepoškodovani jamar je odšel iz jame, poklical reševalce, ti pa so se odzvali in bili v jami že v manj kot pol ure ter poškodovanega oskrbeli, ga opremili, naložili na nosila, ga ogreli ter se odpravili proti izhodu. Tega pa je bilo treba razširiti, zato so bili zraven tudi kvalificirani minerji. Medtem ko so reševalci spodaj oskrbovali ponesrečenca, so minerji zgoraj že širili tiste dele, ki so bili preozki za prenos poškodovanega jamarja.

Kako nas vidijo druge države? 

Veljamo za ene od boljših v Evropi, kot zelo hitri, učinkoviti in sposobni tudi kompleksnejših reševanj. Slovenci so, poleg Italijanov, Hrvatov, Švicarjev, Avstrijcev in Nemcev, sodelovali tudi pri tisti odmevni reševalni akciji v nemških Alpah pred nekaj leti, ko je šlo za pravo mednarodno reševalno mrežo, saj so reševali jamarja iz globine približno tisoč metrov. Akcija je trajala približno 13 dni in še danes velja za eno od največjih v svetovnem merilu. V takšnih neljubih situacijah znajo jamarji oziroma jamarski reševalci hitro stopiti skupaj.

Vsak »foh« ima svoja pravila in zapovedi. Katero je recimo prvo pravilo jamarjev?

Sam ne hodi v jame. (Smeh) Če se ti kaj zgodi, mora namreč nekdo ven teči po pomoč. Vedno torej vsaj v paru. Priporočam tudi vsaj osnovni jamarski tečaj, ki ga ponujajo številna specializirana društva. Veliko ljudi me vpraša, ali je v jami signal za mobilni telefon. Ni ga. V jami si odrezan od sveta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.