Marjan Horvat  |  foto: Borut Krajnc

20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Družba  |  Intervju

Wolf Biermann

Glasbena ikona nekdanje Vzhodne Nemčije o svojih levitvah iz zapriseženega komunista v oporečnika, po selitvi na Zahod in padcu železne zavese pa v »dobrega izdajalca komunizma«

»Nikoli v življenju se nisem cenzuriral«

Glasbenik Wolf Biermann (1936) je bil v nekdanji socialistični Nemški demokratični republiki (NDR) posebne vrste disidentski intelektualec. Bil je namreč eden izmed redkih mladih zahodnih Nemcev, ki so se po drugi svetovni vojni preselili v NDR, upajoč, da bodo pomagali graditi boljšo in pravičnejšo družbo. Kmalu po prihodu v Vzhodni Berlin so se tudi njegove iluzije o idealni komunistični družbi razblinile.

V svojih pesmih, ki jih je pel ob Weissgerberjevi kitari, je poslej utelešal »slabo vest« vzhodnonemškega režima, ga opozarjal na zablode in deviacije od »prave smeri« v gradnji komunistične družbe in hkrati bodril rojake, naj ostanejo pogumni v »svinčenih časih« vzhodnonemškega režima. Zaradi družbenokritičnih pesmi, ki so jih tedaj znali na pamet v Vzhodni in Zahodni Nemčiji, so mu oblasti za 12 let prepovedale javno nastopati, a zaradi priljubljenosti ga niso upale zapreti.

Tudi zaradi svojega izvora si je lahko privoščil ostrejšo kritiko sistema kot drugi oporečniki. Njegov oče je bil namreč Dagobert Biermann, znani hamburški predvojni komunist in borec proti nacifašizmu. Dagoberta so leta 1937 kot političnega »kriminalca« zaprli nacisti, ker je sabotiral ladje z orožjem, ki jih je hotel Hitler poslati španskemu diktatorju Francu, pet let kasneje, ko je potrdil svoj judovski izvor, pa so ga poslali v Auschwitz, kjer so ga umorili. V koncentracijskih taboriščih so umrli vsi Wolfovi sorodniki po očetovi strani. Z mamo Emmo sta po vojni ostala sama.

V avtobiografiji z naslovom Warte nicht auf bessre Zeiten! (Ne čakaj na boljše čase!), ki je ob izidu v letu 2016 v Nemčiji takoj postala knjižna uspešnica, je med drugim opisal presunljivo zadnje srečanje z očetom, ko sta ga oktobra 1940 z mamo obiskala v judovskem oddelku taborišča v Bremnu. Največji del avtobiografije, ki jo je zasnoval na podlagi svojih dnevnikov, pisal jih je od leta 1954, in na podlagi več deset tisoč strani dosjeja Stasija o sebi, je namenil opisu življenja v vzhodnem delu Berlina, kjer se je, kljub nenehnemu nadzoru in prepovedi nastopanja, srečeval s tedaj vodilnimi vzhodnonemškimi umetniki. Vsi ti ljudje so se zavzeli zanj, ko so mu vzhodnonemške oblasti po nastopu v Kölnu leta 1976 prepovedale vrnitev v Vzhodno Nemčijo. Nekateri politični analitiki v dogodkih, ki so sledili njegovi ekspatriaciji, vidijo začetek procesa razpadanja Nemške demokratične republike.

Biermann je s svojo glasbo in pokončno držo zagotovo utelešal vse antagonizme v tedanji vzhodnonemški družbi. Njegova pesem Ermutigung (Opogumljanje) je kmalu po nastanku v letu 1964 postala neuradna himna vseh tistih Vzhodnih Nemcev, ki so hoteli drugačno Nemčijo. Tudi to pesem lahko v prevodu Tanje Petrič, poleg drugih njegovih najbolj znanih pesmi in izbranih delov avtobiografije, preberemo v novembrsko/ decembrski številki revije Literatura.

Biermann, ki je Ljubljano obiskal kot gost Slovenskega knjižnega sejma, pa nam je med intervjujem pokazal še eno svojo veščino: zrcalno pisanje. Na vprašanje, ali se je takšnega kriptografskega pisanja, ki ga zelo redki obvladajo, priučil med bivanjem v Vzhodni Nemčiji, se v zanj značilnem humorju, ki vedno razkrije eno izmed globljih plasti njegove misli, posmeje: »Ne, moj učitelj je bil Leonardo da Vinci.«

Rojeni ste v Hamburgu pred drugo svetovno vojno, vendar ste se leta 1953, stari ste bili 16 let, preselili iz Zahodne v Vzhodno Nemčijo. Mnogi Vzhodni Nemci so tedaj bežali na »obljubljeni« Zahod, vi pa v nasprotno smer, da bi pomagali »graditi socializem«. Tudi kasneje ste se vedno gibali proti toku. Od kod v vas vzgib, ki vam ne dovoli prepustiti se volji, strahu ali besu množic?

V Vzhodni Berlin sem se preselil v zgodovinsko zanimivem obdobju. Bilo je kmalu po Stalinovi smrti in tik pred dogodki 17. junija 1956, ko so se delavci in kmetje na množični ljudski vstaji, edini ljudski revoluciji v zgodovini NDR, na ulicah Vzhodnega Berlina uprli sovjetizaciji svoje družbe. Solze zaradi Stalinove smrti se še niso posušile, pa so sovjetski tanki v Vzhodnem Berlinu že prelivali kri delavcev in kmetov. Takrat sem vstopil v NDR, da bi pomagal graditi novo komunistično družbo ...

V času prejšnjega režima so bili oportunisti in strahopetci, po njegovem padcu pa se razglašajo za upornike proti režimu. Prepričan sem, da v Sloveniji teh preobrazb ni treba posebej pojasnjevati.

Kot otrok očeta judovskega rodu in še komunista povrhu sem bil rojen v času nacizma. To je bil poseben položaj, saj je bila večina Nemcev nacistov. Mama je po vojni hotela, da bi zgradil komunizem in rešil človeštvo. To majhno uslugo sem ji rad storil. In maščeval naj bi očeta, ki je bil osem let zaprt kot politični zapornik in so ga leta 1943 umorili v Auschwitzu. Pri 16 letih sem se preselil na Vzhod, v socialistični del Nemčije, in le čudil sem se množicam ljudi, ki so mi prihajale naproti. Zagotovo je vsak posameznik v tej množici imel dobre razloge, da je bežal iz diktature, a tudi jaz sem imel dobre razloge, da rinem vanjo. Na svoji koži sem moral izkusiti, kaj pomeni živeti v takšni državi. Če mi življenje ne bi dalo te lekcije, bi bil morda še danes komunist.

No, Zahodna Nemčija se je v tistem času, tudi z ameriško finančno pomočjo, že postavljala na noge. Kakšna je bila Vzhodna Nemčija? Takšna, kot ste pričakovali pred selitvijo, ali vas je ob prihodu presenetila?

Kmalu sem spoznal, da Vzhodna Nemčija ni raj za delavce in kmete. Takrat sem pomislil na nevarnost, da ne bomo gradili pravega komunizma, saj so novo družbo pravzaprav ustvarjali mnogi prevzgojeni nacisti. Prave naciste sem hotel na vsak način spremeniti v prave komuniste. Le nekomu, ki izhaja iz komunistične družine, lahko pade na pamet kaj takega. Le ta je dovolj smel in pogumen, da si upa postaviti po robu vodilnim vzhodnonemškim partijskim funkcionarjem. Ob tem sem se z vladajočimi prerekal po metodi protestanta Martina Luthra, ki je v imenu istega boga takratnega papeža z Biblijo lopnil po glavi. To je imanentna kritika. Rekel sem: jaz sem pravi komunist, vi pa ste napačni! Partijske funkcionarje je kritika, ki je prihajala iz notranjosti komunistične ideologije, bolj bolela kot meščanska kritika. Imel sem se za zakonitega komunističnega dediča in sem si kot sin komunističnega upornika tovrstno držo lahko dovolil.

Tudi otroci nacistov so kritizirali sistem, a ker so se sramovali svojih staršev, so bili – povedano z Goethejevimi besedami – v svoji poniglavosti zadržani in skromni.

Pesem in kitara sta postala vaše »orožje« pri kritiki oblasti. Kakšno vlogo je imelo pri iskanju vašega umetniškega izraza sodelovanje s skladateljem Hannsom Eislerjem, tesnim sodelavcem gledališčnika in pesnika Bertolta Brechta? Nekaj časa ste tudi delali v teatru Berliner Ensemble, kjer je Brecht ustvarjal in ki še danes velja za enega najpomembnejših na svetu. Tudi Brecht je razumel, da je umetnost lahko »orožje«. 

Brecht in Eisler sta bila moja vzornika. Požiral sem njuna dela. Ko sem dobil pogodbo za delo v Berliner Ensemble sem se počutil kot londonski umetnik iz 17. stoletja v Shakespearovem gledališču Globe. Brechtovo delo je močno vplivalo name. Težava je le v tem, da je Brecht gojil gromozansko razumevanje do stalinizma, bil je salonski boljševik. V Vzhodni Evropi najdemo takšno držo tudi danes. Ni mi treba podrobno spoznati držav, nastalih na ozemlju nekdanje Jugoslavije, da bi doumel, da so takšni salonski levičarji tudi pri vas. V času prejšnjega režima so bili to po navadi oportunisti in strahopetci, po letu 1990 pa so se razglasili za upornike in borce proti nekdanjemu režimu. Prosto po geslu: oh, malo nas je bilo, a veliko jih je ostalo! Prepričan sem, da v Sloveniji teh podrobnosti ni treba posebej pojasnjevati. Pojasnjevati pa jih moram v ZDA in na Zahodu, kajti tam takšnih kočljivih spreobrnitev ne razumejo.

Zapreti me niso upali, ker sem bil že preveč znan in priljubljen. Vedeli pa so tudi, da ptica v kletki poje še glasneje. Zapor je kot brezplačni ojačevalec.

Za dvanajst let vam je vzhodnonemški režim prepovedal javno nastopati. Vendar vašega glasu niso utišali. Poslušali so vas v Vzhodni in Zahodni Nemčiji. Kaj ste občutili ob tem? 

Izjemen občutek je ob zavedanju, da ljudje potrebujejo tvoje pesmi. Tako kot hoče pek speči kruh, ki ljudem tekne in jih nahrani, sem jaz hotel ljudem dati »kruh za dušo«. Res so mi leta 1965 prepovedali javno nastopati. Tudi druge zaposlitve nisem dobil, saj so se vladajoči bali, da bi, če bi delal v tovarni, naščuval delavce proti režimu. A tudi zapreti me niso upali, ker sem bil tedaj že preveč znan in priljubljen. Vemo, da ptica v kletki poje še glasneje. Zapor je kot brezplačni ojačevalec. Perverznost takratnega vzhodnonemškega režima je bila v tem, da so mlade ljudi, ki so peli moje pesmi ali presnemavali avdioposnetke, zaprli za nekaj let. Mene pa ne. Obsodili so me na »svobodo«.

Wolf Biermann z ženo Pamelo, s katero skupaj nastopata ( je tudi mati treh njegovih otrok od skupno desetih), in prevajalko Tanjo Petrič.

Wolf Biermann z ženo Pamelo, s katero skupaj nastopata ( je tudi mati treh njegovih otrok od skupno desetih), in prevajalko Tanjo Petrič.

Tisti, ki so izkusili najtrše »svinčene čase«, pravijo, da so morali ljudje poseči tudi po samocenzuri ali pa sporočilo oblikovati dvoumno. Kako ste ravnali vi?

Ne, nikoli v življenju se nisem cenzuriral. Morda so tako ravnali drugi pesniki, jaz ne. Imel sem privilegij rojenega komunista, zato nisem bil skromen. Seveda se nisem čutil neranljivega kot mitološki junak Siegfried. Ko sem začel pisati songe in pesmi, sem imel veliko srečo, saj so bili partijski funkcionarji najprej navdušeni, da imajo v svoji mladi republiki mladega človeka, ki zna ob kitari skladati lepe pesmi. Upali so, da bom mlado generacijo kot nekakšen lovec na podgane s svojo magično piščaljo usmeril na prava pota. Menili so, da bi lahko bil v propagandni vojni pomembno orožje. Pa še pesmi so jim bile všeč.

Tudi po prepovedi leta 1965 so jih na skrivaj poslušali, čeprav so jih jezile. Jezilo jih je še, da mladi Biermann po njihovem mnenju politično ne doume političnega dogajanja v državi. Sprva so upali, da ga bodo spravili k pameti, toda po petih letih so obupali in sprejeli odločitev, da mu prepovedo javno delovanje. V moje stanovanje so vgradili prisluškovalne naprave, nadzorovali so mojo pošto in pred hišo je dan in noč stalo šest ovaduhov, od katerih so me nekateri spremljali, takoj ko sem zapustil stanovanje. Otroci v stolpnici so jim kaj hitro nadeli čudovita imena: pajac, rdečehlačnik, povešenec, solzavec itd. Tudi če sem se sredi noči odpeljal z avtom, so mi vedno sledili trije avtomobili. Rusi, Čehi, Madžari, Poljaki in druge države vzhodnega bloka so vedele, da sodi NDR med najbogatejše države za železno zaveso, in so ji zavidale ves ta denar za vzpostavitev tako glomaznega varnostnega aparata.

Danes se s humorjem in ironijo spominjate tistih težkih časov. Toda ni vam bilo lahko. Sami ste dejali, da ste po letu 1954 vsak dan pisali dnevnik – danes imate že 200 zvezkov –, da bi ohranili zdrav razum.

Dnevniki so zame kot palica vrvohodca. Vsak dan si moram zapisovati svoje misli in občutja, da bi v sebi ohranil ravnotežje. Seveda me je bilo v NDR strah. Vedel sem, kaj mi grozi. Toda le dvakrat ali trikrat strahu nisem obvladal. Leta 1968, ko so sovjetski tanki vdrli na Čehoslovaško in pomendrali Prago, me je zajela panika. Takrat me je ob pol treh zjutraj zbudilo zvonjenje telefona. Dvignil sem slušalko in glas na drugi strani žice mi je sporočil le: »Wolf, prižgi radio.« Takoj sem prekinil povezavo, saj se je bal, da bi ga izsledili, ker me je posvaril. Takoj sem prepoznal ta glas: bil je moj nekdanji prijatelj, ki je takrat že spadal med moje smrtne sovražnike, saj je postal oficir Stasija. Kljub vsemu je v tej situaciji nekako ostal moj prijatelj. Razumel je, da če sovjetski tanki poteptajo »praško pomlad«, vsem, ki imajo češko svobodnjaško bolezen, grozi zaporna kazen.

Takrat sem v paniki naredil nekaj zares smešnega. Najprej sem skušal v lončeni peči zažgati vse svoje rokopise in v grozi ugotovil, da papir v resnici ne gori. Gorijo posamezni listi, ne gorijo pa snopi papirja. Skoraj sem zblaznel. Shakespeare je imel prav, ko je dejal, da je v najbolj tragičnih situacijah tudi nekaj komičnega. Potem sem si obril brke, se preoblekel v staro ženičko in si na glavo poveznil ruto. Odpravil sem se skozi zadnji izhod na dvorišče, od tam pa skozi drugo hišo na cesto. Bal sem se, da bi Stasijevi ovaduhi ugotovili, kdo se skriva pod preobleko, in da bi se neizmerno krohotali med opazovanjem neumnosti, ki jih počnem. Kasneje sem iz svojega dosjeja državne varnosti razbral, da me niso razkrinkali. Očitno so tovariši svoje delo včasih malomarno opravljali! (Se zasmeje.)

Leta 1976 ste imeli nastop v Kölnu, po katerem so vam prepovedali vrnitev v Vzhodno Nemčijo. Protestirala je vzhodnonemška in mednarodna javnost. Je bil izgon iz države neizogiben?

Vnaprej sem vedel, da obstaja velika verjetnost, da mi vladajoči ne bodo dovolili vrnitve. Toda hotel sem biti pameten. Za koncerte – načrtovana je bila turneja – nisem izbral do režima najbolj kritičnih pesmi. Kritične že, na pa tistih, ki neposredno napadajo »državno varnost«, kot je denimo Balada o Stasiju. Poleg tega se mi ni zdelo smiselno na demokratičnem Zahodu peti pesmi proti Stasiju. Te sem raje pel na kraju samem, znotraj NDR. Z zmajem se je treba spopasti na njegovem ozemlju, tam, kjer ima moč. Odločitev o mojem izgonu iz NDR je bila sprejeta že pred mojim nastopom v Kölnu. Tega seveda takrat nismo vedeli. Bilo je torej povsem vseeno, kaj sem takrat pel, lahko bi ves večer prepeval otroške pesmice.

Vemo, da je bil holokavst – strašna beseda v politično duhovni zgodovini človeštva – končna rešitev judovskega vprašanja. No, komunizem bi bil končna rešitev socialnega vprašanja. Toda pot v komunistični raj nujno vodi v pekel.

Leta 2001 mi je Günter Schabowski – razmeroma neznani vzhodnonemški uradnik, ki se je v zgodovino zapisal po tem, da je na tiskovni konferenci prenagljeno razglasil padec berlinskega zidu – razkril zanimivo podrobnost. V začetku sedemdesetih so o moji usodi razpravljali na politbiroju. Vladajoči so dokaj realistično ugotovili, da prepoved nastopanja v mojem primeru ne pomaga. Erich Honecker, od leta 1971 novi generalni sekretar partije, je hotel v »primeru Biermann«, kar je razumljivo, ukrepati bolje kot njegov predhodnik Walter Ulbricht. Tako so v politbiroju več let razmišljali o tem, ali bi me zaprli ali raje izgnali iz države. Z dvema glasovoma večine, s Honeckerjevim in Mielkejevim glasom namreč, je nato 16 vodilnih vzhodnonemških partijcev odločilo, da ostanem na Zahodu.

Pa ste si vrnitve v takšno državo, kot je bila NDR, v resnici želeli?

Morda se danes sliši neumno, vendar je bil izgon zame kot nekakšna smrtna obsodba. Hotel sem domov. Ne samo k svojim zaupnim prijateljem, temveč tudi k svojim zaupnim sovražnikom! Pogrešal sem svoje zveste sovražnike. Na svobodi sem se počutil izgubljen. Štiri leta sem potreboval, da sem se priučil Zahoda. V eni svojih pesmi sem zapisal: »Le kdor se spremeni, si ostane zvest.« Te besede so postale moto mojega življenja. Šele sredi štiridesetih let sem zbral dovolj moči in poguma, da prekinem s komunizmom. To je bila zame, rojenega otroka komunistov, usodna odločitev. V sebi sem nosil smrtni strah, da bi izdal svojega umorjenega očeta. Moral sem najti način – to je ključna tema moje avtobiografije –, kako na tej prelomni točki življenja postati dober in ne smrdljiv izdajalec, torej iskren odpadnik in ne svinja.

Ljudje, ki sveta nočejo izboljšati, temveč ga odrešiti – lahko so pripadniki rdečih, črnih, rjavih, zelenih ali rumenih strank –, so nevarni. So moji smrtni sovražniki. Tudi zato sem zapisal verz: »Ostali bomo, kar bomo postali.«

Vaš prelom s komunizmom se kaže tudi v vaši obsodbi Stranke demokratičnega socializma, naslednice Vzhodnonemške komunistične partije. Tudi v novolevičarskih strankah, nemški Die Linke, španskem Podemosu in grški Sirizi, ki vendarle zagovarjajo drugačno politiko kot partije realnega socializma, ne prepoznate sestavin naprednega razvoja sodobnih družb?

V Nemčiji sta se uveljavili dve stranki, posledici pristnega poporoda (porodna faza, v kateri se izloči posteljica) dveh padlih diktatur prejšnjega stoletja. AfD (Alternativa za Nemčijo) je po mojem mnenju rjava posteljica, PDS-SED-Die Linke pa rdeča. Obe sta zdaj naličeni v demokratično stranko, a sta duhovni dedinji razduhovljenja v Nemčiji. Die Linke pa je – to vedo le redki – tudi pravno in finančno naslednica totalitarne SED iz obdobja NDR, stranka se je le trikrat elegantno preimenovala. Lahko pa nas skrbi to, da polovica prebivalcev nekdanje Vzhodne Nemčije podpira te nedemokratične stranke. V vzhodnem delu Nemčije, kjer živi veliko kadrov nekdanjega sistema, PDS, SED in Die Linke podpirajo tisti, ki naporno demokracijo v resnici sovražijo, a prejemajo visoke pokojnine in lahko zdaj svobodno potujejo po svetu. Na Zahodu pa so med njenimi podporniki mladi intelektualci, ki nimajo nobene izkušnje z diktaturo, a vidijo, ker so pač inteligentni, da kapitalizem prinaša tudi krize v globalnem gospodarstvu in socialne krivice. Vidijo torej, da kapitalizem ni optimalna rešitev problema. Ker so pametni, hočejo svet izboljšati. In zagovarjajo komunizem, za kakršnega se je nekoč zavzemal mladi Biermann, za komunizem, ki je drugačen od komunizma starih komunistov.

Biermann med pisanjem posvetila fotografu Borutu Krajncu. Na svojo pesem ga je napisal zrcalno, z veščino, ki jo obvlada le malo ljudi.

Biermann med pisanjem posvetila fotografu Borutu Krajncu. Na svojo pesem ga je napisal zrcalno, z veščino, ki jo obvlada le malo ljudi.

Vi pa mislite, da komunizma ni mogoče ponoviti bolje?

Sir Karl Popper, angleški filozof, rojen v judovski družini na Dunaju, je rekel: »Napuh, ki nas skuša, da bi nebeško kraljestvo udejanjili na Zemlji, nas zapelje v to, da dobro Zemljo spremenimo v pekel.« Filozofova neznosna resnica se mi je precej pozno razjasnila, a od takrat podpišem Popperjevo sodbo. Moram pa ji v pomembni točki nasprotovati: komunistični poskus, da bi nebeško kraljestvo vsilili na Zemljo, nas ne zapelje, temveč slehernega rešitelja človeštva prisili v to, da »našo dobro Zemljo« spremeni v pekel. Ta majhna razlika je velika. Vseeno je, ali se za komunistično družbo zavzemajo pametni in dobri ali neumni in pokvarjeni ljudje. Komunizem je v svojem idealu družba brez izkoriščanja. Ker ni izkoriščanja, ni treba nikogar zatirati. Ker ni zatiranja, tudi ni hinavščine. Je torej socialnopolitična idila, ki odzvanja tudi v evropski himni, ki v besedah Friedricha Schillerja pravi, da bodo vsi ljudje bratje. To je komunizem v Schillerjevi nemščini. Pot v takšno idealno družbo, kot je komunizem, je v nacističnem žargonu »končna rešitev«. Vemo, da je bil holokavst – strašna beseda v politično duhovni zgodovini človeštva – končna rešitev judovskega vprašanja. No, komunizem bi bil končna rešitev socialnega vprašanja. Toda pot v komunistični raj nujno vodi v pekel.

Torej prepustimo razvoj sveta inerciji in boju za obstanek?

Ne, moramo se boriti za demokracijo. Sveta nočem več reševati, temveč ga izboljševati. To je bistvena razlika. Razumem, da so krivice neločljivi del vsake družbe. Toda kljub temu se z njimi ne smemo sprijazniti. Prav zato spodbujam ljudi k sodelovanju v politiki. Vendar brez teženj po »končni rešitvi«. V aktualnem globalizacijskem procesu se jasno kaže, kako se človeštvo in gospodarstvo zraščata. S kupovanjem izdelkov na svetovnem trgu vsi pijemo kri in znoj ljudi, ki živijo na drugi strani poloble. Dokler bo človeštvo obstalo, bo vedno tako. Toda ljudje, ki sveta nočejo izboljšati, temveč odrešiti – lahko so pripadniki rdečih, črnih, rjavih, zelenih ali rumenih strank –, so nevarni. So moji smrtni sovražniki. Tudi zato sem v svoji novi pesmi, ki sem jo posvetil sinu Lukasu, zapisal verz: »Ostali bomo, kar bomo postali.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.