Borut Mekina  |  foto: Borut Krajnc

27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Družba  |  Intervju

Dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU

»Namesto o kulturnem boju bi morali govoriti o ponovnem boju za demokracijo«

Na pročelju Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU (ZRC) je od vhoda do strehe pazljivo napeta rezilna žica. Kot pojasnjuje dr. Oto Luthar, direktor inštituta, je rezilna žica na fasadi sedeža ZRC, v katerega je združenih 17 različnih inštitutov, njihov komentar aktualnega dogajanja, tako kot je bil njihov komentar tudi portret sirskega begunca Ahmada Šamija, ki so ga za nekaj časa izobesili. Luthar zase pravi, da ne more biti zgolj znanstvenik, ampak ostaja aktiven državljan. Njegovo strokovno področje je zgodovina zgodovinopisja, tudi nenehni poskusi, da bi našo polpreteklo zgodovino napisali na novo. Z njim smo se srečali dan za tem, ko sta poskušala na RTV Slovenija zgodovino na glavo obrniti zgodovinarja Jože Dežman in Jože Možina.

Ukvarjate se z zgodovino zgodovinopisja. Je naša polpretekla zgodovina na majavih nogah?

Nič bolj kot katerakoli druga. Z našim zgodovinopisjem je narobe toliko, kolikor je narobe z drugimi nacionalnimi zgodovinopisji. Prihaja do različnih interpretacij in tudi do politične instrumentalizacije preteklosti.

Je to danes moderen, celo postmoderen fenomen?

Niti ne. Politično motivirana interpretacija preteklosti obstaja že od nekdaj.

Včeraj se je namreč voditelj RTV Slovenija Janez Možina pohvalil, da na nacionalki že govorijo o partizanstvu kot o zločinu. Je to napredek v razumevanju preteklosti? Postaja naš duh širši? 

Velika večina slovenskih zgodovinark in zgodovinarjev ve, kaj se je dogajalo v dvajsetih, tridesetih ali štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Dejstva še vedno ostajajo dejstva. Interpretacija preteklih dogodkov, kot jih zagovarjata Jože Možina in Jože Dežman, z resnim zgodovinarskim delom nima nobene zveze. To ni zgodovinopisje, temveč politična instrumentalizacija preteklosti, ki ima zaradi njune stalne prisotnosti v medijih nesorazmerno velik vpliv na razumevanje tega, kar se je dogajalo v času druge svetovne vojne.

Kako razumete Možinovo izjavo, da je bilo partizanstvo zločin in da je bila kolaboracija z nacisti dejansko samoobramba?

Samo še kot eno fazo v procesu radikalne reinterpretacije zgodovine druge svetovne vojne in časa po njej. Dežman in Možina, skupaj s Tamaro Griesser Pečar in še nekaterimi, ki so zaposleni ali povezani s Študijskim centrom za narodno spravo, sestavljajo krog ljudi, ki želi – in tega niti več ne skrivajo – prepisati nekatere dele preteklosti, ki obremenjujejo domobranstvo oziroma kolaboracijo nasploh.

Te izjave ali poskuse zgodovinske revizije lahko razumemo kot obstranske, nepomembne. Pogosto nevredne, da bi se nanje sploh kdo odzval. Za vas pa je to jedro raziskovanja. Zakaj so pomembne?

Če privolimo v sistematično potvarjanje dejstev, je mogoče vse. Če dopustimo, da se uveljavi tudi povsem izkrivljena interpretacija kateregakoli dela preteklosti, se odpovemo konceptu resnice in se predamo popolni instrumentalizaciji preteklosti. Naslednji korak sta lahko popolna instrumentalizacija zakonodaje in relativizacija splošno sprejetih civilizacijskih norm.

Ali ni tudi tako: če ne ohranjamo spomina na nekatera izjemna dejanja v preteklosti, v prihodnosti ne bo več nikogar, ki se bo hotel zavzemati za kakšno skupno stvar.

Razlika med zgodovino in tem, kar se je nekoč dejansko dogajalo, je lahko zelo velika. In tako je bilo od nekdaj. Ali točneje, vsaj od šestega stoletja pred našim štetjem so se ljudje zavedali, kako pomembna in vplivna je interpretacija preteklega življenja. Najpogosteje so se tega zavedali vladarji in vojskovodje, ki so bili tudi prvi kronisti. Julij Cezar na primer o osvajanju Galije in o državljanski vojni ni pisal zato, ker bi ga zgodovina posebej veselila, temveč zato, ker je vedel, da je za Rimljane državljanska vojna najhujši zločin. Zato je želel vplivati na spomin na vojno in svojo vlogo v njej. On je klasični primer antičnega zgodovinarja, ki zelo premišljeno pristopa k interpretaciji preteklosti. Sicer pa ljudje, ki jih srečamo v zgodovinskih knjigah, tega, zaradi česar so se v njih znašli, niso počeli zato, da bi prišli v zgodovino. Tudi slovenski partizanke in partizani niso šli v gozdove zato, da bi se o njih nekoč pisalo v šolskih učbenikih. Najpogosteje so šli v partizane zaradi nemškega in italijanskega nasilja. Kasneje tudi zaradi nasilja bele garde in domobrancev. Predvsem pa iz določene stiske in še najmanj zaradi revolucije. Podobno velja za druge pripadnice in pripadnike odporniškega gibanja; za stare in za mladostnike, ki so mnogi končali v koncentracijskih taboriščih. V času druge svetovne vojne je ogromno ljudi sprejemalo pomembne odločitve zato, ker so bili ogroženi, ker so bile ogrožene njihove družine.

V Sloveniji imamo že več kot 230 farnih plošč, to je spomenikov, posvečenih domobrancem, oziroma kot piše na njih, žrtvam komunističnega nasilja.

Kar sedaj pripovedujete, verjetno izhaja tudi iz vašega načina preučevanja zgodovine – na Krasu ste več let opazovali in preučevali odnos do spomenikov. Kaj ste ugotovili?

Poleg interpretacije preteklosti – od antike naprej – me zanima tudi človeški odnos do preteklosti. Bolj kot to, kaj se je zgodilo, me zanima, kaj in zakaj so si ljudje želeli zapomniti ali pozabiti, ali spomin na določen del preteklosti sčasoma celo spremeniti. In pri tem igrajo spomeniki v zadnjih 150 letih zelo pomembno vlogo. Še posebej, če jih berete na podoben način kot druge vire oziroma če podobno kot v večjem delu postsocialistične Evrope prihaja do radikalne reinterpretacije preteklosti. In v tem primeru je osrednji slovenski prostor nekaj posebnega. Nikjer drugje ne boste našli toliko novih spomenikov, ki nagovarjajo najbolj travmatične dele preteklosti, kot v Sloveniji.

Zakaj je ta prostor tako poseben? Do kakšnih sprememb prihaja? 

V Sloveniji imamo že več kot 230 tako imenovanih farnih plošč, to je spomenikov, posvečenim domobrancem, oziroma kot piše na njih, žrtvam komunističnega nasilja. Podobne spomenike so začeli v devetdesetih postavljati tudi v nekaterih drugih delih vzhodne in jugovzhodne Evrope, jih pa je daleč največ prav v Sloveniji, kjer so bili tudi najbolj sistematično postavljeni.

Smo torej v Sloveniji svetovna avantgarda, prvi v radikalni reinterpretaciji zgodovine?

Ja in ne. Če govorimo o spremembah v spomeniški pokrajini, smo nedvomno daleč na prvem mestu. Dobrih dvesto farnih plošč, predvsem v osrednji Sloveniji, kjer je bilo med drugo svetovno vojno domobrancev največ, je res veliko v primerjavi z denimo Hrvaško, Srbijo, Madžarsko, Poljsko, Slovaško ali katerokoli od bivših socialističnih držav. Deloma si to lahko razlagamo z močnim vplivom katoliške cerkve, deloma pa tudi ne, ker je uradno stališče nadškofije vedno bilo, da se farne plošče lahko postavljajo le na farnih pokopališčih v primeru, če bodo na njih ali ob njih napisane tudi vse druge žrtve. Kljub temu so pobudniki teh spomenikov nadškofijsko stališče ignorirali, duhovniki pa so jih, kljub stališču posebne nadškofijske komisije, blagoslavljali. Ta proces se je začel v začetku devetdesetih. Ljudje, ki so bili po vojni zločinsko pobiti, ko so jih Britanci vrnili v Slovenijo, so seveda morali dobiti obeležja. A če je v prvih letih po osamosvojitvi to še bila mešanica pietete in diskretne politične kolonizacije preteklosti, pa so po letu 1997, še posebej pa po postavitvi spomenika na Grahovem, pobudniki teh dejanj začeli namenoma zamenjevati storilce in žrtve. Od teženj po rehabilitaciji in pieteti smo torej prišli do odkritega prizadevanja za radikalno interpretacijo zgodovine druge svetovne vojne.

Je to ta naša sprava, ki se ni končala v spravi, ampak zgolj v še večjem nesporazumu?

Poziv k spravi je bil na začetku za mnoge izhodišče za predelavo preteklosti, zdaj pa spominja na pozni socializem, ko smo vsi vedeli, da je med tem, kar se govori uradno, in tem, kar je res, velika razlika. Sicer pa je slovenski koncept doslej najbolje analizirala Irena Šumi. Branje njene razprave na to temo toplo priporočam. Skratka, eno je koncept, drugo je resnično življenje. Po vseh vojnah ali oboroženih spopadih je prej ali slej nastopil mir in ljudje so morali živeti naprej. In podobno se je godilo že v prvih povojnih mesecih tudi v Sloveniji. Če temu rečemo sprava, smo jo v Sloveniji dobili kmalu po letu 1945. O tem ne nazadnje pričajo tudi spomini preživelih internirancev v italijanskih fašističnih taboriščih, s katerimi smo se s kolegicami in kolegi ukvarjali v zadnjih petih letih. V prepisih dobrih 2000 strani intervjujev sledimo tudi njihovi vrnitvi domov. Neredko se spominjajo, da so po prihodu domov oz. po prihodu iz partizanov, kamor se jih je večina zatekla po kapitulaciji Italije, morali ponovno zaživeti skupaj s svojimi nedavnimi nasprotniki. Eden izmed naših informantov se denimo spominja, kako je deset dni po tistem, ko se je vrnil iz domobranske policije, skupaj z bivšimi partizani postavljal mlaj. Res je, da so ga potem aretirali in skorajda ubili, pa vendar takšna pričevanja dokazujejo, da so ljudje že takoj po vojni začeli odpuščati in tako iskati poti nazaj v normalnost.

V drugi vaši raziskavi pa ste zaznali, da je na Krasu v zadnjih letih prišlo do spontanega obnavljanja partizanskih spomenikov. Se razlike v pogledih na polpreteklo zgodovino poglabljajo?

Ne, prav nasprotno. Mislim, da ljudje – če govorimo o praksi obnavljanja in vzdrževanja partizanskih spomenikov na Krasu – stvari vse bolj jemljejo v svoje roke. Na ta pojav so postali pozorni tudi nekateri drugi kolegi, sam pa vse skupaj spremljam že slabih deset let. In vse kaže, da sta ponoven interes in skrb za partizanske spomenike v tem delu Slovenije v veliki meri posledica nestrinjanja s poskusi kriminalizacije partizanstva. Sčasoma so ljudje očistili in obnovili tudi tiste spomenike, ki so bili še pred nekaj leti zapuščeni. Na Krasu za veliko večino spomenikov skrbijo tudi vaščani ali krajani, prej pa je to najpogosteje počela lokalna zveza združenj borcev za vrednote NOB. Spremembe je mogoče opaziti tudi na komemoracijah, na katerih se v zadnjih letih zbira vse več ljudi. Predvsem pa na spremenjen odnos kaže njihovo odkrito izrekanje proti politični diskreditaciji odporniškega gibanja.

Skratka, v zadnjih letih se po eni strani v osrednji Sloveniji srečujemo s premeščanjem vlog žrtev in storilcev, v drugih delih države pa ljudje tega niso več pripravljeni prenašati. O tem ne nazadnje pričajo tudi odzivi na nedavni pogovor Jožeta Možine in Jožeta Dežmana na nacionalni televiziji. Znova se je pokazalo, da zanikanje določenega dogajanja v preteklosti tega dogajanja ne more kar izbrisati. Za omenjena psevdozgodovinarja zato še posebej velja to, kar je zapisal Arno Geiger v zadnjem romanu Pod zmajevo steno: Ni ti treba verjeti resnici, ne moreš pa trditi, da te ni nagovorila.

V Sloveniji, pravite, je v zadnjem obdobju zraslo 230 spomenikov, posvečenih domobrancem. Kako pa je s tem na Hrvaškem? 

Na Hrvaškem je zgodba drugačna. Tam je bilo okoli 3000 partizanskih spomenikov močno poškodovanih ali v celoti razrušenih. Do uničevanja partizanskih spomenikov v Sloveniji do nedavna ni prihajalo, če pa je do tega prišlo, poškodbe praviloma niso bile velike. Podobno velja za poškodovane farne plošče. Oboje so lahko razmeroma hitro popravili. Razen spomenika v Kidričevem, kjer so »neznani storilci« odnesli cel doprsni kip Borisa Kidriča in letos januarja na isto mesto postavili svinjsko glavo. Na Hrvaškem so precej partizanskih spomenikov v resnici popolnoma uničili. Pri njih se namreč zgodovinski revizionizem lepi na domovinsko vojno, glede katere je konsenz skorajda popoln. Po vsej državi so postavili spomenike, ki združujejo spomin na pobite ustaše in padle v domovinski vojni. V osrednji Sloveniji imamo tudi nekaj posamičnih primerov oblikovanja skupne heroične pokrajine, v kateri so združeni padli v prvi vojni, partizani in zdaj tudi »žrtve komunističnega nasilja«.

Združenje borcev je to leto začelo s pobudo o prepovedi nacističnih simbolov. Podpirate to potezo?

Pobudnike razumem, vendar sprejem zakonodaje, ki nam bo povedala, kaj se je oz. se ni v preteklosti v resnici dogajalo, razumem na podoben način kot znani francoski filozof Jacques Rancière, ki je pred leti napisal čudovit komentar o francoskem zakonu o prepovedi zanikanja holokavsta, to je tistega zakona, zaradi katerega je bil pred leti obsojen tudi francoski nacionalist Le Pen. Rancière meni, da v primeru, ko začne pravo narekovati nekaj, kar bi moralo storiti zgodovinopisje, izgubita tako pravo kot zgodovinopisje. Glede na to tudi sam obžalujem, da smo morali v Sloveniji priti do te točke, ko bi morali simbole, ki stojijo za najhujšimi zločini proti človeštvu, prepovedati s posebnim zakonom. Mislim namreč, da še nismo izčrpali drugih možnosti. Prej bi recimo morali zbrati in javno razkrinkati deset najbolj očitnih revizionističnih laži. In to početi vsaj toliko časa in tako vztrajno, kot revizionisti in negacionisti vztrajajo pri ponavljanju svojih neresnic. Zdi se, da vsi skupaj pozabljamo na staro Orwellovo modrost, ki pravi, da je najtežje videti to, kar se dogaja pred našim nosom.

Poziv k spravi danes spominja na pozni socializem, ko smo vsi vedeli, da je med tem, kar se govori uradno, in tem, kar je res, velika razlika.

Kolaboracija ni bila zločin, je ta teden na RTV Slovenija razlagal gospod Možina. Zakaj je to laž?

Podobno trdi tudi kolega Boris Mlakar, ki v obsežni študiji o domobranstvu pravi, da v Sloveniji ni šlo za pravo, temveč funkcionalno kolaboracijo, saj se domobranci naj ne bi identificirali z nacistično ideologijo. Kako si potem razlagati zagrizen domobranski antisemitizem, ki ga izpričujejo domobranski vojaški priročniki, plakati, govori politikov, ki so domobranstvo omogočili, govori, ki jih lahko slišimo in vidimo na dokumentarnih posnetkih? V njih ti ljudem na Kongresnem trgu dopovedujejo, da nameravajo Judje zasužnjiti svet, da so Judje podkupili partizane zato, da bi uničili slovenski narod, in da se domobranci skupaj z nemško vojsko borijo proti svetovnemu judovstvu. Te in podobne trditve postavljajo na laž tudi aktualne poskuse izenačevanja komunizma in fašizma oziroma brisanje njegove rasistične ideologije.

Se vam kdaj dozdeva, da v Sloveniji še vedno bijemo nekakšen kulturni boj?

Ne, ker naše težave ne izvirajo iz določenih preteklih odločitev in dejanj, temveč iz njihove interpretacije. Namesto o kulturnem boju bi morali govoriti o ponovnem boju za demokracijo. Torej, če v Sloveniji res poteka kulturni boj, potem gre za zelo podoben spopad kot v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Avstriji ali na Madžarskem. Skratka, že kar nekaj časa ne gre več ali ne samo za spopad različnih demokratičnih pogledov na svet, za boj med različnimi koncepti, temveč za zavestno simplifikacijo družbene pogodbe oziroma za njeno prevajanje v spopad dveh nezdružljivih rdeče-črnih alternativ. Namesto da bi se spraševali, kateri od premišljenih konceptov nam lahko zagotovi prost dostop do zdravstvenih storitev in večji standard nasploh, se moramo žal spraševati o tem, zakaj je dobra tretjina ljudi princip demokratičnega dogovarjanja pripravljena zabarantati za avtoritarno vodenje.

Kako potem gledate na izjavo predsednika države Boruta Pahorja, da v Sloveniji potrebujemo močnega voditelja, ki bo znal nadomestiti pomanjkljivosti demokracije?

Poziv k močnim voditeljem ali politično močnim osebnostim je posledica neznanja in presenetljive nerazgledanosti. Res je, demokratično dogovarjanje je težko, mučno, počasno in naporno, vendar ga nikoli, ampak res nikoli ne moremo razglasiti za neučinkovito ali tvegano, da ne omenjamo apetitov po močnih voditeljih ali večinski volilni zakonodaji. Sam razumem takšne pozive v prvi vrsti kot odraz pomanjkljive izobrazbe, slabega poznavanja zgodovine, še posebej zgodovine politične misli. Gre za popolno nepoznavanje koncepta družbene pogodbe, še posebej tistega dela, ki govori o dogovoru vseh z vsemi. Včasih se zdi, da sta predsednik države in predsednik ta hip najmočnejše politične stranke ostala pri Hobbsu oz. da jima gre razsvetljensko tolmačenje družbenega dogovarjanja močno na živce. Zdi se, kot da tektonskih sprememb v zadnjih tridesetih letih ne znata, ne zmoreta ali nočeta razumeti tudi kot priložnosti za soočenje različnih razvojnih strategij in ohranitev solidarnosti. Namesto tega smo priča politiki ekscesa.

Če govorimo o močnih voditeljih, sta sedaj dva, ki veljata mnogim za vzor. Eden je Putin, drugi je Erdoğan. Nedavno ste raziskovali v Turčiji. Do kakšnega sklepa ste prišli, zakaj ima Erdoğan takšno podporo?

V Turčiji so imeli po letu 1922, ko je Mustafa Kemal Atatürk zapovedal družbeno in politično modernizacijo, celo vrsto državnih udarov, kar priča o tem, da v tej državi ne moremo govoriti o omembe vredni tradiciji demokratičnega usklajevanja različnih interesov. Po drugi strani pa opažam, da je demokratični potencial vsaj v akademskih okoljih zelo visok, da ne govorim o neverjetno široki razgledanosti turških intelektualcev, njihovem poznavanju drugih kultur in znanstvenih trendov. Sicer pa je prav današnja Turčija dokaz za to, da je mogoče v istem času imeti vojno in mir, veliko revščino in veliko blaginjo, ljudi brez vsakršnih pravic in popoln privid pravne države. To je ta hip Turčija. Na vzhodu ima državo pod nadzorom vojska, na zahodu v egejskih mondenih središčih pa turška elita svoj poletni čas preživlja podobno kot vse druge elite. Sploh ne veš, da je 1500 kilometrov stran življenje obrnjeno na glavo.

Ste zelo aktivističen direktor raziskovalnega inštituta. Na pročelju inštituta še vedno visi žica, na fasado ste obesili portret begunca Ahmada in soorganizirali protest raziskovalcev. Se s tem vtikate v politiko?

Kot mnogi iz moje generacije sem tudi sam produkt osemdesetih, torej časa alternativnih gibanj in neštetih peticij. Dejansko sem verjel v koncept države državljanov in vanj še bolj verjamem tudi danes. Po poklicu sem zgodovinar, obenem pa že dobrih dvajset let vodim Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Predvsem pa sem državljan. In kot tak se v sodelovanju z drugimi – vse našteto namreč niso samo moje pobude – tu in tam skušam obnašati kot odgovoren, angažiran državljan. Sicer pa nihče ne more iz svoje kože, pa naj bo kirurginja, zgodovinar, političarka, natakar ali šofer. Svoje državljanske prtljage ne moremo pustiti pred vrati doma ali službe.

Torej težko delate kot zgodovinar, če veste, da je okrog države napeta žica?

Ja, pri čemer moram poudariti, da je žica naš ZRC-jevski komentar nespametne politične odločitve, Shod za znanost, ki smo ga pomagali soorganizirati, pa je izraz povezovanja večine slovenskih in tudi drugih raziskovalnih, univerzitetnih ustanov. V Sloveniji ta hip za raziskovalno sfero namenjamo zgolj 0,4 odstotka BDP-ja, Nemci ali Avstrijci namenjajo okoli odstotek BDP-ja, skandinavske države pa še več. V zadnjih letih se je financiranje raziskovanja v Sloveniji prepolovilo. To je en del problema. Drugi del problem se skriva v razdelitvi tega skromnega denarja. Tako zapletenega sistema, kot ga imamo v Sloveniji, nima nihče, za povrh pa je ocenjevanje uspešnosti še vedno preveč prilagojeno naravoslovnim in tehničnim vedam.

Zdi se, da vsi skupaj pozabljamo na staro Orwellovo modrost, ki pravi, da je najtežje videti to, kar se dogaja pred našim nosom.

V enem od člankov ste zapisali, da je Slovenija kmalu po osamosvojitvi v svoji nekritični zagledanosti v neoliberalne paradigme neposrečeno kopirala del sistema iz ZDA. Je problem raziskovalne sfere v Sloveniji v tem, da ga je država poskušala podrediti trgu?

Financiranje znanosti in raziskovanja je bilo doslej v Sloveniji kampanjsko in nesistematično. V šestdesetih in sedemdesetih letih so nekateri politiki vedeli, da modernizacije brez vlaganja v znanost in raziskave ne bo mogoče izpeljati, zato so ti odstotki, glede na politično ozračje, poskakovali. Kontinuiranega zavedanja o pomenu znanosti pa v resnici ni bilo. Podreditev znanosti in raziskav gospodarstvu je daleč od resne raziskovalne politike. A po letu 1992 se je stanje še poslabšalo. Večina politikov je namreč prepričana, da so ti vložki, podobno kot vložki v umetnost ali druge kreativne dejavnosti, preveliki, če ne celo nepotrebni. V zadnjem obdobju pa se je temu pridružilo še nelagodje tistih politikov, ki stavijo na avtokratski tip vladanja in za katere je vsako znanje, vsaka informacija nevarna. V znanstvenoraziskovalni sferi pričakujemo, da bodo slovenske političarke in politiki končno spoznali, da bomo brez spodobne znanosti postali kolonija. Ne zahtevamo nič posebnega. Zahtevamo zgolj to, da začnemo posnemati razvojne strategije razvitih, suverenih, predvsem pa odprtih držav, katerih uspeh v veliki meri temelji na znanju in sprotni kritični refleksiji družbenih sprememb.

Poziv k močnim voditeljem ali politično močnim osebnostim je posledica neznanja in presenetljive nerazgledanosti.

Morda je politikom jasno, zakaj potrebujemo investicije v naravoslovno-tehnične znanosti. Zakaj pa potrebuje podporo humanizem?

Kdor ne ve, zakaj bi moral denar vlagati v humanistiko, pozablja, da je vse izšlo iz filozofije in da se je mišljenje rodilo kot sistematično razmišljanje o svetu okoli nas in človekovi vlogi v njem oziroma da so prvi filozofi sebe in ljudi najprej učili misliti. In to je osnovno poslanstvo različnih družboslovnih in humanističnih ved še danes. Da se ljudje naučijo samostojnega, kritičnega mišljenja. Zemlja ni več ploščata, družba pa ne enostaven monolit tistih, ki molijo, tistih, ki vladajo, in tistih, ki delajo.

Kaj pa bi vi naredili s Študijskim centrom za narodno spravo?

Način, na katerega je ta center ustanovljen, priča o njegovem dejanskem namenu. Bil je arbitrarno ustanovljen znotraj ministrstva za notranje zadeve, potem pa preoblikovan v javni zavod, ki pa se od drugih razlikuje po tem, da zaposleni v njem dobijo plače, ne glede na to, ali imajo projekte ali ne – mi si svoje plače moramo zaslužiti. Center za narodno spravo danes ne zbira dejstev, ampak zgolj interpretira podatke, ki jih dobi od drugod, recimo od inštituta za novejšo zgodovino ali od komisije za označevanje prikritih grobišč. Raziskovanje t. i. novejše zgodovine je precej več od izdelave topografije komunističnega nasilja in opravičevanje kolaboracije z izpostavljanjem žrtev tega nasilja, žrtev, med katerimi so bili tudi storilci; in to na način, da se poljubno mešajo vsa obdobja in različni zgodovinski dogodki. Tudi zato mislim, da ta inštitut ni potreben. To, kar delajo gospa Zver in njene kolegice in kolegi, bistveno boljše delajo na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer so že tudi naredili najbolj kredibilen seznam vseh žrtev druge svetovne vojne.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Dr. Andreja Valič Zver, direktorica, Študijski center za narodno spravo

    Intervju: Oto Luthar

    Gospod Luthar v intervjuju omenja tudi Študijski center za narodno spravo in mene osebno. V svojem odzivu se ne bom spuščala na njegovo raven komentiranja, ki tako ali tako največ pove o samem gospodu Lutharju. Moja dolžnost pa je, da odločno zavrnem potvorbe in neresnice, ki so v Lutharjevem intervjuju planile na dan z vso silo. Če preskočim naravnost bizarne trditve o “reviziji zgodovine”, ki je pač eno od... Več